Jedro

Iz določbe drugega odstavka 3. člena ZDDO izhaja, da zakon kot predstojnika obravnava samo funkcionarja, ki vodi upravni organ.

Glede na določbe členov od 15 do 32 ZUpr, ki določajo organizacijo ministrstev in njihovo vodenje, so upravni organi v sestavi ministrstev uprave, uradi in inšpektorati, ki jih vodijo direktorji ali glavni inšpektorji. Ti so zakonsko opredeljeni kot predstojniki. Zato ni nobene zakonske podlage, da bi se tudi drugi, sicer ostali položajno nadrejeni delavci, lahko šteli kot predstojniki v smislu določb ZDDO ali ZUpr.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe tožene stranke št. 1201-I-48/2-94 z dne 27.1.1995, potrjen s sklepom Disciplinske komisije Vlade RS št. 172-17/95 z dne 4.5.1995 o prenehanju delovnega razmerja s pogojno odložitvijo izvršitve.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožeče stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je sporne odločbe razveljavilo in toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajala, da je sodišče v izpodbijani sodbi odločalo napačno, saj je pri razlagi pojma predstojnik napačno uporabilo materialno pravo. Navajala je, da lahko tolmačenje pojma na način, kot ga je uporabilo sodišče v izpodbijani sodbi, pripelje do tega, da delavcem nekaznovano ne bi bilo treba upoštevati odrejenih delovnih nalog, ki jih ne bi odredil minister osebno, to pa bi pripeljalo do kaosa v državni upravi. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo prvega odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena tožniku, ki na revizijo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP-77, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP-77). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revizija uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni preizkusilo, ker jih revidentka ni niti navajala.

Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99) v 8. točki prvega odstavka 45. člena določa kot hujšo kršitev delovne obveznosti "odklonitev del, za katera je delavec sklenil delovno razmerje, ali odklonitev delovnega naloga predstojnika ali višjega upravnega delavca brez opravičenih razlogov".

Čeprav se v reviziji kot sporno obravnava odklonitev delovnega naloga (30.11.1994) predstojnika brez opravičenega razloga in se odpira kot vprašanje samo, kdo je po zakonu lahko mišljen kot predstojnik, pri čemer naj bi zavzeto stališče sodišča pripeljalo "do popolnega kaosa v upravi", revizijsko sodišče ugotavlja, da bi poleg razloga, zaradi katerega je sodišče druge stopnje razveljavilo disciplinske odločbe tožene stranke, moralo predvsem ugotavljati, če je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo zaradi pomanjkanja identitete med zahtevo za uvedbo disciplinskega postopka in izrekom odločbe, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega storitve hujše kršitve delovne obveznosti. Iz zahteve za uvedbo disciplinskega postopka namreč izhaja, da je bila zahteva vložena zato, ker naj bi tožnik odklonil opraviti obračun goriva, kar naj bi predstavljalo hujšo kršitev delovnih obveznosti iz 2. in 8. točke 45. člena ZDDO. Pri tem iz obrazložitve zahteve izhaja, da je bil obračun goriva ena od osnovnih in rednih nalog dežurnih v avtoparku. To pa bi lahko pomenilo, če bi disciplinski postopek potekal v skladu z zahtevo, da je tožnik odklonil dela, za katera je sklenil delovno razmerje, kar bi bila hujša kršitev delovnih obveznosti. Za tako ugotovitev hujše kršitve delovnih obveznosti odklonitve dela ni bilo potrebno vezati na odklonitev delovnega naloga predstojnika, saj ta odklonitev pomeni drugačno, samostojno hujšo kršitev delovne obveznosti.

Ker niti iz samega predloga niti iz obrazložitve zahteve za uvedbo disciplinskega postopka ne izhaja, da bi se zahtevala uvedba disciplinskega postopka zaradi odklonitve delovnega naloga predstojnika, za kar ga je tudi disciplinska komisija spoznala za odgovornega, je možno zaključiti, da je bil tožnik spoznan za odgovornega kršitve delovne obveznosti, ki sploh ni bila omenjena v zahtevi, to pa pomeni zmotno uporabo materialnega prava in s tem nezakonito odločitev. Že iz tega razloga je zato, čeprav z uporabo drugega materialnega predpisa, odločitev sodišča v izpodbijani sodbi o razveljavitvi odločb disciplinskih organov tožene stranke pravilna.

Ker bi s pravilnim vodenjem disciplinskega postopka v okviru, ki jo je postavila zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, lahko bil dosežen s strani tožene stranke zasledovan cilj (disciplinsko kaznovanje zaradi odklonitev dela, za katera je sklenil delavec delovno rezmerje in katerih izvršitev je še posebej zahteval nadrejeni - ne predstojnik - delavec) je nesprejemljiva bojazen, da bi razumevanje izraza predstojnik, kot ga pravilno pojmuje sodišče druge stopnje, lahko pripeljalo do kaosa v državni upravi.

Iz določbe drugega odstavka 3. člena ZDDO izhaja, da zakon kot predstojnika obravnava samo funkcionarja, ki vodi upravni organ.

Glede na določbe členov od 15 do 32 zakona o upravi (ZUpr - Uradni list RS, št. 67/94, 20/95, 29/95 in 80/99), ki določajo organizacijo ministrstev in njihovo vodenje, so upravni organi v sestavi ministrstev uprave, uradi in inšpektorati, ki jih vodijo direktorji ali glavni inšpektorji. Ti so zakonsko opredeljeni kot predstojniki. Zato ni nobene zakonske podlage, da bi se tudi drugi, sicer ostali položajno nadrejeni delavci, lahko šteli kot predstojniki v smislu določb ZDDO ali ZUpr.

Tako stališče sodišča v celoti potrjuje tudi novela ZDDO iz leta 1997 (Uradni list RS, št. 70/97), ki v 3.a členu izrecno določa, da ima načelnik upravne enote pooblastila predstojnika, ki se nanašajo na uresničevanje pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja. Če bi namreč predstojnika (mimo zakonskih opredelitev) lahko opredelili tudi drugače, kot to meni revizija, določba 3.a zakona v letu 1997 sploh ne bi bila potrebna.

Pri odločanju sodišče tudi ni moglo spregledati v praksi delovnega prava uveljavljenega stališča, da je zaradi možnih hudih posledic disciplinskih kršitev (prenehanje delovnega razmerja), sodna praksa glede disciplinskih kršitev in možnosti izrekanja disciplinskih ukrepov ves čas odločala po nekaterih načelih, ki so podobna načelom v kazenskem pravu, in da je predhodna zakonska (ali v delovnem pravu tudi na kakšen drug način) določenost pogoj za uporabo določbe in izrek sankcije. To omogoča v prvi vrsti enako obravnavo vseh, ki se jim očita določena kršitev delovnih obveznosti in kar je enako pomembno, prisotna je lahko zavest (vedenje) o dovoljenih in nedovoljenih ravnanjih delavca. Zato v primerih disciplinskih kršitev niso dopustne razlage, ki širijo obseg kršitve določene v zakonu ali drugem veljavnem aktu, do česar bi v primeru drugačnega tolmačenja pojma predstojnik prišlo.

Glede na povedano tudi revizijsko sodišče, čeprav za odločanje to ni pomembno, sprejema pravno tolmačenje izpodbijane sodbe, da v spornem primeru ni šlo za odklonitev delovne naloge predstojnika, to pa pomeni, da tožnik sploh ni mogel storiti take disciplinske kršitve kot jo je ugotovil pristojen disciplinski organ. Tožniku nadrejeni, ki je tožniku izdal telefonsko odredbo o delu, ki naj bi ga ta opravil, namreč ni bil predstojnik v smislu ZDDO ali ZUpr, zato tudi odklonitev odredbe, sicer tožniku po službeni hierarhiji nadrejenega delavca, ni pomenila ugotovljene hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti odklonitve delovnega naloga predstojnika. Zato je bil tudi iz tega razloga disciplinski ukrep, ki ga je tožniku izrekel predstojnik (po pooblastilu - 47. člen ZDDOP - ministra načelnik uprave) in potrdila Disciplinska komisija Vlade RS izrečen nezakonito.

Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP-77 revizijo zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).