Jedro

Tožeča stranka je uveljavljala odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi zasega kupljenega avtomobila v okviru kazenskega postopka, in zaradi dolžnosti plačila carinskih dajatev. V okviru kazenskega postopka se je namreč ugotovilo, da je bila na osebnem avtomobilu spremenjena št. šasije, avto pa naj bi bil na nelegalen način uvožen v Slovenijo na podlagi ponarejenih dokumentov. Takšne trditve in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je bila tožeča stranka izpostavljena posebnim omejitvam, ki ne izvirajo iz pravice tretjega, temveč iz dolžnosti, ki jih imajo državni organi v okviru izvrševanja javnih pooblastil. Zato jih je treba uvrstiti med omejitve javnopravne narave. Za škodo, do katere je prišlo zaradi tovrstnih posebnih omejitev, pa prodajalec ne odgovarja tako kot pri ostalih pravnih napakah (3. odst. 510. čl. ZOR), temveč le, če je zanje vedel, ali je vedel, da jih je mogoče pričakovati, pa jih kupcu ni sporočil (514. čl. ZOR).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. tč. izreka) se spremeni tako, - da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 2.507.172,44 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.6.1998 do plačila, v roku 8 dni," in -da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 191.700,00 SIT pravdnih stroškov, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 2.507.172,44 SIT s pp. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za omejitev pri uporabi prodanega osebnega avtomobila zaradi zatrjevane pravne napake. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Tožeča stranka odškodninskega zahtevka ni utemeljevala s trditvami, da je bila njena lastninska pravica na spornem osebnem avtomobilu začasno omejena zaradi pravice tretjega (prim. 508. čl. ZOR). Toženi stranki je očitala, da ji je bil osebni avtomobil zasežen s strani organov za notranje zadeve v okviru kazenskega postopka. V zvezi s tem dejanjem organov za notranje zadeve naj bi ji tudi nastal del škode (zmanjšana vrednost avtomobila). Poleg odškodnine za to škodo je uveljavljala še odškodnino zaradi plačila carinskih dajatev, ki jih je morala plačati, da ji ni bilo treba vrnjenega osebnega avtomobila odpeljati v tujino. V okviru kazenskega postopka se je namreč ugotovilo, da je bila na osebnem avtomobilu spremenjena št. šasije, avto pa naj bi bil na nelegalen način uvožen v Slovenijo na podlagi ponarejenih dokumentov. Takšne trditve in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je bila tožeča stranka izpostavljena posebnim omejitvam, ki ne izvirajo iz pravice tretjega, temveč iz dolžnosti, ki jih imajo državni organi v okviru izvrševanja javnih pooblastil. Zato jih je treba uvrstiti med omejitve javnopravne narave. Za škodo, do katere je prišlo zaradi tovrstnih posebnih omejitev, pa prodajalec ne odgovarja tako kot pri ostalih pravnih napakah (3. odst. 510. čl. ZOR), temveč le, če je zanje vedel, ali je vedel, da jih je mogoče pričakovati, pa jih kupcu ni sporočil (514. čl. ZOR). Tožeča stranka je na ugovor tožene stranke, da za nastalo škodo ni odškodninsko odgovorna, ker ni vedela, da naj bi bilo s spornim osebnim avtomobilom kaj narobe, saj je razpolagala z vsemi dokumenti, odgovorila, da dobra vera tožene stranke ni relevantna (pripr. vloga tožeče stranke z dne 7.10.1998, l.št. 35). Takšne trditve tožeče stranke dajejo osnovo za sklep, da tožeča stranka ne gradi svojega zahtevka na očitku toženi stranki, češ da je za pomanjkljvosti pri spornem osebnem avtomobilu vedela in bi ukrepe državnih organov lahko pričakovala. Prav ta okoliščina pa je v konkretnem primeru, kot je bilo že obrazloženo, bistvena za nastanek odškodninske obveznosti prodajalca - tožene stranke (prim. 514. čl. ZOR). Iz doslej razloženega sledi, da je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru treba uporabiti 514. čl. in ne 3. odst. 510. čl. ZOR, kot to sledi iz razlogov izpodbijane sodbe. Ker pa tožeča stranka ne zatrjuje vseh elementov, ki so po 514. čl. ZOR bistveni za odgovornost prodajalca, tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (4. tč. 358. čl. ZPP). Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala spremembo njenega stroškovnega dela (2. odst. 165. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP). Tako mora tožeča stranka toženi plačati 191.700,00 SIT za stroške prvostopenjskega postopka. Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z veljavno odvetniško tarifo. Toženi stranki gredo stroški za odgovor na tožbo (600 tč.), za pripravljani spis (450 tč.), za tri glavne obravnave (3 X po 300 tč.) in za odsotnost (3 X 60 tč.), skupaj 2130 tč. X 90,00 SIT = 191.700,00 SIT. Stroškov, priglašenih v zvezi s sodno takso za odgovor na tožbo, pritožbeno sodišče ni moglo priznati. V podatkih spisa ni potrdila o plačilu te sodne takse, taksna obveznost je zapadla že 16.5.1996, da bi bil sprožen opominjevalni postopek pa tudi iz podatkov spisa ne izhaja. Tako je sklepati, da je obveznost plačila te takse zastarala (1. odst. 9. čl. ZST) in stroški v zvezi z njo toženi stranki ne bodo nastali.