Jedro

Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom sorazmernosti štelo, da je tožena stranka kot neodvisen regulatorni organ ukrepala zaradi zaščite javne koristi, njeni ukrepi pa so namenjeni zagotavljanju učinkovite konkurence in zaščiti drugih izvajalcev poštnih storitev in končnih poštnih uporabnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega in petega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do pravnomočnega zaključka predmetnega upravnega spora zadržala izvršitev in učinkovanje odločbe tožene stranke z dne 17. 12. 2010, ki je izpodbijana v upravnem sporu. Z navedeno odločbo je bilo tožeči stranki naloženo, da mora v roku pet dni od vročitve te odločbe spremeniti cene v Splošnih pogojih za dostop do poštnega omrežja Pošte Slovenije, in sicer za poštne pošiljke, korespondence (standardno pismo, navadno pismo do 20 g, navadno pismo nad 20 g do 50 g in dopisnico) za vse nivoje dostopa v skladu s tam navedeno tabelo tako, da mora za odstotek iz tabele znižati ceno iz cenika univerzalne poštne storitve za storitve prenosa standardnega pisma, navadnega pisma do 20 g, navadnega pisma nad 20 g do 50 g in dopisnice (1. točka izreka). Tožeča stranka mora cene dostopa spremeniti ob vsaki spremembi cen univerzalne poštne storitve tako, da odstotek iz prejšnje točke izreka vedno odšteje od aktualne cene univerzalne poštne storitve (2. točka izreka). V postopku stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo izdajo zahtevane začasne odredbe, ker tožeča stranka ni na relevanten način izkazala, da bi ji grozila težko popravljiva škoda, saj so njene navedbe pavšalne, iz njih pa ni mogoče konkretno ugotoviti višine grozeče škode in njenega vpliva na poslovanje oziroma poslovni rezultat tožeče stranke, zato ne utemeljujejo upravičenosti zahteve za izdajo začasne odredbe. Predlagana začasna odredba bi pomenila tudi močan poseg v javno korist in v koristi drugih uporabnikov storitev tožeče stranke.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje tožeči stranki. Navaja, da je višina škode in vpliv škode na poslovanje tožeče stranke za izdajo začasne odredbe povsem nerelevanten podatek. Če sodišče prve stopnje ne odloži izvrševanja izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe, bo rezultat predmetnega upravnega spora postal v precejšnji meri brez učinka, saj bo tožeča stranka že utrpela nepopravljivo škodo. Morala bo sklepati pogodbe o dostopu do njenega omrežja po cenah, ki so določene v izpodbijani odločbi, na veljavnost in učinkovanje teh pogodb pa ne bo vplivala kasnejša razveljavitev izpodbijane odločbe. Sodišče prve stopnje se do njenih trditev iz predloga za začasno odredbo ni opredelilo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1 oziroma bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka 75. člena ZUS-1 v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1. Takšno ravnanje pa predstavlja tudi kršitev ustavno varovane pravice stranke do izjave v postopku, saj je njen bistveni sestavni del dolžnost sodišča do preučitve in opredelitve do bistvenih navedb stranke v postopku. V korist izvajalcev zamenljivih storitev bo začasna odredba posegla le toliko, da se bo vzpostavilo zakonito stanje, v katerem bo omogočeno izvajalcem primarno pogajanje o pogojih dostopa. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje zahtevano izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se izvršitev izpodbijanega upravnega akta odložila do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu, pravilno presojalo po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Po navedeni zakonski določbi sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, pa mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje verjetni nastanek in višino škode in tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka težko popravljive škode kot enega od zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe ni izkazala za verjetno. Res je, da se je tožeča stranka v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe sklicevala na pogodbe o dostopu do njenega omrežja, ki jih bo morala sklepati po v izpodbijani odločbi določenih nižjih cenah in je s tem utemeljevala težko popravljivo škodo. Pri tem ni opredelila višine te škode, zato so tudi po presoji Vrhovnega sodišča njene navedbe pavšalne. Toda, tudi če bi tožeči stranki zaradi sklepanja pogodb z izvajalci zamenljivih storitev nastala zatrjevana nepopravljiva škoda, je treba v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi. Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom sorazmernosti štelo, da je tožena stranka kot neodvisen regulatorni organ ukrepala zaradi zaščite javne koristi, njeni ukrepi pa so namenjeni zagotavljanju učinkovite konkurence in zaščiti drugih izvajalcev poštnih storitev in končnih poštnih uporabnikov. Kot izhaja iz prvega odstavka 57. člena Zakona o poštnih storitvah – ZPSto-2, tožena stranka pri izvajanju svojih nalog sledi ciljem zagotavljanja univerzalne storitve, varstva pravic uporabnikov in spodbujanja konkurence na trgu poštnih storitev. Za uresničitev teh ciljev tožena stranka sprejema ukrepe sorazmerne ciljem, ki jih želi doseči. Takšni ukrepi povzročajo sicer določene finančne posledice, vendar je to povsem legitimna in pričakovana posledica obveznosti, ki jih naloži tožeča stranka s svojo odločbo. Da izvajalec univerzalne storitve ne sme diskriminirati različnih izvajalcev zamenljivih storitev, pa izhaja iz tretjega odstavka 32. člena ZPSto-2. S presojo sodišča prve stopnje, da je pri ukrepanju tožene stranke podan javni interes ter da bi le-temu nasprotovala izdaja začasne odredbe, se strinja tudi Vrhovno sodišče. 9. Ker niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, pomanjkljivost obrazložitve izpodbijanega sklepa, kljub nekaterim terminološkim pomanjkljivostim, na katere opozarja tožeča stranka v pritožbi, ni vplivala na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. 10. Zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke bo predmet presoje pri odločanju o glavni stvari. Pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, pa v tem pritožbenem postopku ni mogoče z uspehom uveljavljati, saj jih Vrhovno sodišče, ker o glavni stvari še ne odloča, ne presoja.

11. Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).

12. Ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).