Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ni potreben namen storilca, da drugega razžali, drugače pa je, kadar je razžalitev izvršena v pogojih iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Razlogi izpodbijane sodbe nihajo med več razlogi za izrek oprostilne sodbe, ki se med seboj izključujejo.

Izrek

Pritožbi pooblaščencev zasebne tožilke A. A. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z uvodoma navedeno sodbo obdolženo B. B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki ji je očitala storitev kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da je zasebna tožilka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 180,00 EUR in stroške obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Zoper sodbo sta se pritožila pooblaščenca zasebne tožilke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter kršitve ustavnih pravic zasebne tožilke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in obdolženko spozna za krivo očitanega ji kaznivega dejanja oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

3. Na pritožbo sta podala odgovor obdolženkina zagovornika C. C. in D. D., odvetnika v Mariboru, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in v nasprotju sami s seboj, prav tako pa izrek nasprotuje razlogom sodbe. Navedeno utemeljuje s trditvami, da je sodišče prve stopnje v izreku obdolženko oprostilo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, medtem ko je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na eni strani pojasnjevalo, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, na drugi strani pa se opredeljevalo do izvedenih dokazov.

6. Pritožba ima prav. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje obdolženko oprostilo obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP, torej zato, ker dejanje, katerega je obtožena, po zakonu ni kaznivo dejanje. Nasprotno temu, pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tako razloge, iz katerih izhaja, da dejanje, ki ji je očitano, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP), kakor tudi razloge, ki so rezultat dokazne presoje v postopku izvedenih dokazov, in sicer da ni dokazano, da je obdolženka storila očitano ji kaznivo dejanje (3. točka 358. člena ZKP) ter razloge o nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba (4. točka 358. člena ZKP). Na eni strani je namreč med drugim zaključilo, da obdolženka ni storila očitanega ji kaznivega dejanja, saj da je izpovedba zasebne tožilke neprepričljiva, medtem ko je zagovor obdolženke, ki je zanikala očitano ji kaznivo dejanje, potrjen z listinsko dokumentacijo, ter da ni dokazano, da bi obdolženka izrekla besede z namenom zaničevanja (pri čemer je opozoriti, da za obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 158. člena KZ-1 ni potreben namen storilca, da drugega razžali, drugače pa je, kadar je razžalitev izvršena v pogojih iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, kar ni primer v obravnavani zadevi).1 V nadaljevanju obrazložitve pa je pojasnilo, da s strani obdolženke izrečene besede ne pomenijo razžalitve v objektivnem smislu, ter da dejanje ni kaznivo, kar je izhodiščni in temeljni razlog za izrek oprostilne sodbe. Ob tem je poudarilo še, da je podana nesorazmernost med pomenom kaznivega dejanja in posledicami morebitne obsodilne sodbe, s čimer je torej sodišče prve stopnje pojasnjevalo dodatni razlog za oprostilno sodbo - po 4. točki 358. člena ZKP. Vse navedeno pa tako pomeni, da je sodišče prve stopnje na podlagi sprejete dokazne ocene zaključilo, da obdolženki ni dokazano, da je storila očitano ji kaznivo dejanje; da je podana nesorazmernost med pomenom kaznivega dejanja in posledicam obsodbe, ter da očitano dejanje ni kaznivo dejanje. V zvezi s pojasnjenim je zato poudariti, da sodišče izreče oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, če dejanje, ki je predmet obtožbe nima znakov kaznivega dejanja, pri čemer upošteva le opis dejanja v izreku obtožnega akta, ne pa tudi vsebine izvedenih dokazov in se torej v tem primeru ne spušča v presojo, ali je obdolžencu dejanje iz obtožbe dokazano. V kolikor pa sodišče po celoviti presoji izvedenih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov ugotovi, da obdolženec dejanja ni storil tako, kot ga bremeni obtožba, ali da kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja obdolžencu ni dokazan, pa izreče oprostilno sodbo po 3. točki 358. člena ZKP oziroma (ob obstoju v zakonu določenih okoliščin) po 4. točki 358. člena ZKP.

7. Po pojasnjenem, ko torej razlogi izpodbijane sodbe nihajo med več razlogi za izrek oprostilne sodbe, ki se med seboj izključujejo, na kar utemeljeno opozarja pritožba, je zaključiti, da so razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, prav tako pa izrek nasprotuje razlogom sodbe, kar predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo ob ponovnem odločanju odpravilo ugotovljene kršitve, za svojo odločitev pa bo navedlo konkretne in ustrezne razloge. Ob tem bo kritično presodilo ostale pritožbene navedbe, s katerimi se pritožbeno sodišče, zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi, ni moglo ukvarjati, zatem pa bo v zadevi vnovič odločilo.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 Tako Šorli M. in Čeferin R. v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, 1. knjiga, str. 857-858.