Jedro

Sodišče pritrjuje toženi stranki, da gre v konkretnem primeru za podatke, ki so preverljivi v uradnih evidencah in nenazadnje tožniku tudi znani. Sodišče sodi, da zaradi preverjanja splošnih pogojev za dodelitev sredstev, ki so tožniku znani, ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti.

V zvezi z ugovorom tožnika, da je tožena stranka v elektronskem biltenu umaknila, razpisni pogoj „neobstoj pravde“, sodišče dodaja, da kasnejši umik razpisnega pogoja po zaključenem Javnem razpisu ne more vplivati na drugačno odločitev v konkretnem primeru. V času izdaje izpodbijanega sklepa je Javni razpis določal, da morajo prijavitelji izpolnjevati splošne pogoje, med temi je (bil) tudi pogoj „(ne)obstoj pravde“. V primernost pogojev oz. v samo določitev pogojev pa se sodišče ne spušča, saj presoja le ali so bila pri preverjanju vloge upoštevana vsa merila v Javnem razpisu, ali so bila uporabljena pravilno ter ali je obrazložitev preverljiva in predvsem dovolj smiselna ter utemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna agencija Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije (v nadaljevanju tožena stranka, tudi Agencija) je tožnikovo vlogo 303-3-5/2016/1 na Javni razpis za izvedbo podpornih storitev subjektov inovativnega okolja v Republiki Sloveniji v letih 2016 in 2017 (SIO 2016-2017), (v nadaljevanju Javni razpis), zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je tožnik prijavil na Javni razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 67/216 dne 28. 10. 2016. Tožnikovo vlogo je obravnavala Komisija, ki je bila 24. 5. 2016 imenovana s sklepom o začetku Javnega razpisa. Komisija je ugotovila, da je bila tožnikova vloga oddana pravočasno, pravilno označena, napisana v slovenskem jeziku in formalno popolna. V postopku obravnave vloge na Javni razpis se je ugotavljalo ali tožnik izpolnjuje pogoj iz alineje f) točke 5.1 Javnega razpisa, ki določa, da „ima prijavitelj poravnane obveznosti do Republike Slovenije“ ter pogoj iz alineje o) točke 5.1 Javnega razpisa, ki določa, da med ministrstvom ali agencijo in upravičencem ne teče pravda. Komisija je za vse prijavitelje na Javni razpis pridobila podatke s strani vseh ministrstev in izvajalskih organov Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju tudi ministrstvo). Na podlagi pridobljenih podatkov s strani ministrstva je Komisija ugotovila, da na dan oddaje vloge, to je 28. 11. 2016, tožnik ni imel poravnanih vseh obveznosti do ministrstva. Agencija je 20. 1. 2017 pri ministrstvu preverila tudi pogoj, ki se nanaša na „obstoj pravde“. Ministrstvo je odgovorilo, da med tožnikom in ministrstvom teče civilna pravda, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod VIII Pg 961/16. Tožena stranka je tako zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz alineje f) in alineje o) točke 5.1 Javnega razpisa in odločila, kot izhaja iz izreka sklepa.

2. Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, katerih terjatev do Republike Slovenije nima poravnanih. V dokaznem postopku je tožena stranka pridobila podatke od ministrstva, pri tem pa tožniku ni omogočila, da bi se seznanil s temi podatki, niti mu ni bilo omogočeno, da se o njih izreče. S tem je tožena stranka kršila načelo kontradiktornosti in zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Posledično je tožena stranka tudi napačno ugotovila dejansko stanje, saj tožnik nima in v času sprejetja izpodbijanega sklepa ni imel neporavnanih obveznosti do Republike Slovenije. Nadalje tožnik meni, da si tožena stranka alinejo f) točke 5.1 Javnega razpisa napačno razlaga. Tožena stranka meni, da za ugotavljanje obstoja obveznosti do Republike Slovenije ni pogoj, da bi le-ta bila ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom, temveč meni, da zadošča že sama trditev ministrstva, da obstojijo obveznosti tožnika do Republike Slovenije, kar pa po mnenju tožnika ne drži. Takšen arbitraren in netransparenten pogoj je nezakonit in protiustaven, zato ga sodišče v obravnavani zadevi v skladu z institutom exeptio illegalis ne sme uporabiti. Nadalje izpostavlja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva in se ga ne da preizkusiti. Iz obrazložitve ne izhaja za kakšne terjatve gre, kakšna je višina teh terjatev, niti ali te terjatve resnično obstojijo. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanega sklepa tožniku onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic in je v nasprotju z določilom 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Tožnik dodaja, da domnevna terjatev v izpodbijanem sklepu ni opredeljena, zato se niti ne more do tega opredeliti, pa vseeno poudarja, da je dejansko stanje drugačno, kot ga je ugotovila tožena stranka. Tožnik ugovarja tudi ugotovitvi, da ne izpolnjuje pogoja določenega v alineji o) točke 5.1. Javnega razpisa, ki določa, da med ministrstvom ali agencijo in tožnikom ne teče pravda. Tudi v tem delu je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje. Tožnik ne zanika, da med med tožnikom in ministrstvom teče civilna pravda, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi po VIII Pg 961/16, vendar je dejansko stanje drugačno, kot ga je ugotovila tožena stranka. Gre za odškodninsko tožbo tožnika zoper Republiko Slovenijo za plačilo škode, ki je bila povzročena tožniku s kršitvijo pogodbe in z neutemeljenim vnovčenjem bančne garancije. Ministrstvo ima za kar 3.024.477,70 EUR neporavnanih obveznosti do tožnika in v zvezi s tem teče pravda. Razlaga tožene stranke, da ne izpolnjuje pogoja tudi v primeru, če tožnik toži Republiko Slovenijo, pomeni poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Tožnik ne more učinkovito uresničevati svoje pravice do sodnega varstva zoper protipravno poseganje Republike Slovenije v njegove pravice na podlagi pogodbe, če to pomeni, da zaradi vložitve tožbe zoper Republiko Slovenijo, avtomatično ne izpolnjuje pogoja „neobstoj pravde“. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, saj iz priložene prijave na Javni razpis jasno izhaja, da izpolnjuje vse pogoje za dodelitev finančnih sredstev. Poleg tega bi se z vrnitvijo zadeve v ponoven postopek in odločanje po nepotrebnem podaljšal čas odločanja o tožnikovi vlogi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. V obeh primerih pa toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

3. V odgovoru na začasno odredbo (pravilno na tožbo – op. sodišča) tožena stranka ugovarja navedbi vrednosti spornega predmeta. Sporna je odločitev o zavrnitvi vloge na Javni razpis zaradi neizpolnjevanja pogojev in to ni zadeva, pri kateri bi šlo za odločanje o višini financiranja tožnikovega projekta. Nasprotuje tudi tožnikovemu predlogu, da sodišče odloči o sporu polne jurisdikcije. Ocenjevanje opravi Komisija in ker se tožnik pritožuje zoper sklep izdan zaradi neizpolnjevanja pogojev in ne zaradi nepravilne ocene Komisije, sodišče ne more nadomestiti odločanja Komisije. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa pomanjkljiva, tožena stranka navaja, da izpodbijani sklep vsebuje zadostno količino podatkov, da ga je mogoče preizkusiti. Pogoj, ki določa, da ima prijavitelj poravnane obveznosti do Republike Slovenije ne določa vrste terjatve, niti njene višine, tako da to niso podatki, ki bi jih sklep moral vsebovati. Tožnik lahko preizkusi in preveri za kakšno terjatev gre z vpogledom v svoje poslovne knjige. Enako velja glede pogoja „obstoj pravde“. Nanaša se na vse pravde, ki so v teku in namen tega pogoja je, poskrbeti, da se sredstva za spodbujanje dejavnosti podjetniških inkubatorjev ne podelijo prijaviteljem, ki so se po prejšnjih razpisih izkazali za nezanesljive in je zaradi neupravičene izrabe sredstev ali drugih okoliščin iz pogodbe pri njih prišlo do pravd. Dokaza, ki bi dokazoval, da je ugotovitev tožene stranke nepravilna, pa tožnik ne predloži. Prav tako tožena stranka zanika, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Postopek za pridobitev sredstev poleg Javnega razpisa določa Zakon o podpornem okolju in podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1). Iz Javnega razpisa jasno izhaja, kdaj se vloge pošiljajo prijaviteljem v dopolnjevanje in v katerih primerih se od prijaviteljev zahteva dodatna pojasnila. Dopolnjevanje je namenjeno izključno zagotovitvi morebitnih manjkajočih dokumentov in obrazcev. Izrecno je določeno, da se vloga, ki ne izpolnjuje vseh pogojev iz Javnega razpisa, zavrne. Nenazadnje je tožnik tudi podpisal Izjavo o strinjanju z vsebino Javnega razpisa. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

4. V pripravljalni vlogi tožnik ponavlja navedbe, ki jih je podal v tožbi ter dodaja, da s podpisom Izjave ni pristal, da se njegova vloga obravnava na takšen način. Dodaja, da je tožena stranka podala odgovor na začasno odredbo, vendar tožnik ni vložil začasne odredbe, pa tudi iz odgovora tožene stranke izhaja, da gre za pomoto. Vztraja pri kršitvi načela kontradiktornosti in meni, da bi tožena stranka tožnika morala seznaniti s pridobljenimi listinami, hkrati pa bi se tožena stranka morala izjasniti, zakaj bolj verjame dopisu ministrstva kot tožniku. Tožnik meni, da se je tožena stranka pri odločanju držala navodil ministrstva in je zato v bistvu o tožnikovi vlogi odločilo ministrstvo. Nadalje navaja, da je nelogična trditev tožene stranke, da naj bi v postopku javnega razpisa po ZPOP-1 pravica stranke do izjave iz 9. člena in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bila omejena samo na primere iz 27. člena ZPOP-1. Navedeno ne drži, ker že iz 22. člena Ustave RS izhaja, da ima v upravnem postopku stranka možnost, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka in se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah ter dokazih.

5. V pripravljalni vlogi tožena stranka ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo ter poudarja, da so pogoji Javnega razpisa jasni in razumljivi, v resničnost podatkov, ki jih je pridobila od ministrstva pa ne dvomi, saj gre za preverljive podatke. Tožnik pa se je tudi moral zavedati, da se bo podana Izjava preverjala.

6. V drugi pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je tožena stranka v elektronskem biltenu umaknila diskriminatorni razpisni pogoj „neobstoj pravde“, kar pomeni, da je bil izpodbijani sklep neupravičeno izdan. Dejstvo, da je bil Javni razpis izveden s spornimi pogoji, pomeni, da je izpodbijani sklep neveljaven. Umaknjeni pogoj „neobstoj pravde“ lahko povežemo s pogojem „poravnane obveznosti“, kar pomeni, da je tudi ta pogoj sporen. Dokler obveznost ni priznana s pravnomočno izvršilnim naslovom, tako bodoče negotovo dejstvo ne more biti upravičen razlog za diskriminacijo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost odločitve, da se vloga, s katero se je tožnik prijavil na Javni razpis zavrne, ker ne izpolnjuje dveh splošnih pogojev iz točke 5.1 Javnega razpisa, ki ji mora prijavitelj izpolnjevati ob prijavi.

9. Sodišče uvodoma poudarja, da gre pri postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev za poseben postopek, v katerem je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju1. Vsem prijaviteljem se mora namreč zagotoviti pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev. Sama prijava na razpis pa seveda še ne pomeni, da bo prijavitelj s svojo vlogo tudi uspel in sredstva pridobil. Na strani prijavitelja je, da utemelji izpolnjevanje zahtevanih pogojev skladno z razpisno dokumentacijo. Tako je tudi v obravnavanem primeru.

10. Odločanje v zadevah kot je obravnavana, je odločanje o javno pravni stvari in ne odločanje o pravici stranke, zato je presoja zakonitosti izpodbijanega akta, kot se je sodna praksa že večkrat izrekla2, zadržana in usmerjena v presojo spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih razlogov za odločitev. Tako za obrazložitev upravnega akta zadošča, da je iz njega razvidno, zakaj je vloga na Javni razpis zavrnjena ter na kratko podana obrazložitev glede ključnih poudarkov, ki so vplivali na odločitev.3 Če je s tega vidika izpodbijani upravni akt zakonit, potem se sodišče ne spušča v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih merilih, temveč pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je dejanska argumentacija očitno nerazumna (prim. sodbo Upravnega sodišča RS I U 1514/2010 z dne 11. 1. 2012).

11. V obravnavni zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožnikova vloga oddana pravočasno, da je pravilno označena, napisana v slovenskem jeziku in formalno popolna. Sporno je, ali tožnik izpolnjuje pogoj iz alineje f) in alineje o) točke 5.1 Javnega razpisa. Neizpolnjevanje teh dveh pogojev je bil razlog za zavrnitev tožnikove vloge za Javni razpis.

12. Prvi sporni pogoj se glasi, da mora imeti prijavitelj poravnane vse obveznosti do Republike Slovenije, drugi sporni pogoj pa se glasi, da med ministrstvom ali agencijo in upravičencem ne teče pravda (obstoj pravde) v zvezi s prijavo na katerikoli javni razpis ali v zvezi z izvajanjem katerekoli pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, zaradi neupravičene uporabe sredstev, do pravnomočne odločitve sodišča. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je Komisija podatke o izpolnjevanju splošnih pogojev pridobila s strani ministrstev in izvajalskih organov Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo za vse prijavitelje na javni razpis, katerih vloge je obravnavala. Na podlagi pridobljenih uradnih podatkov s strani Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo je Komisija ugotovila, da tožnik na dan oddaje vloge, to je 28. 11. 2016, ni imel poravnanih obveznosti do Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, zato ne izpolnjuje pogoja iz alineje f) točke 5.1 Javnega razpisa. Dne 20. 1. 2017 je tožena stranka preverila tudi pogoj iz alineje o) točke 5.1 Javnega razpisa pri Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo. Iz dopisa Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 3. 2. 2017 izhaja, da pogoj, da ne teče pravda med ministrstvom in upravičencem v zvezi s prijavo na katerikoli javni razpis ali v zvezi z izvajanjem katerekoli pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, zaradi neupravičene uporabe sredstev, ni izpolnjen. Med strankama, kar ni sporno, teče civilna pravda, ki se pri Okrožnem sodišču v Ljubljani vodi pod VIII Pg 961/2016. 13. V sicer obširni tožbi, ima tožnik dva ugovora in sicer meni, da je podana kršitev načela kontradiktornosti, ki ima za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ter da je izpodbijani sklep neobrazložen in se ga ne da preizkusiti, kar pomeni absolutno kršitev pravil postopka. Tožnik namreč meni, da bi tožena stranka morala tožnika seznaniti z listinami in podatki, ki jih je pridobila po uradni dolžnosti.

14. Glede na zgoraj opisano sodišče pritrjuje toženi stranki, da gre v konkretnem primeru za podatke, ki so preverljivi v uradnih evidencah in nenazadnje tožniku tudi znani. Sodišče sodi, da zaradi preverjanja splošnih pogojev za dodelitev sredstev, ki so tožniku znani, ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Iz listin upravnega spisa, izpodbijanega sklepa in tožbenih navedb izhaja, da med tožnikom in Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo teče civilna pravda v zvezi z izvajanjem pogodbe o sofinanciranju iz javnih sredstev, ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod VIII Pg 961/2016, zato se sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik pogoja iz alineje f) in alineje o) točke 5.1 Javnega razpisa, ne izpolnjuje. Po presoji sodišča izjava in pojasnila tožnika v zvezi listinami, ki jih je tožena stranka pridobila po uradni dolžnosti in so skladna s pogoji Javnega razpisa, v tem primeru ne bi pri privedla do drugačne odločitve. Sodišče ocenjuje, da se pogoj „obstoj pravde“ nanaša na vse pravde, ki so v teku in v splošnih pogojih za dodelitev sredstev, niso določene nobene izjeme oz. v Javnem razpisu ni določeno, da je za izpolnjevanje tega pogoja pomembno ali prijavitelj na Javni razpis nastopa kot tožeča stranka ali kot tožena stranka, ter da mora biti zadeva pravnomočno zaključena. Po oceni sodišča takšen pogoj ni arbitraren, netransparenten in posledično nezakonit, kot meni tožnik. Sodišče v uradno pridobljene podatke ne dvomi, obrazložitev zakaj je bila tožnikova vloga na Javni razpis zavrnjena pa je preverljiva in dovolj smiselna ter utemeljena. Po oceni sodišča je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zadostila standardu obrazložitve, ki omogoča učinkovito pravno varstvo, nenazadnje pa je slednje z argumentiranim odgovorom na tožbo še podkrepila. Tožnik pa tudi ne predloži dokazov, ki bi dokazovali nasprotno, zato sodišče očitke o kršitvi pravil postopka zavrača kot neutemeljene.

15. Sodišče še dodaja, da odločitev glede (ne)izpolnjevanja razpisnih pogojev v osnovi temelji na podatkih, ki jih je tožnik podal v svoji vlogi. Na strani tožnika pa je, da utemelji izpolnjevanje zahtevanih pogojev in da sledi razpisni dokumentaciji. V postopku Javnega razpisa pa je vsem zagotovljena pravica pod enakimi pogoji sodelovati v postopku in se potegovati za razpoložljiva sredstva, kar pa ne pomeni, da bo prijavitelj s svojo vlogo uspel. To je med drugim odvisno tako od tega, v kolikšni meri posamezna vloga izpolnjuje razpisne pogoje.

16. V zvezi z ugovorom tožnika, da je tožena stranka v elektronskem biltenu umaknila, po tožnikovem mnenju, diskriminatorni razpisni pogoj „neobstoj pravde“, pa sodišče dodaja, da kasnejši umik razpisnega pogoja po zaključenem Javnem razpisu ne more vplivati na drugačno odločitev v konkretnem primeru. V času izdaje izpodbijanega sklepa je Javni razpis določal, da morajo prijavitelji izpolnjevati splošne pogoje, med temi je (bil) tudi pogoj „(ne)obstoj pravde“. V primernost pogojev oz. v samo določitev pogojev pa se sodišče ne spušča, saj presoja le ali so bila pri preverjanju vloge upoštevana vsa merila v Javnem razpisu, ali so bila uporabljena pravilno ter ali je obrazložitev preverljiva in predvsem dovolj smiselna ter utemeljena.

17. Po povedanem je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno je bilo tudi uporabljano materialno pravo, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev Ustave RS, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na navedeno tudi niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije.

18. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojani že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

19. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Glej npr. sodbi Upravnega sodišča RS I U 1919/2009 z dne 11. 8. 2010 in I U 2107/2009 z dne 29. 6. 2010. 2 Glej sodbe Upravnega sodišča RS I U 1514/2010 z dne 11. 1. 2012, I U 1507/2011 z dne 12. 12. 2012, IV U 19/2014 z dne 4. 11. 2014. 3 Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS III U 385/2009 z dne 8. 10. 2010.