Jedro

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo le glede dokazov, ki utemeljujejo, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitev pogodbenih obveznosti, ni pa se opredelilo do izpovedbe priče A.A., ki je po prepričanju tožnika neposreden dokaz, da tožnik ni storil očitanih kršitev. Pravici stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze, na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da se do teh navedb in dokazov opredeli. V kolikor sodišče opusti to dolžnost, je kršena pravica stranke do izjavljanja v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obenem je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev, ki naj bi izhajala iz izpovedbe A.A. in ki jih tožnik šteje za odločilna v tem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 21. 2. 2008 in se razveljavi, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2006 in še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo; da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 21. 2. 2008 vpiše v delovno knjižico delovno dobo, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za čas vrnitve na delo plača plačo v višini 3.470,80 EUR bruto, po odvodu prispevkov in davkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu od zneska za pretekli mesec ter mu povrne stroške postopka (točka I izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče; da mu tožena stranka zagotovi pravice iz delovnega razmerja za čas od 21. 2. 2008 do odločitve sodišča prve stopnje, mu za ta čas vpiše v delovno knjižico delovno dobo, ga prijavi v socialno zavarovanje in mu iz naslova nadomestila plače plača 3.470,80 EUR bruto (po odvodu prispevkov in davkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne v mesecu za pretekli mesec) in mu plača odškodnino po 118. členu ZDR-1 oziroma 118. členu ZDR v višini 52.062,00 EUR, kar predstavlja 15 bruto plač tožnika (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje tako po svoji pooblaščenki, kot z lastno vlogo, pri čemer uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno na posredne dokaze, ni pa se opredelilo do neposrednih dokazov, ki jih je predložil tožnik. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, s katerimi je tožnik ovrgel glavne s strani tožene stranke predlagane dokaze, niti do izpovedbe priče A.A. Pri presoji, ali je tožnikova žena članek v B. pripravila na podlagi diplomatske depeše, ki ji jo je razkril tožnik in na podlagi članka, ki ga je v zvezi s tem pripravil tožnik in je bil objavljen v C. dne 25. 1. 2008 ob polnoči, je potrebno predhodno odgovoriti na vprašanje časa objave članka, do česar pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je bila vsebina diplomatske depeše istočasno objavljena v B. in C., zato članek v B. ni mogel nastati na podlagi predhodno objavljenega članka v C.. Tožena stranka istočasnosti objave ni uspela dokazati, kar pomeni, da od ključnega očitka tožniku, ne ostane ničesar več. Tožnik je navedel, da je bil članek v B. objavljen 25. 1. 2008 okoli 1. ure zjutraj, kar je potrdila tudi tožnikova žena. Nikjer v spisu ni dokaza, da je B. sporen članek objavila ob polnoči, kar je zatrjeval kot priča zaslišani D.D.. Tožena stranka je istočasnost objave dokazovala z izpisom spletne strani ..., kar je nekredibilen dokaz, ki pa prav tako ne izkazuje istočasne objave obeh člankov, temveč je iz njega razvidno, da je bil članek v B. objavljen za člankom v C.. Glede na to, da je tožnik ovrgel verodostojnost dokaza z izpisom spletne strani ... sodišče prve stopnje ne bi smelo zgolj z uporabo posrednih dokazov zaključiti, da je sklenjen dokazni krog. Tožena stranka se je sklicevala tudi na članek (pritožba opozarja, da je šlo v resnici za komentar) „...“, iz katerega naj bi izhajalo, da bo časnik C. v izdaji šele naslednjega dne objavil dele diplomatske depeše. Vendar pa tožnikova žena sploh ni avtorica tega članka in članek tudi nikoli ni bil objavljen v B.. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je s sporno diplomatsko depešo že več tednov pred njeno objavo razpolagala preko 300 oseb, da je tožnikova žena razpolagala s svojim virom in da je imela svojo nepopisano verzijo diplomatske depeše, da sta bila objavljena članka različna tako po obsegu kot tudi po strukturi in vsebini, da je bil članek v B. kasneje, kot pa članek v C., da tožnikova žena ni avtorica članka, na katerega se je sklicevala tožena stranka, da je tožnikova žena razpolagala še z vrsto drugih zaupnih dokumentov na E. in da je bilo ministrstvo o objavi depeše obveščeno en dan pred njeno objavo ter da je do sporne depeše še več kot 10 dni pred objavo lahko dostopalo 7 delavcev C.. Pritožba se sprašuje, zakaj je sodišče prve stopnje izpovedbo priče A.A. ocenilo za tako pomembno, da je zaradi izvedbe tega dokaza ponovno odprlo že končano glavno obravnavo, nato pa se v razlogih izpodbijane sodbe do te izpovedbe sploh ni opredelilo. Iz izpovedbe te priče izhaja, da je tožnikova soproga s sporno diplomatsko depešo razpolagala še preden se je z njo seznanil tožnik. Odgovorna urednica B. je zaslišana kot priča jasno izpovedala, da je tožnikova žena razpolagala s svojim virom in to še preden se je tožnik sploh seznanil s sporno depešo. Priča A.A. je nadalje tudi potrdila, da ji je F.F. povedala, da je od glavnega urednika C. izvedela, da bo tudi C. objavil vsebino iz te depeše, zato je sprejela odločitev, da bo v članku navedeno, da še en časopis poseduje ta dokument in bo objavil njegovo vsebino. Zaslišanje priče A.A. je potrebno obravnavati kot glavni (neposredni) dokaz, posredni dokazi pa so le pomožni dokazi, ki v konkurenci z glavnimi oziroma nasprotnimi dokazi nimajo enake teže. Priča A.A. je izpovedala, da jo je F.F. že v ponedeljek (članek je bil objavljen v petek) seznanila, da ima zaupen dokument, ki je avtentičen; o obstoju dokumenta pa jo je obvestila že par tednov pred objavo, vendar je še preverjala njegovo avtentičnost. Iz tega izhaja, da niti članek, ki ga je napisal tožnik in je bil v C. objavljen 25. 1. 2008, niti morebitni vpogled v diplomatsko depešo, ki naj bi jo tožnik potrditvah tožene stranke, hranil doma, nista botrovala nastanku članka, ki ga je B. objavila 25. 1. 2008, saj je dopisnica v B. imela svoj vir informacij in svojo verzijo depeše. V online objavi ... in v nekaterih drugih časnikih je bila objavljena zgolj tista verzija depeše, ki je vsebovala lastnoročne zabeležke, tožnik pa je v spis vložil verzijo diplomatske depeše, s katero razpolaga njegova žena, ki nima na roko napisanih zaznamkov, kar še dodatno kaže, da tožnik in njegova žena nista črpala iz istega dokumenta. Tudi dejstvo, da je tožnikova žena iz zaupnega dokumenta objavila informacije, ki v C. sploh niso bile objavljene kaže na to, da je imela svoj vir, iz katerega je črpala po lastni presoji in da ni prenesla informacije iz članka v C., ki je bil objavljen precej pred člankom v B.. Izpovedbe prič D.D., G.G. in H.H. o tem, kaj naj bi jim tožnik izjavil, preden se je začel zagovarjati, da je imela soproga svoj vir, ne morejo biti dovolj močan posredni dokaz. Tožnik se je z vsakim od njih pogovarjal posebej, vsi trije pa so izpovedali, da naj bi jim rekel, da mu je žena gledala čez rame. Takšna usklajenost vzbuja dvom v verodostojnost teh prič, izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da skladne izpovedbe prič jasno kažejo na to, da je tožnik v začetku navajal, da je objava v B. povzemanje predhodne objave v C., pri čemer naj bi zlasti G.G. in D.D. navedla tudi druga pojasnila, ki kažejo na to, da je šlo pri objavi v B. za povzemanje predhodne objave v C.. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo, katera so ta druga tožnikova pojasnila, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Pri oceni verodostojnosti priče D.D., bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je D.D. za … celo izjavil, da tožnikove žene sploh ne pozna, kar pa ni res. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da D.D. in tožnikova žena sploh nista komunicirala o objavi diplomatske depeše v I.. Na podlagi izpovedbe priče J.J., da je tožnik prosil naj mu izroči izvod diplomatske depeše, ker je svojega pozabil doma, sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti, da je tožnikova žena članek za B. pripravila na podlagi depeše, s katero je razpolagal tožnik, saj gre samo za enega od posrednih dokazov. Izpovedbo priče J.J. je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot verodostojno, saj je spregledalo izpovedbo te priče o konfliktih zaradi dežurstva. Napačna je tudi dokazna ocena elektronskega sporočila tožnika naslovljenega na K.K.. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik večkrat pojasnil, da je v tem sporočilu želel povedati, da je tudi B. hitro obvestila svojo javnost, da tudi C. objavlja članek z vsebino diplomatske depeše. Napačna je tudi dokazna ocena pisnih izjav priče A.A., saj ni res, da bi ta spreminjala stališča, v skladu z zagovorom tožnika, ampak je v obeh primerih (27. 1. 2008 in 1. 10. 2008) izjavila, da je B. objavila nekaj, kar je objavil tudi slovenski C.. Glede na to, da je tožnikova žena s sporno depešo razpolagala še preden se z njo seznanil tožnik (kar je potrdila priča A.A.), predvsem pa še preden je tožnik napisal članek, potem tožniku res ni mogoče očitati, da je njegovo morebitno neskrbno ravnanje z depešo imelo za posledico, da je B. objavila članek o depeši. Sočasnost objave ni dokazana in v kolikor ni dokazana, da je B. članek objavila istočasno ali celo pred toženo stranko, tudi ni mogoče govoriti, da je bilo z objavo karkoli narobe. V kolikor bi tožnik in njegova žena delovala tako usklajeno, kot želi prikazati prvostopenjska sodba, potem bi bilo potrebno najti odgovor na vprašanje, zakaj sta se njuna članka tako razlikovala. Tožena stranka je ves čas izhajala iz zmotne domneve, da je tožnik v komentarju „...“ pojasnil, da je B. povzela C. članek, kar pa ni res. Tožnik nikoli ni rekel, da je članek v B. prepis članka iz C., zato je res neverjetno, da se njegova nedvoumna izjava v komentarju, da je B. vsebino zabeležke uspelo prenesti med prvimi, tolmači kot zavajanje javnosti. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, tudi zato, ker tožniku ni mogoče očitati kršitve prvega odstavka 7. člena v zvezi z drugim odstavkom istega člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da novinar ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu poslovne skrivnosti delodajalca. Tožniku ni mogoče očitati, da je razkril sporni dokument, saj je z njim razpolagalo preko 300 oseb. Prav tako mu ni možno očitati, da je razkril poslovno skrivnost delodajalca. Tožniku tudi ni mogoče očitati, da je toženi stranki s svojim ravnanjem povzročil nematerialno škodo. Tožnik je predložil verodostojne podatke o dvigu rejtinga in prodaje po škodnih dogodkih, kar pomeni, da tožena stranka ni trpela ne materialne in ne moralne škode. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku oziroma odloči na podlagi 118. člena ZDR.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da je s sporno depešo razpolagalo preko 300 oseb in da je tožnikova soproga imela svoj vir, iz katerega je to depešo pridobila, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa okoliščina, koliko oseb je znotraj ... in pri toženi stranki prišla v stik t. i. … depešo, ni odločilno dejstvo v tem sporu. Dejstvo je, da sta o depeši sočasno pisala le C. in B. in sicer v izdaji, ki nosi isti datum in da je avtor članka v C. tožnik, avtorica članka v B. pa njegova soproga. Tožnik želi s poudarjanjem velikega števila oseb, ki so bile v stiku z depešo, ustvariti vtis, da je bila depeša lahko dostopna kateremukoli mediju, vendar pa pri tem spregleda, da drugi mediji s to depešo pred obema objavama v C. in B. niso razpolagali in da je večina oseb, katerim je depeša bila dostopna, bila iz ... in da je tudi pri toženi stranki krog teh oseb bil omejen (tožnik sam govori o sedmih osebah). Ob dejstvu, da je depešo iz svojega vira pridobila novinarka tožene stranke G.G. (tožnik sam opozarja, da je to bil razlog, da je G.G. nastopala kot soavtorica članka) je naravnost neverjetno, da bi isto depešo istočasno pridobila tudi tožnikova soproga, da se o tem s tožnikom sploh ne bi pogovarjala, čeprav sta oba v istem času pripravljala članka o tej temi. Konstrukt tožnika in njegove soproge, da naj bi šele glavni urednik C. D.D. tožnikovi soprogi, ob prisotnosti tožnika, le dan pred sporno objavo po telefonu razkril, da tudi C. pripravlja objavo te depeše, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno označilo za povsem neverjetnega.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je tožnikova soproga razpolagala tudi z vrsto drugih dokumentov, ki so dejansko bili označeni kot zaupni in je o njih pisala članke. Navedeno naj bi dokazovalo, da je tožnica tudi za članek o t. i. ... depeši imela svoj vir, kot ga je imela tudi za preostale članke. Ne glede na to, da je v tem sporu bistveno le, ali je tožnik svojo soprogo seznanil z vsebino ... depeše, ki jo je tožena stranka pridobila in je želela o njej objaviti ekskluzivni članek, in da ni bilo bistveno, ali je tožnikova soproga pisala tudi o drugih dokumentih ..., pa je potrebno ugotoviti, da navedene objave ne dokazujejo tega, kar zatrjuje tožnik, to je, da je njegova soproga glede ... depeše imela svoj vir. Serija člankov v B., na katere se sklicujeta tožnik in njegova soproga, je nastala šele potem, ko je tožena stranka s tožnikom že začela razčiščevati okoliščine sočasne objave novice o t. i. ... depeši v B. in C., kar pomeni, da je ta serija lahko imela tudi vlogo obrambe v tem razčiščevanju, češ saj ima tožnikova soproga svoje vire. Pri tem tudi ni zanemarljivo, da gre za starejše dokumente iz obdobja od 1996 do 2007 in da je D.D., zaslišan kot priča, izpovedal, da mu je tožnik 25. 1. 2008, ko sta razčiščevala problem hkratne objave ... depeše, povedal, da je razpolaga z nekaterimi starimi dokumenti ..., ki jih je pridobil pred leti in jih še ni uporabil. Navedeno bi kazalo kvečjemu na to, da je tudi kasneje objavljene zaupne dokumente tožnikova soproga dobila od istega vira, to je od tožnika.

Pač pa pritožba z navedbo, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do izpovedbe priče A.A. utemeljeno smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem te priče štelo za tako pomembnega, da je zaradi njega znova odprlo že končano glavno obravnavo, to pričo zaslišalo, nato pa v razlogih sodbe te izpovedbe sploh ni dokazno ocenilo. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno dejansko opravilo le glede dokazov, ki utemeljujejo, da je tožnik storil v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano kršitev pogodbenih obveznosti, sploh pa se ni opredelilo do izpovedbe priče A.A., ki je po prepričanju tožnika neposreden dokaz, da tožnik ni storil očitanih kršitev. Pravici stranke, da navaja dejstva in predlaga dokaze na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da se do teh navedb in dokazov opredeli. V kolikor sodišče opusti to dolžnost je kršena pravica stranke do izjavljanja v smislu določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Obenem je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev, ki naj bi izhajala iz izpovedbe A.A. in ki jih tožnik šteje za odločilna v tem sporu.

Prav tako pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je tožnikova soproga razpolagala s svojim virom, da je njena verzija diplomatske depeše nepopisana in da sta objavljena članka različna po obsegu in strukturi. Glede teh navedb je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze, tudi tožena stranka se je do njih opredelila, vendar pa sodišče ni napravilo eksplicitne dokazne ocene glede navedenih vprašanj. Implicitno je sicer možno razumeti, da sodišče prve stopnje šteje, da tožnik teh trditev ni dokazal, vendar bi sodišče prve stopnje to stališče moralo utemeljiti.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ne more samo odpraviti navedene pomanjkljivosti tako, da bi pač samo še enkrat zaslišalo pričo A.A., njeno izpovedbo dokazno ocenilo in nato odločilo o pritožbi. Takšno postopanje pritožbenega sodišča bi dejansko pomenilo zastoj v postopku, saj bi pritožbeno sodišče moralo pričo vabiti v drugo državo po diplomatski poti (pritožbeno sodišče si pač ne bi moglo privoščiti bližnjice, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, ki je pričo vabilo kar preko tožnikovega pooblaščenca), povzročilo pa bi tudi precejšnje stroške (stroški v zvezi z zaslišanjem priče so pred sodiščem prve stopnje znašali 392,96 EUR). Sodišču prve stopnje v novem postopku priče ne bo potrebno še enkrat zaslišati, temveč bo navedeno kršitev lahko saniralo zgolj s tem, da bo v novi sodbi opravilo dokazno oceno izpovedbe priče A.A.. Pri tem sodišču prve stopnje niti ne bo potrebno opraviti nove glavne obravnave. Kadar gre zgolj za napako pri pisanju sodbe, razpis glavne obravnave ni potreben. Sodišče prve stopnje mora zgolj popraviti svojo napako, ne pa ponovno izvesti glavne obravnave.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V skladu z navedeno določbo sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je po svoji naravi takšna, da je v pritožbenem postopku ni možno odpraviti.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izdalo novo sodbo, v kateri bo dokazno ocenilo tudi izpovedbo priče A.A.. Prav tako naj se sodišče prve stopnje opredeli do zatrjevanja tožnika in izpovedbe priče F.F. o tem, da je slednja imela svoj vir, na podlagi katerega je poročala o ... depeši, kakor tudi do drugih ugovorov tožnika, s katerimi je zatrjeval nepravilnost ugotovitve, da naj bi soprogi omogočil, da se seznani z ... depešo, ki jo je pridobila tožena stranka in da na tej podlagi istega dne kot tožena stranka objavi članek o tej temi.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.