Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da utemeljenost suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje ropa, še vedno obstoji tudi po opravljeni prepoznavi in drugih izvedenih dokazih. Tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti še vedno obstoji, kar potrjujejo zlasti dosedanji kazenski postopki, v katerih je bil obdoležnec obsojen, pa tudi še trajajoči kazenski postopki zoper njega.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. B. F. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom obd. D. J. in B. F. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odst. 201. člena ZKP še za 15 dni, t.j. do 12.12.1999 do 7. ure.

Pripor traja od 27.9.1999 od 7. ure dalje.

Proti navedenemu sklepu se je pritožil zagovornik obd. B. F. zaradi kršitev določb kazenskega postopka. Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter ali izpustitev obdolženca na prostost ali pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Višji državni tožilec je predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornik v pritožbi neutemeljeno navaja, da "izpodbijani sklep ne vsebuje prav nobenih argumentov, ki bi potrjevali utemeljenost suma", da naj bi obdolženec sodeloval pri storitvi kaznivega dejanja, zaradi katerega teče kazenski postopek. V izpodbijanem sklepu senat pravilno ugotavlja, da utemeljenost suma izhaja iz obrazložitve pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave zoper obd. F. in da opravljena prepoznava, ki jo v pritožbi omenja tudi zagovornik, ni omajala utemeljenosti suma, tako kot je niso omajali niti drugi izvedeni dokazi. V sodni prepoznavi je priča namreč prepoznala le enega od obeh storilcev, t.j. tistega, ki ga je videla v oči zaradi dvignjenega vezirja.

Drugega pa ni prepoznala, ker ga med ropom sploh ni mogla videti v obraz zaradi čelade na glavi. To, da torej ni prepoznala drugega storilca, pa ne more omajati ugotovitve glede utemeljenosti suma, ki je podprta z drugimi dokazi in indici, navedenimi v pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave. Med preiskavo izvedeni dokazi pa, kot že navedeno, utemeljenosti suma niso omajali.

Sodišče druge stopnje je tudi dovolj utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter da je pripor še vedno neogibno potreben za varnost ljudi in njihovega premoženja, pa tudi, da gre za sorazmerje ukrepa s težo kaznivega dejanja. Dosedanji kazenski postopki in obsodbe zaradi premoženjskih deliktov ter odprti kazenski postopki pa so vsekakor take okoliščine, ki potrjujejo zaključek sodišča prve stopnje, da navedeni priporni razlog še vedno obstoji.

Utemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je čas podaljšanja 15 dni realen za sestavo obtožnice, sploh pa glede na to, da se je ta čas skrajšal z reševanjem obravnavane pritožbe.

Zagovornikova pritožbena navedba, da je senat sodišča prve stopnje spregledal določilo 1. odst. člena 175 ZKP, da se preiskava opravi samo glede tistega kaznivega dejanja, na katerega se nanaša sklep o preiskavi, je neutemeljena. Preiskava se je opravljala le glede kaznivega dejanja, navedenega v sklepu o uvedbi preiskave, kar je razvidno iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Kpr 410/99. Ovadbo, ki jo omenja pritožnik, pa je navedla državna tožilka le v predlogu za podaljšanje pripora, sodišče prve stopnje pa v obrazložitvi obstoja pripornega razloga navedene ovadbe sploh ni štelo kot eno od konkretnih okoliščin, na podlagi katerih je ugotovilo, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno obstoji.

Zato je zagovornikova pritožba neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje po 3. odst. 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.