Jedro

Poškodovalec odgovarja le za tisto škodo (njeno konkretno pojavno obliko), ki je adekvatna škodnemu ravnanju, kar je nasprotno prepričanju tožnice v pritožbi, da mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takega, kot je po t. i. doktrini jajčne lupine oziroma tanke kože (eggshell skull), kjer je vsebina poškodovane jajčne lupine v celoti riziko poškodovalca in je treba upoštevati, kakšna je običajna, "normalna" pričakovana škoda. V konkretnem primeru je bilo tako potrebno upoštevati elemente tožničine predhodne bolezni in njene posebne lastnosti ter njeno zdravstveno stanje, kar pa je sodišče prve stopnje glede na to, da ni bilo mogoče natančno oceniti njenih večjih težav zaradi prehodnega zdravstvenega stanja štelo, da gre za soodgovornost za škodo 50 %.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi za znesek 4.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2013 dalje do plačila, - in glede odločitve o stroških postopka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (točka II).

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati znesek v višini 7.290,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več, tj. plačilo zneska 22.580,00 EUR, še za razliko v znesku 15.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 71,82 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v znesku 4.290,00 EUR ter zoper odločitev o stroških postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisojeni znesek zniža za 4.290,00 EUR oziroma sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče je tožnici priznalo iz naslova odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu po 7. členu ZDR-1 odškodnino za nematerialno škodo v višini 3.000,00 EUR, iz naslova materialne škode pa odškodnino v višini 4.290,00 EUR. Ob tem je sodišče pravilno ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče pripisati celotne odgovornosti za nastalo škodo. Glede premoženjske škode je sodišče ugotovilo, da tožnici pripada 4.290,00 EUR iz razloga, ker ji je pripisalo 50 % soodgovornosti, tožnica pa je za psihoterapijo plačala skupaj 8.580,00 EUR. Tožnica je bila vključena v individualno analitsko psihoterapijo in je za 123 seans plačala 7.050,00 EUR, od januarja 2012 pa je bila vključena tudi v skupinsko analitsko psihoterapijo ter je za 63 seans plačala 1.530,00 EUR. Sodišče glede ugovora zastaranja ni odločalo. Nedvomno je zahtevek iz naslova premoženjske škode za obdobje pred 20. 8. 2010 v celoti zastaral, pa tudi sicer ni utemeljen. Tožnica je navedla in datumsko opredelila več dogodkov, ki so po njenem mnenju predstavljali trpinčenje s strani tožene stranke. Navedla je, da je bila zelo prizadeta ob letnem razgovoru za leto 2011, dne 31. 5. 2011, tik pred tretjo obravnavo predloga A. zakonika v Državnem zboru ter 10. 10. 2011. V zvezi s psihoterapevtsko obravnavo je sodišče sicer zaslišalo tri priče. Tožnica je povedala, da hodi k psihiatru zaradi diagnoze bipolarna motnja. Sodišče je zaslišalo tožničino lečečo psihiatrinjo in psihoterapevtko. Pričanja psihiatrinje tožena stranka ocenjuje kot nekonsistentno. Priča ni jasno izpovedala, ali so bile psihoterapije medicinsko indicirane, nato je izpovedala, da enkrat mesečno stroške krije Zavod za zdravstveno zavarovanje ter da ji je psihoterapevtsko obravnavo pri njej zmanjšala, da je tožnica hodila na zasebno psihoterapijo. Sodišče je zmotno ocenilo, da je tožena stranka odgovorna za tožničino škodo v višini 50 %. Tožena stranka zato meni, da je vzrok za psihoterapevtsko obravnavo tožničina bolezen, pa tudi sicer bi lahko iskala pomoč pri lečeči psihiatrinji in je šlo za njeno lastno odločitev glede njenih tretmajev pri psihoterapevtki.

3. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. Tožnica zahteva tudi povračilo priglašenih pritožbenih stroškov. Tožnica se pritožuje zoper višino nematerialne škode, ki jo je zahtevala v višini 14.000,00 EUR, pri čemer je sodišče tožnici priznalo premoženjsko škodo v višini 8.580,00 EUR. Navedeno pomeni, da je sodišče tožnici priznalo le polovico ocenjene odškodnine. Glede prepolovljene škode tožnica v prvi vrsti oporeka pravilno uporabo materialnega prava, saj se odločitev glede odgovornosti za škodo opira na 171. člen in 185. člen OZ, ko ocenjuje, da je v sporu mogoče uporabiti določila OZ o deljeni odgovornosti glede povzročene škode. 171. člen OZ res določa, da oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Tožnica k nastanku škode ni z ničemer prispevala. Zaradi navedenega je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Pri odločanju je sodišče kršilo t. i. doktrino "eggshell skull". Tudi sicer je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in gre za t. i. sodbo presenečanja, saj je sodišče šlo prek trditvene podlage tožene stranke, ki ni v ničemer zatrjevala tožničino krivdo. Odgovorna oseba mora oškodovanca sprejeti takšnega kot je in ne more računati na povprečno zdravega ali relativnega mladega oškodovanca. Psihiatrinja je merodajna oseba in pristojna za psihiatrično diagnosticiranje tožnice v spornem obdobju. Tožnica v psihičnem in fizičnem zdravju škode ne bi utrpela, če do protipravnega ravnanja tožene stranke na delovnem mestu v zvezi z delom tožnice ne bi prišlo. Ravnanja tožene stranke so se sistematično ponavljala, tožnica je dne 17. 5. 2010 na sestanku, na katerem sta bili prisotni tedanja državna sekretarka in generalna sekretarka, zahtevala pojasnilo o tem, zakaj odločbe s področja starševskega varstva in družinskih prejemkov podpisuje njena tedaj podrejena B.B. in ne tožnica, ki je bila takrat še vodja oddelka. Pojasnila v zvezi s tem ni dobila. Tedanja direktorica je takrat dobesedno rekla "ne dovolim, da se o tem govori". Ob izločitvi iz projekta oziroma dela na A. zakoniku 31. 5. 2011 je tožnica v pogovoru z direktorico jasno povedala, da jo je to zelo prizadelo in vprašala, zakaj ne bi več delala na zakoniku. Odgovor direktorice je bil, da "zato, ker se je ona tako odločila", zakaj se je tako odločila, pa nikoli ni pojasnila. Ne gre za tožničino subjektivno dojemanje situacij in njene preobčutljivosti. Tožnica se je proti trpinčenju najprej borila na način, da je ves čas opozarjala na protipravnost ravnanja delodajalca. Ugotavlja, da analize primerov v raziskavah na področju mobinga kažejo skoraj stereotipni vzorec. V obrazložitvi sodišče tudi navaja, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ko so sicer objektivno neprimerna ravnanja delodajalca naletela na posebej občutljivo osebo zaradi okoliščin, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku ter da sodišče ocenjuje, da gre za okoliščine, ki so bile znane le tožničini zdravnici, psihiatrinji in psihoterapevtki, saj naj ne bi bilo očitno, da tožnica ni imela širokega kroga prijateljev, zaradi česar je potrebovala psihoterapijo, ki se je izkazala za koristno. Priča C.C. je na obravnavi izjavila, da se je o tožnici govorilo marsikaj, da se ji ne ljubi delati, da je čudna, da z njo ni vse v redu, da je nora, ter da ji je D.D., ki je bila direktorica pred E.E. povedala, da so k njej hodile nekatere sodelavke in negativno govorile o tožnici. Sodišče bi moralo oceniti vsa dejanja kot celoto in skupaj vrednotiti izjavo E.E., ki je tožnici dne 21. 10. 2011 rekla, da "ko bo luna, naj gre pisat odločbe v sindikalno pisarno". Šlo je za govorice o tožničinem duševnem zdravju. Neprimerna in žaljiva so bila tudi ravnanja B.B. do tožnice. Sodišče navede le, da je B.B. zavrnila očitke glede negativnih opazk glede drugih sodelavcev ter da je bila premeščena v drugo pisarno. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne. Tožničina psihiatrinja je na obravnavi povedala, da je tožnica v spornem obdobju 2009, 2010 in 2011 izgubila voljo do življenja, da je bila resignirana, da je skoraj nič več ni zanimalo ter se je zdelo, da se v službi zaman bori, trudi, dela. Tožnica se ni sama odločila za psihoterapijo, za to se je odločila na predlog psihiatrinje, ki takih uslug v okviru koncesije ni mogla nuditi. Tožnica obiskuje psihoterapijo od leta 2009, medtem ko je zaslišana zdravnica njena lečeča zdravnica od 28. 10. 2010. 5. Tožnica podaja odgovor na pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Težave tožnice so se začele v začetku leta 2010, pri čemer ni navedla nobenega dogodka, ki bi se zgodil v letu 2008 in 2009. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da iz samih tožbenih navedb izhaja, da vključitev v individualno analitsko terapijo v ničemer ni moč pripisati trpinčenju. Tožnica se je odločila za psihoterapijo na predlog psihiatrinje, ki pa ji takih uslug v okviru koncesije ni mogla nuditi. Tožnica je potrebovala analizo, s katero se poišče vzroke pacientovih težav in vzroki so pri tožnici. Po njeni izpovedbi so se nabirali skozi življenje od rojstva in naprej, v službi pa je imele težave povezane s trpinčenjem na delovnem mestu. Psihoterapija je zaključena, ker so prenehali vzroki in so sanirane posledice, ki so nastale zaradi škodnih dejanj tožene stranke, pri čemer se je tožnica vključila v proces dela v novi službi in v novem delovnem okolju normalno funkcionira.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena (stroški postopka), pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pa zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnica k nastanku škode ni z ničemer prispevala. V obravnavanem primeru gre za situacijo, ko je sodišče sicer ugotovilo objektivno neprimerna ravnanja delodajalca, pri tem pa je šlo za posebej občutljivo osebo, ki se je že dalj časa zdravila pri svoji psihiatrinji in psihoterapevtki zaradi svojih predhodnih bolezenskih stanj, kot je bilo to ugotovljeno v dokaznem postopku. Dejansko je šlo za okoliščine, ki so bile znane le tožničini zdravnici, psihiatrinji in psihoterapevtki, saj tožnica ni imela širokega kroga prijateljev, zaradi česar je potrebovala poleg psihiatrične terapije tudi psihoterapijo, ki se je izkazala za koristno. Pri odločanju sodišče ni upoštevalo t. i. doktrine "eggshell skull", vendar navedeno ne predstavlja bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, saj je sodišče dalo obema strankama možnost, da se izjavijo o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, prav tako pa v konkretnem primeru ne gre za sodbo presenečenja, ker naj bi sodišče odločalo prek trditvene podlage tožene stranke, ki ni v ničemer zatrjevala tožničino krivdo.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati znesek 7.290,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2013 do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo, pri čemer je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 15.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom in prečitavnjem listin, ki sta jih predložili tožnica in tožena stranka. Prav tako je prebralo zapisnike o zaslišanju tožnice in prič E.E. (nadrejena tožnici v obdobju od 2009 do 2013 z vmesnimi prekinitvami), C.C. (nadrejena tožnici od 6. 12. 2012 do 19. 3. 2013), F.F. (nadrejena tožnici od 27. 9. 2013 dalje) in B.B.. Sodišče je prav tako zaslišalo tožničino osebno zdravnico G.G., psihiatrinjo H.H. in psihoterapevtko I.I.. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena kot vodja J. sektorja direktorata K. v obdobju od 2001 do 1. 1. 2011, nato pa na direktoratu zaposlena na delovnem mestu sekretarke. V sodnem postopku je uveljavljala nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

K pritožbi tožene stranke

10. Utemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, ki v pritožbi navaja, da je sodišče premoženjsko škodo tožnici prisodilo tudi na podlagi potrdila za individualno psihoterapijo z dne 24. 6. 2013, iz katerega izhaja, da je bila tožnica od marca 2009 vključena v individualno analitsko psihoterapijo in je za 123 seans plačala 7.050,00 EUR ter da je bila od januarja 2012 vključena tudi v skupinsko analitsko psihoterapijo ter je za 63 seans plačala 1.530,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo v točki 8 podala ugovor zastaranja za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, tj. za obdobje od 20. 8. 2010 in navedla, da odškodninske terjatve zastarajo v obdobju treh let. Navedla je tudi, da je tožnica zatrjevala posamezne dogodke v obdobju od leta 2002 dalje. Prav tako iz pripravljalne vloge tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2015 izhaja, da je tožena stranka v točki 11 pripravljalne vloge navedla, da "Glede na časovno oddaljenost dogodkov za raziskovanje dejanskega stanja pravzaprav ni relevantno, saj je zadeva v tem delu v vsakem primeru že zastarala in je ta ugovor tožena stranka postavila že v odgovoru na tožbo.", pri čemer je sicer navajala trpinčenje na delovnem mestu, ki naj bi ga izvajala državna sekretarka L.L..

11. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve navedlo, da tožnici pripada premoženjska škoda v višini stroškov psihoterapije v znesku 8.580,00 EUR, kar sicer dejansko predstavlja znesek 7.050,00 EUR ter 1.530,00 EUR izhajajoč iz potrdila za individualno psihoterapijo in potrdila za skupinsko psihoterapijo, ki ga je izdala psihoterapevtka I.I. s. p. dne 24. 6. 2013 (priloga A13). Iz potrdila za individualno psihoterapijo izhaja, da je bila tožnica od marca 2009 vključena v individualno analitsko psihoterapijo in da je bila dosedaj prisotna na 123 seansah, za katere je plačala 7.050,00 EUR. Iz potrdila za skupinsko psihoterapijo pa izhaja, da je bila tožnica od januarja 2012 vključena v skupinsko analitsko psihoterapijo in je bila prisotna na 63 seansah, za katere je plačala 1.530,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja tožene stranke in ob zaslišanju priče I.I. ni razčistilo, kdaj je tožnica bila prisotna na seansah, torej vprašanja zastaranja terjatve premoženjske škode, nastale v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe, ki jo je sicer tožnica vložila dne 20. 8. 2013 s priporočeno poštno pošiljko. Tako bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, katere terjatve so zastarane, in sicer na način, da psihoterapevtka predloži terminski izpis seans za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, ali pa s ponovnim zaslišanjem priče I.I., ki naj podrobno pojasni časovno plačilo stroškov s strani tožnice. Sicer pa pritožbeno sodišče glede na ugovor tožene stranke o nepotrebnosti stroškov psihoterapije ocenjuje, da je tožnica upravičena do navedenih stroškov, saj se je psihoterapija izkazala za koristno, pa tudi sicer jo je na psihoterapijo napotila njena lečeča psihiatrinja, ki ji ni mogla zagotoviti tretmajev, ki bi jih kril Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke za znesek 4.290,00 EUR (nad 3.000,00 EUR) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

K pritožbi tožeče stranke

12. Sodišče je tožnici priznalo odškodnino v znesku 7.290,00 EUR, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek za znesek 15.290,00 EUR zavrnilo, pri čemer je tožnica zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 22.580,00 EUR. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ) v 169. členu ureja popolno odškodnino in določa, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja ali opustitve. OZ v 171. členu ureja deljeno odgovornost in določa, da če je oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar pa ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera (prvi in drugi odstavek 171. člena OZ). Ob navedenem 185. člen OZ, ki ureja deljeno odgovornost in zmanjšanje odškodnine, določa, da se določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšanju odškodnine, ki veljajo za premoženjsko škodo, smiselno uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo. Ob navedenem drugi odstavek 179. člena OZ določa, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Res je sicer, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, da je tožnica sama prispevala k nastanku škode, je pa sodišče ugotovilo, da je že pred spornim ravnanjem tožene stranke bila pri tožnici ugotovljena bipolarna motnja in skolioza hrbtenice, zaradi česar se je predhodno tudi že zdravila pri zdravnikih specialistih. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da protipravno ravnanje tožene stranke ni moglo v celoti vplivati na tožničino zdravstveno stanje, saj je bila bolna že pred sicer izkazanimi ravnanji tožene stranke. Tako se v konkretnem primeru pritožbeno sodišče strinja, da je tožena stranka odgovorna za izkazano škodo v višini 50 %, 50 % nastale škode pa je posledica tožničinih predhodnih bolezni, pri čemer ni bilo mogoče natančno ugotoviti delež tožene stranke za nastalo škodo. Tožnica subjektivno sicer ni prispevala k nastali škodi, vendar po oceni pritožbenega sodišča tožena stranki v konkretnem primeru ne more nositi vseh posledic tožničinega bolezenskega stanja, saj le-to ni v adekvatni povezavi z nastalo nepremoženjsko škodo.

13. Tožnica se v svoji pritožbi obširno sklicuje na komentar Obligacijskega zakonika, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, stran 680 in nasl., pri čemer uveljavlja, da je v sodni praksi uveljavljana t. i. doktrina "eggshell skull". Po navedeni doktrini oseba, ki je odgovorna za škodljivo ravnanje, mora vzeti oškodovanca takšnega kakršen je. Po tej doktrini niso upoštevni ugovori, češ da bi bila škoda manjša, ali je morda sploh ne bi bilo, če oškodovanec ne bi imel nenavadno tanke lobanje (od tod eggshell skull - jajčna lupina) ali nenavadno šibkega srca. Pritožbeno sodišče je vpogledalo tudi v prakso in teorijo pri odločanju o povrnitvi škode v zvezi osebnim stanjem oškodovanca, ko je npr. Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. II Ips 11/2017, zavzelo stališče, "da v primerih predobstoječih bolezenskih in degenerativnih stanj je treba rešiti vprašanje, ali je verjetno, da bi konkretni oškodovanec težave trpel tudi, če do škodnega dogodka ne bi prišlo." V konkretnem primeru so pri tožnici bolezenska in degenerativna stanja že predhodno obstajala in ni šlo za težave, ki se ob odsotnosti škodnega dogodka sploh ne bi pojavile. Pri svoji odločitvi je upoštevalo tudi članek dr. Vesne Bergant Rakočevič z naslovom Kritika teorije o adekvatni vzročnosti in dileme novejše sodne prakse (Pravna praksa - 2009, št. 3-4, str. 22), kjer avtorica navaja, da praksa sodišč ni enotna, pri čemer meni, da: "Življenjske izkušnje so tiste, ki povedo, katero ravnanje je primerno za nastanek neke posledice, ali je ta posledica normalna, običajna v skladu z rednim tekom stvari". Gre za abstraktne pojme, ki pa dobijo svojo vrednostno izpolnitev v vsakem konkretnem življenjskem, škodnem primeru posebej. Teorija o adekvatni vzročnosti pravzaprav pomeni omejevanje odškodninske odgovornosti, ker naj bi bilo upoštevanje vseh (naravnih) vzrokov, brez kakršnih škoda ne bi nastala, po načelu ekvivalence (naravne, sine qua non vzročnosti), preširoko.

14. Pritožbeno sodišče meni, da poškodovalec odgovarja le za tisto škodo (njeno konkretno pojavno obliko), ki je adekvatna škodnemu ravnanju, kar je nasprotno prepričanju tožnice v pritožbi, da mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takega, kot je po t. i. doktrini jajčne lupine oziroma tanke kože (eggshell skull), kjer je vsebina poškodovane jajčne lupine v celoti riziko poškodovalca in je treba upoštevati, kakšna je običajna, "normalna" pričakovana škoda. V konkretnem primeru je bilo tako potrebno upoštevati elemente tožničine predhodne bolezni in njene posebne lastnosti ter njeno zdravstveno stanje, kar pa je sodišče glede na to, da ni bilo mogoče natančno oceniti njenih večjih težav zaradi prehodnega zdravstvenega stanja štelo, da gre za soodgovornost za škodo 50 %. Kot navede dr. Bergant Rakočevič v svojem članku pa včasih razmejitev ni preprosta in tudi v teoriji je sporno, ali obstaja med obema oblikama (vrstama) vzročnosti stroga meja. Pritožbo tožnice glede višine odškodnine je pritožbeno sodišče zavrnilo, razveljavilo pa je odločitev o stroških postopka.

15. Posledično navedenemu je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o stroških postopka glede na pritožbi obeh strank.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.