Jedro

Odgovornost glavnega zavezanca po določbah CZ (1990) ni subsidiarna, saj je smisel njegovega vpisa v ECL ravno v tem, da jamči za primere, ko carinsko blago ni predano prevzemni carinarnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 9. 2003. S to je tožena stranka delno ugodila pritožbi družbe J. d.o.o., L., zoper odločbo Carinarnice L. z dne 21. 12. 1998 tako, da je spremenila višino dolgovanega zneska, naloženega s prvostopenjsko odločbo, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila. S prvostopenjsko odločbo je bila družba J. d.o.o. zavezana k plačilu carinskih dajatev za blago (1954 kg sestavnih delov za ladijski dizelski motor), ki je bilo z enotno carinsko listino (ECL) vhodne carinarnice Carinske izpostave L. TC z dne 7. 4. 1994 prenapoteno k prevzemni carinarnici Carinski izpostavi PCC K., kateri pa do postavljenega roka za predajo (9. 4. 1994) ni bilo predloženo. Omenjena družba je bila med upravnim pritožbenim postopkom po uradni dolžnosti izbrisana iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij – ZFPPod, zato se je upravni postopek nadaljeval po tožnici, ki je bivša družbenica družbe in s tem njena pravna naslednica.

2. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo in razlogi tožene stranke, tožbene ugovore zavrnilo kot neutemeljene, zatrjevanih razlogov za ničnost izpodbijane odločbe pa ni našlo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo, da je vhodna carinarnica, po tem ko je ugotovila, da carinsko blago ni bilo predano prevzemni carinarnici, upravičeno začela postopek carinjenja po uradni dolžnosti. V primerih, ko blago ni predano prevzemni carinarnici, je carinski zavezanec prevoznik blaga, če te obveznosti ni prevzel kdo drug. V obravnavanem primeru je to obveznost prevzela tožnica, ki se je v polje 50 ECL vpisala kot glavni zavezanec in ki je pri vhodni carinarnici vplačala varščino oziroma položila garancijo za primer, če prevoznik blaga ne bi predal prevzemni carinarnici. Dejstvo, da je blago prestopilo carinsko črto, se po zakonu dokazuje s potrdilom prevzemne carinarnice, torej z javno listino. Lahko se sicer dokazuje tudi z drugimi dokazi, a v tem primeru je dokazno breme na carinskemu zavezancu. S fotokopijo izjave tujega ladjarja, da je bilo sporno blago vgrajeno v ladjo, ki je odplula iz Republike Slovenije, pa tožnica izstopa blaga iz carinskega območja Republike Slovenije ni izkazala. Zatrjevanje, da oseba, ki je v imenu družbe J. d.o.o. podpisala ECL, ni imela ustreznega pooblastila, je ocenilo kot nedovoljeno tožbeno novoto.

3. V reviziji, prej pritožbi, tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Meni, da je bil obravnavani carinski postopek pravnomočno končan s tem, ko je carinski organ potrdil carinsko deklaracijo, zaradi česar bi moralo biti v zadevi odločeno po novem Carinskem zakonu – CZ (1995). Zatrjuje neenotnost sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ali je carinska deklaracija dokončen in pravnomočen upravni akt. Tudi sodna praksa sodišča prve stopnje ni enotna, saj naj bi v podobnih primerih odločilo, da je carinski zavezanec prevoznik blaga in ne oseba, ki je v polje 50 ECL vpisana kot glavni carinski zavezanec. Iz 24. člena Carinskega zakona – CZ (1990) ne izhaja, da so poleg prevoznika lahko carinski zavezanci tudi druge osebe. Zatrjuje, da je izrek prvostopenjske odločbe nepopoln, ker ne vsebuje ugotovitvenega dela, kar je zlasti pomembno pri spremembi odločbe v škodo stranke. Zatrjuje tudi kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker so bili njeni dokazni predlogi na glavni obravnavi zavrnjeni brez obrazložitve, ker je po oklicu zadeve vsebino spisa povzel sodnik poročevalec, ne pa predsednik senata, in ker so v odločujočem senatu sodelovale sodnice, ki bi morale biti izločene zaradi nekdanje zaposlitve pri toženem organu.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je bil carinski dolg v obravnavanem primeru pravilno obračunan v skladu z določbami CZ (1990). CZ (1995), ki je veljal v času odločanja prvostopenjskega organa, je namreč v 182. členu določal, da se upravni postopki, ki so bili začeti pred 1. 1. 1996, dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. 1. 1996. Obravnavani postopek je bil začet z vložitvijo ECL dne 7. 4. 1994, ni pa se zaključil pred 1. 1. 1996, saj se postopek prenapotitve blaga drugi carinarnici zaključi šele s predajo blaga prevzemni carinarnici, do česar v obravnavanem primeru ni prišlo. S sporno deklaracijo je bilo namreč odločeno le o dovolitvi postopka prenapotitve carinskega blaga prevzemni carinarnici, ne pa tudi o tem, da se je postopek tudi pravilno zaključil, saj je to stvar prevzemne carinarnice. Sploh pa s carinsko deklaracijo ni bilo odločeno o carinskem dolgu, ki je predmet prvostopenjske odločbe.

9. Niso utemeljena tožničina zatrjevanja, da je bil carinski dolg družbi J. d.o.o. naložen zaradi nepravilne razlage zakona. V prvem odstavku 24. člena CZ (1990) je določeno, da je carinski zavezanec oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero so prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije (prej Jugoslavije) ali ga odtod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino; v drugem odstavku pa, da je carinski zavezanec za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Prevozna listina (po terminologiji CZ 1990) je v obravnavanem primeru ECL; oseba, na katero se glasi prevozna listina (po terminologiji CZ 1990), pa je oseba, ki je v ECL vpisana kot glavni zavezanec. Da je bila družba J. d.o.o. v polje 50 ECL vpisana kot glavni zavezanec, ni sporno. Odgovornost glavnega zavezanca po teh določbah torej ni subsidiarna, saj je smisel njegovega vpisa v ECL ravno v tem, da jamči za primere, ko carinsko blago ni predano prevzemni carinarnici. Enako stališče je Vrhovno sodišče v svoji praksi že večkrat zavzelo, npr. v sodbah U 1673/93 z dne 22. 3. 1995, U 1213/93 z dne 10. 5. 1995, U 1185/94 z dne 8. 5. 1996, U 873/95 z dne 22. 6. 2000, I Up 146/98 z dne 27. 9. 2001 in X Ips 1607/2006 z dne 23. 10. 2008. 10. Niso utemeljene tožničine navedbe glede izreka prvostopenjske carinske odločbe. Po določbi 208. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986) (Ur. l. SFRJ, št. 47/86), veljavnega v času izdaje odločbe, se z izrekom odloči o predmetu postopka in o zahtevkih strank, izrek mora biti kratek in določen, ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katerega je le-to oprto, pa se po 209. členu ZUP (1986) navedejo v obrazložitvi odločbe. Zato tožnica neutemeljeno zahteva, da bi moral izrek prvostopenjske odločbe vsebovati tudi posebni ugotovitveni del, v katerem bi bile povzete bistvene dejanske ugotovitve.

11. Kot neutemeljene Vrhovno sodišče ocenjuje tudi zatrjevane kršitve pravil postopka v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje res ni obrazložilo, zakaj je na glavni obravnavi zavrnilo tožničine dokazne predloge po zaslišanju osebe, ki je prevažala carinsko blago, vodje oddelka za carinske prekrške pri Carinskem uradu L. ter generalnega direktorja Carinske uprave RS, vendar s tem ni storilo kršitve, ki bi vplivala na zakonitost ali pravilnost sodbe. Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1) bi bila namreč podana, če se sodišče ne bi opredelilo do navedb in dokaznih predlogov, ki so odločilni za rešitev primera (213. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je bilo v obravnavanem primeru odločilno, da carinsko blago ni bilo predloženo prevzemni carinarnici, da je v ECL kot glavni carinski zavezanec vpisana družba J. d.o.o. ter da je njena pravna naslednica tožnica, izvedba predlaganih dokazov na presojo teh odločilnih dejstev po presoji Vrhovnega sodišča ne bi vplivala.

12. Pogoji za izločitev prvostopenjskih sodnic niso podani. Z zatrjevanjem, da so bile nekoč zaposlene pri toženi stranki, tožnica niti ne zatrjuje, da je katera izmed sodnic v isti zadevi sodelovala v upravnem postopku (5. točka 70. člena ZPP), če pa meni, da so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP), bi izločitev lahko uveljavljal le do izdaje izpodbijane sodbe (drugi odstavek 72. člena ZPP). Na pravilnost in zakonitost odločitve tudi ni vplivalo, da je kratko vsebino spisa povzel poročevalec, čeprav bi jo v skladu z drugim odstavkom 55. člena ZUS-1 moral predsednik senata.

13. Glede na to, da po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavnem primeru niso podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.