Jedro

1) V konkretnem Odloku o določitvi enotne cene izgradnje priključka na javno fekalno kanalizacijsko omrežje je občina predpisala, da bo sama zagotovila enotno projektiranje in izgradnjo priključkov (čeprav ti niso del javne kanalizacije), strošek, vezan na financiranje izgradnje priključkov pa bo zaračunala uporabnikom, ki bodo morali v ta namen z njo skleniti pogodbo. Tak Odlok ni v skladu z zakonom, saj presega vsebino pristojnosti, ki jo ima po Zakonu o gospodarskih javnih službah in po Zakonu o varstvu okolja lokalna skupnost. V posledici tega občina tudi ne more zahtevati sklenitve pogodbe s tožencem, saj ima kontrahirna dolžnost lahko podlago le v zakonu.

2) Sodišče je povsem pravilno odklonilo uporabo Odloka, za katerega je ugotovilo, da ni skladen z zakonom, saj mora po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču razpravljajoče sodišče prekiniti postopek in zahtevati oceno ustavnosti predpisa le v primeru, če meni, da je protiustaven zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh povrniti toženi stranki 112,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka v petnajstih dneh sklene s tožečo stranko občino pogodbo o plačilu hišnega priključka na fekalno kanalizacijo. Odločitev je utemeljilo s tem, da izgradnja priključka od javnega omrežja do individualne hiše ne spada med pristojnosti tožeče stranke, ki jih lahko ureja z odlokom.

2. Proti taki odločitvi se pritožuje tožeča stranka po pooblaščenki. Navaja, da ne drži obrazložitev v sedmi točki izpodbijane sodbe, da tožeča stranka ni uspela izkazati podlage za obstoj obveznosti sklenitve pogodbe o plačilu hišnega priključka. Podlaga zahtevku je odlok, ki toženi stranki nalaga, da je dolžna podpisati omenjeno pogodbo ter plačati za priključek 1.460,52 EUR. Pritožnica meni, da je napačna interpretacija sodišča, da izgradnje individualnih priključkov na kanalizacijsko omrežje ni mogoče šteti kot dejavnost, ki bi jo tožeča stranka morala zagotoviti po Zakonu o varstvu okolja in po Zakonu o gospodarskih javnih službah. Odvajanje in čiščenje komunalnih in padavinskih odpadnih vod je obvezna občinska gospodarska javna služba, ki med drugim obsega tudi gradnjo in vzdrževanja javne infrastrukture. Objekt gospodarske javne infrastrukture je med drugim tudi komunalna infrastruktura kamor sodi kanalizacija. Toženec je kot posamezni uporabnik javno kanalizacijo dolžan uporabljati za odvajanje voda iz njegovega objekta. Tožeča stranka je hišni priključek zgradila leta 2006 in ga predala v uporabo toženi stranki, tožena stranka pa je priključitev na javno omrežje brez ugovorov sprejela, s čimer se je v skladu z odlokom zavezala tudi za plačilo storitve. Vsi prebivalci K. razen toženca so odlok spoštovali in priključek plačali. Iz 3. člena ZGJS jasno izhaja, da lokalna skupnost način opravljanja gospodarske javne službe predpiše z odlokom. Odlok o določitvi enotne cene izgradnje priključka na javno fekalno kanalizacijsko omrežje, ki je podlaga za sklenitev pogodbe, je bil veljavno sprejet na podlagi 180. člena Statuta občine. Odlok velja in je pravno zavezujoč, dokler ni z odločbo Ustavnega sodišča spoznano, da je v neskladju z Ustavo in zakonom. V konkretnem primeru se tožena stranka na morebitno neskladnost ni sklicevala. Sodišče je v sodbi pavšalno navedlo, da je toženec pri zaslišanju izpovedal, da je napeljavo od svoje hiše do jaška naredil sam, ne da bi tako njegovo izpoved tudi dokazno presojalo. Sicer pa je toženec v odgovoru na tožbo sam priznal, da je tožeča stranka zanj hišni priključek zgradila. Sodišče se tudi ni izjavilo o pogodbi z dne 19.4.2005, ki jo je vpogledalo v dokaznem postopku. Kot izhaja iz pogodbe Agrarna skupnost ni prispevala finančnih sredstev za izgradnjo vodovoda, temveč sta v celotni vrednosti investicije sredstva zagotovila občina in R. Iz pogodbe ne izhaja, da bi bili vaščani K. oproščeni plačila prispevka za priključke.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem poudarja, da občina z odlokom ne more urejati vprašanj, ki niso v njeni pristojnosti in da gradnja hišnega priključka ne spada v obseg javne gospodarske službe. Občina bi morala pred začetkom gradnje hišnih priključkov ugotoviti, ali se vsi vaščani strinjajo s tem, da jim priključek zgradi občina in nato z njimi skleniti pogodbo. Odlok pa obveznega sklepanja pogodb ne more predpisovati. Navaja še, da lahko sodišče samo ugotavlja, ali je Odlok skladen z zakoni in Ustavo in še, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo, če je tožencu zgradila priključek, zastaral. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka občina je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe o plačilu hišnega priključka na fekalno kanalizacijo, z Odlokom z dne 5.11.2004, s katerim je določila enotno ceno za izgradnjo priključkov na javno fekalno kanalizacijsko omrežje. Sklicevala se je na njegov 2. člen, v katerem je določeno, da bo občina zagotovila enotno projektirane in izgradnjo priključkov, strošek pa zračunala uporabnikom in na 3. člen, ki določa, da mora posamezni uporabnik, ki se mu na način iz 2. člena Odloka zgradi priključek, z občino skleniti pogodbo.

6. Presoja prvostopenjskega sodišča, da izgradnja takega priključka ne spada med pristojnosti tožeče stranke, ki bi jih lahko urejala z Odlokom (in v ta namen zahtevala od uporabnikov sklenitev pogodbe), je po presoji pritožbenega sodišča pravilna. Do izgradnje spornega priključka naj bi prišlo v letih 2006 – 2007 ob izgradnji kanalizacijskega omrežja v vasi K. Drži, da je toženec javno kanalizacijo dolžan uporabljati, saj je uporaba javnih dobrin, ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami in med katere spada po prvem odstavku 149. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1, Ur. l. RS, št. 41/2004 s spremembami) tudi odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode, obvezna (2. odst. 5. člena ZGJS). Objekti in naprave, potrebni za izvajanje te javne službe, predstavljajo infrastrukturo lokalnega pomena, vlada pa s podzakonskim aktom podrobneje predpiše standarde in normative za opravljanje javne službe in določi metodologijo za oblikovanje cen storitev komunalnih služb. V času izgradnje spornega priključka je bil ta akt Pravilnik o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (Ur. l. RS, št. 105/2002), ki pa je v 11. točki 3. člena pri opredelitvi pojma javne kanalizacije iz nje izrecno izključil priključke stavb na javno kanalizacijo (enako kot sedaj veljavna Uredba o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode - Ur. l. RS, št. 88/2011 s spremembami, ki določa, da je kanalizacijski priključek del interne kanalizacije in poteka od mesta priključitve na javno kanalizacijo do zunanje stene stavbe).

7. Oblikovanje cen za storitve, ki spadajo v okvir občinskega izvajanja lokalne gospodarske javne službe je (ob spoštovanju predpisane metodologije) res v pristojnosti lokalne skupnosti (7. in 59. člen ZGJS). V konkretnem Odloku o določitvi enotne cene izgradnje priključka na javno fekalno kanalizacijsko omrežje, na katero tožeča stranka opira tožbeni zahtevek, pa tožeča stranka ni oblikovala cene storitve, ki jo mora opravljati po Zakonu o gospodarskih javnih službah in Zakonu o varstvu okolja, temveč je z Odlokom predpisala, da bo sama zagotovila enotno projektiranje in izgradnjo priključkov (čeprav ti niso del javne kanalizacije), strošek, vezan na financiranje izgradnje priključkov pa bo zaračunala uporabnikom, ki bodo morali v ta namen z njo skleniti pogodbo. Tak Odlok ni v skladu z zakonom, saj presega vsebino pristojnosti, ki jo ima po Zakonu o gospodarskih javnih službah in Zakonu o varstvu okolja lokalna skupnost. V posledici tega občina tudi ne more zahtevati sklenitve pogodbe s tožencem, saj ima kontrahirna dolžnost lahko podlago le v zakonu (17. člen OZ).

8. Prvostopenjsko sodišče, ki je pri odločanju vezano na Ustavo in zakon (3. člen Zakona o sodiščih) je povsem pravilno odklonilo uporabo Odloka, za katerega je ugotovilo, da ni skladen z zakonom, saj mora po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS št. 15/1994) razpravljajoče sodišče prekiniti postopek in zahtevati oceno ustavnosti predpisa le v primeru če meni, da je protiustaven zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti.

9. Glede na gornje razloge je za odločitev v zadevi nepomembno, da se sodišče ni posebej opredelilo do toženčeve navedbe, da naj bi priključek na javno kanalizacijo zgradil on sam, kot tudi ne okoliščina, da je v odgovoru na tožbo priznal, da je tožeča stranka zgradila hišni priključek, na glavni obravnavi pa to zanikal. Iz istega razloga je nepomembno, da sodišče ni dokazno ocenilo pogodbe z dne 19.4.2005, ki se nanaša na financiranje vodovodnega omrežja na območju vasi K. 10. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, mora pa jih povrniti toženi stranki, ki je podala odgovor na pritožbo. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo po tarifni št. 3211 Odvetniške tarife na 75,90 EUR, DDV na 16,7 EUR in prištelo 20EUR materialnih stroškov, skupaj gre toženi stranki 112,60 EUR.