Jedro

Četudi iz podatkov v spisu izhaja, da pritožnik neveljavnosti Pogodbe ni uveljavljal vse do tedaj, ko je upnik zahteval plačilo, niti ni izkazano, da bi predhodno v zvezi s svojo poroštveno zavezo uveljavljal kakršnokoli ugovore, pa to še ne pomeni, da njegovih ugovorov, s katerimi se brani pred upnikovim predlogom za začetek postopka osebnega stečaja, ni potrebno obravnavati oziroma nanje obrazloženo odgovoriti, še zlasti, ker ima odločitev o začetku stečajnega postopka daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika. Upnik je sicer z listinsko dokumentacijo prepričljivo izkazal poroštveno obveznost dolžnika, s tem pa je nanj prevalil dokazno breme, da dokaže, da temu ni tako oziroma da se kot porok ni veljavno zavezal. Toda za zaključek, da tega bremena ni zmogel, bi moralo sodišče prve stopnje njegove ugovore obravnavati in se do njih opredeliti (ali pa postopek prekiniti, če predhodnega vprašanja (ne)veljavnosti poroštvene zaveze ne bo samo reševalo).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom, (2.) imenovalo upraviteljico in (3.) ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, preko katere upraviteljica opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil stroške pritožbenega postopka. Navedel je, da se je branil proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka z zatrjevanjem, da terjatev upnika iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zaradi kršitve leasing pogodbe ... ne obstoji in ni izkazana z zahtevano stopnjo verjetnosti / prepričanja iz razlogov: (i) ničnosti in navideznosti leasing pogodbe, (ii) zastaranja terjatve, (iii) dejstva pravnomočnega prerekanja terjatve nad glavnim dolžnikom, (iv) dejstva spora I Pg 1413/2013, v katerem se bo šele ugotavljal obstoj terjatve.

3. Upnik je navedbam v pritožbi nasprotoval ter predlagal potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upnik je v predlogu za začetek postopka svojo terjatev utemeljeval na podlagi Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnine št. ... (v nadaljevanju: Pogodba), ki jo je kot leasingodajalec sklenil z leasingojemalcem - družbo A. d.o.o., sedaj v stečaju. K Pogodbi sta kot solidarna poroka in plačnika pristopila dolžnik in A. V. Leasingojemalec je na podlagi te pogodbe prevzel v finančni leasing nepremičnino parc. št. ... k.o. ... Pogodba je bila sklenjena za 12 mesecev in bi potekla 28.12.2010, k pogodbi pa je bil sklenjen Dodatek št. 1, s katerim so pogodbene stranke obdobje financiranja podaljšale za 6 mesecev. Zadnji obrok je zapadel dne 28.6.2011. Upnik je zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani leasingojemalca ter solidarnih porokov in plačnikov od Pogodbe odstopil 9.6.2011 in 16.12.2011 predmet leasinga - nepremičnino prevzel v posest ter jo 15.9.2016 prodal za kupnino v višini 96.000,00 EUR neto oziroma 117.120,00 EUR bruto. Ob izdaji končnega obračuna z dne 15.9.2016 je terjatev upnika znašala 474.054,02 EUR, dolžnik pa je bil kot solidarni porok in plačnik pozvan k plačilu v roku 8 dni.

6. Zakon upnikov položaj kot predlagatelja stečajnega postopka olajšuje tako, da zadostuje, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže terjatev do dolžnika, s katere izpolnitvijo dolžnik zamuja več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP). Na to določbo se je smiselno sklicevalo tudi prvostopenjsko sodišče, ko je navedlo, da je na podlagi predloženih listin (predvsem Pogodbe, Dodatka št. 1, končnega obračuna po Pogodbi s spremnim dopisom in povratnicami) ugotovilo, da je terjatev upnika verjetno izkazana in zapadla. Pojasnilo je, da je predmet tega postopka ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve upnika po Pogodbi in ne po pogodbi, sklenjeni med upnikom in družbo P. d.o.o., zaradi česar se do obširnih navedb dolžnika o neobstoju upnikove terjatve zaradi ničnosti Pogodbe (ker naj bi prikrivala posojilo družbi P. d.o.o.) ni opredeljevalo.

7. Navedba sodišča prve stopnje, da so dolžnikovi ugovori zoper obstoj upnikove terjatve „negotovi“, za vprašanje pravilnosti ugotovitve o verjetnosti izkazane terjatve po Pogodbi ni bistvenega pomena. Ne glede na to pa višje sodišče pritrjuje pritožbenemu opozorilu, da je dolžnik ugovor ničnosti / neučinkovitosti Pogodbe (in posledično svoje poroštvene zaveze) v tem postopku utemeljeval z več razlogi, zlasti, ker naj bi bil predmet obveznosti nemogoč oziroma nedopusten (35. člen OZ), nedopustnosti podlage pogodbene obveznosti (4. odstavek 39. člena OZ), nedopustnosti nagiba (2. odstavek 40. člena OZ), neučinkovitosti / neobstoja Pogodbe zaradi navideznosti oziroma fiktivnosti (1. odstavek 50. člena OZ), nasprotovanja moralnim načelom (86. člen OZ), kršitve načela enakih dajatev (8. člen OZ) ter kršitve načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s tem pa je dolžniku odreklo presojo njegovih ugovorov. Čeprav drži, da je ničnost, kot jo uveljavlja dolžnik v tem postopku, predmet še ne končanega gospodarskega spora med upnikom in dolžnikom (ter glavnim dolžnikom) v zadevi I Pg 1413/2013, pa to ne pomeni, da se sodišču prve stopnje do dolžnikovih ugovorov ni bilo potrebno opredeliti.

8. Poroštvo kot ena od oblik zavarovanja obveznosti pomeni, da se porok zaveže poravnati veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če tega ne bi storil dolžnik (1012. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) oziroma v primeru solidarnega poroštva poleg glavnega dolžnika (3. odstavek 1019. člena OZ). Poroštveno pogodbo skleneta porok in upnik; dolžnik oziroma glavni dolžnik, čigar obveznost do upnika je zavarovana s poroštvom, ni stranka poroštvene pogodbe. Pravni temelj nastanka dolžnikove obveznosti do upnika je (poseben) pravni posel in ne pravni posel, ki je povzročil nastanek primarne obveznosti. Porok ni dolžnik iz prvotnega pravnega razmerja, pač pa je tisti, ki je prevzel jamstvo za izpolnitev tuje obveznosti. Bistvena značilnost poroštva je torej jamstvo za izpolnitev veljavne tuje obveznosti, to je obveznosti, ki pripada drugemu pravnemu subjektu. V 1. odstavku 1016. člena OZ je pojasnjeno, da mora biti obveznost glavnega dolžnika veljavna, kar izhaja že iz same narave poroštva. Če obveznost glavnega dolžnika ni veljavna, tudi dano poroštvo ni veljavno oziroma ne učinkuje. Povedano drugače: zgolj v posledici veljavnosti glavne pogodbe je veljavna tudi poroštvena izjava, ki je akcesorne narave in deli usodo glavne pogodbe.

9. V zvezi z dolžnikovimi (zgoraj navedenimi) zatrjevanji, ki se nanašajo na neveljavnost Pogodbe in posledično na neveljavnost dolžnikove poroštvene zaveze, sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, pač pa je zgolj v celoti sledilo navedbam in dokazom upnika, saj se z navedbami in dokazi dolžnika ni ukvarjalo. Četudi iz podatkov v spisu izhaja, da pritožnik neveljavnosti Pogodbe ni uveljavljal vse do tedaj, ko je upnik zahteval plačilo, niti ni izkazano, da bi predhodno v zvezi s svojo poroštveno zavezo uveljavljal kakršnokoli ugovore, pa to še ne pomeni, da njegovih ugovorov, s katerimi se brani pred upnikovim predlogom za začetek postopka osebnega stečaja, ni potrebno obravnavati oziroma nanje obrazloženo odgovoriti, še zlasti, ker ima odločitev o začetku stečajnega postopka daljnosežne in v marsikaterem smislu nereverzibilne posledice za dolžnika. Upnik je sicer z listinsko dokumentacijo prepričljivo izkazal poroštveno obveznost dolžnika, s tem pa je nanj prevalil dokazno breme, da dokaže, da temu ni tako oziroma da se kot porok ni veljavno zavezal. Toda za zaključek, da tega bremena ni zmogel, bi moralo sodišče prve stopnje njegove ugovore obravnavati in se do njih opredeliti (ali pa postopek prekiniti, če predhodnega vprašanja (ne)veljavnosti poroštvene zaveze ne bo samo reševalo; prim. 206. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), česar pa zaradi zmotnega izhodišča, da je dolžnikova obveznost neodvisna od veljavnosti Pogodbe, ni storilo.

10. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje (355. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker višje sodišče zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) ni moglo samo odpraviti navedene kršitve, je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP in v zvezi s 121. členom ZFPPIPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.