Jedro

Ocena o neskladnosti sporazuma o odpovedi odpravnini z načelom vestnosti in poštenja mora izhajati iz analize vsebine, motivov, ciljev in vseh drugih okoliščinah, pod katerimi je ali zaradi katerih je tožnik ta sporazum sklenil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo zneska 4,870.651,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi iz naslova plačila odpravnine po 36.f členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Ugotovilo je, da se je tožnik s podpisom sporazuma z dne 10.4.1995, ki ga je podpisal kot direktor družbe C., plačilu odpravnine odpovedal. Presodilo je tudi, da tožniku ne gre uveljavljana pravica tudi zato, ker mu je bila v okviru programa prestrukturiranja tožene stranke, kot sestavnega dela programa razreševanja presežkov delavcev, zagotovljena ustrezna zaposlitev v novoustanovljeni družbi C. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi je tožnik vložil revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče naj bi materialno pravo zmotno uporabilo, ker je štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma z dne 10.4.1995, katerega je podpisal zgolj kot direktor družbe C., tudi osebno odpovedal terjatvi nasproti tožene stranke iz naslova plačila odpravnine. Hkrati je sodišče zmotno štelo, da je bila tožniku zagotovljena druga zaposlitev v okviru programa razreševanja presežkov delavcev. Tožnik je na javni dražbi skupaj s partnerji odkupil profitni center tožene stranke in se je potem v družbi, ki so jo ustanovili in katera je prevzela dejavnost kupljenega profitnega centra, samozaposlil. Tako glede zagotovitve del pri drugem delodajalcu ni bil v enakem položaju, kot delavci, ki jim je bilo na podlagi omenjenega sporazuma zagotovljeno delo pri novoustanovljenih družbah, med drugimi tudi pri družbi C. Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 12/03 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je njen preizkus omejen na del, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Ker tožeča stranka izpodbija pravnomočno sodbo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu ZPP, utemeljuje pa zgolj revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče preizkušalo izpodbijano sodbo le v okviru 3. točke 1. odstavka 370. člena ZPP.

Po presoji revizijskega sodišča je materialnopravna presoja o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Zakon o delovnih razmerjih v 3. odstavku 36.f člena daje pravico delavcu, ki je zaposlen v organizaciji oziroma pri delodajalcu najmanj dve leti do odpravnine v višini najmanj polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela. Pravico do odpravnine obravnava tudi Konvencija mednarodne organizacije dela, št. 158 (12. člen) in spremljajoče Priporočilo (18. točka). V skladu s Konvencijo ima delavec, ki mu preneha delovno razmerje na pobudo delodajalca, pravico bodisi do odpravnine, bodisi do prejemkov iz zavarovanja v primeru nezaposlenosti, ali do kombinacije obeh omenjenih možnosti. Pravico do odpravnine pa izključuje tako Zakon o delovnih razmerjih (v istem 3. odstavku 36.f člena), kot tudi Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91-67/02 - ZZZPB), v primeru, če je delavcu zagotovljena ustrezna zaposlitev v drugi organizaciji oziroma pri delodajalcu. V 3. odstavku 1. člena ZZZPB je določeno, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve,ni pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno.

V obravnavanem primeru, kot je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, je tožnik na podlagi sredstev, pridobljenih preko Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve iz proračunskih sredstev ustanovil novo družbo C., v katero je na podlagi sporazuma z dne 10.4.1995, sklenjenega s toženo stranko - poleg opreme, inventarja in zalog profitnega centra, prevzel v redno delovno razmerje določeno število (30) delavcev. Prevzeti delavci so se pod točko III citiranega sporazuma odpovedali pravici do odpravnine, saj so bile le-te s preostankom nadomestila plač po pogodbi o sofinanciranju zaposlitve presežnih delavcev vložene v materialno osnovo novoustanovljene družbe. Prepuščeno pa je bilo njihovi lastni volji in odločitvi, da prejeto odpravnino vložijo kot kapitalski vložek v družbo, v kateri bodo sklenili delovno razmerje.

Trditev tožnika, da je sporazum s toženo stranko sklenil v svojstvu direktorja novoustanovljene družbe in ne kot njen delavec - zato zanj ni zavezujoč, nasprotuje načelu vestnosti in poštenja kot temeljnem načelu iz 12. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78-57/89 - ZOR) oziroma 5. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - OZ), ki ga je subsidiarno uporabiti. Po tem določilu morajo udeleženci pri sklepanju obligacijskih razmerij - kar sporazum po svoji naravi je - in pri uveljavljanju in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij spoštovati načelo vestnosti in poštenja. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je preizkušalo sodišče druge stopnje, in na katera je revizijsko sodišče vezano, je bila tožniku zagotovljena nova zaposlitev v družbi C., ki je nadaljevala z dejavnostjo prejšnjega profitnega centra, v katerem je do tedaj opravljal funkcijo direktorja. Nakup profitnega centra je sodil, po ugotovitvah obeh sodišč, v program prestrukturiranja, v okviru katerega je tožena stranka zagotovila ohranitev proizvodnje in zaposlitve nekdanjim delavcem, ki so razliko v nadomestilu plač in odpravnine iz naslova trajno presežnih delavcev vložili v materialno osnovo podjetja C. Sofinanciranje njihovih zaposlitev je, kot prej omenjeno, omogočilo tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve s subvencijami iz republiškega proračuna. Vsebina omenjenih motivov, ciljev in naštetih okoliščin, zaradi katerih je tožnik z omenjenim ministrstvom podpisal sporazum, daje zadostno podlago za sklep, da je uveljavljeni tožbeni zahtevek v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Če je tožnik štel, da za njega določilo iz III. točke sporazuma, s katerim so se delavci odpovedali pravici do odpravnine, ne velja, in da zanj tudi ne velja - kot za te iste delavce - da se njihova odpravnina s preostankom nadomestila plače vloži v materialno osnovo njegovega novoustanovljenega podjetja, bi morala biti ta izjema v sporazumu izrecno zapisana. Ker ni tako, velja po presoji revizijskega sodišča zanj ista dejanska in pravna situacija, kot jo v 3. točki sporazuma določa za vse delavce, zaposlene v C. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).