Jedro

Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano tudi na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje vezano na vsa dejanja toženca, ki jih je ugotovilo kazensko sodišče in so bila podlaga za njegovo obsodbo.

Pritrditi je oceni, da verbalni obračuni niso opravičilo za fizično obračunavanje s tožnico. Pri tem je treba - ne da bi opravičevali kakršnokoli drugo obliko nasilja, izhajati iz ničelne tolerance do fizičnega nasilja. Toženec je imel vse možnosti, da se pred domnevnim nasiljem tožnice brani z dovoljenimi, torej s pravnimi sredstvi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica pred pravdnim sodiščem zahteva odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo, nastalo s kaznivim dejanjem nasilništva na njeno škodo po 296. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1), za katerega je bil toženec pravnomočno obsojen.

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi enkrat že razsodilo, in sicer enako. Tudi v ponovljenem sojenju je, upoštevajoč določbo 14. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka tožnici prisodilo odškodnino v višini 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka) ter stroške postopka v višini 3.742,54 EUR (II. točka izreka). V presežku (do zahtevanih 17.000,00 EUR) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (III. točka izreka).

3. Zoper sodbo sta se spet pritožili obe pravdni stranki, vsaka proti delu, ki je zanjo neugoden, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom za ustrezno spremembo ali pa razveljavitev. Oba opredeljujeta tudi pritožbene stroške.

4. Tožnica navaja, da je sodišče prisodilo prenizko odškodnino za strah (1.500,00 EUR namesto vtoževanih 3.000,00 EUR) in za pretrpljene duševne bolečine zaradi kršitve osebnega dostojanstva (1.000,00 EUR namesto vtoževanih 9.000,00 EUR). Strah je bil pri tožnici prisoten pol leta, vsaj trikrat pa je doživela hud strah. Posledica tega je posttravmatska slika, kar je potrdil tudi izvedenec psihologije. Intenziteto strahu so potrdile tudi ostale priče, kar pomeni, da je tožnica z zadostno stopnjo dokazala obstoj strahu, za katerega je sodišče prenizko prisodilo odškodnino. Enako velja za odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi kršitve osebnega dostojanstva. Ponavlja, kaj vse ji je toženec izrekel, jo žalil, pljuval. Sodišče prve stopnje je napravilo napačen zaključek, da nasilništva ni opazil nihče razen samih akterjev. Tožnica je trpela, se počutila nevredno, ponižano, razvrednoteno. To so zaznale tako priče, kot izvedenci, angažirani v kazenskem postopku. Duševne bolečine so še hujše, ker je toženec izvrševal navedena dejanja v prisotnosti tretjih oseb; matere, sestre, brata. Posledično, ker naj bi bila prenizko odmerjena odškodnina, tožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev.

5. Toženec se še vedno ne strinja se z zaključki sodišča glede pravočasnosti tožbe, dovoljenosti spremembe tožbe, ugotovljene odgovornosti toženca in soodgovornosti tožnice ter s samo višino odškodnine. Poudarja, da je pravdno sodišče na kazensko sodbo vezano zgolj glede dejanskega stanja, ki je zajeto v izreku kazenske sodbe, in ne glede celotne dejanske podlage, ki jo zatrjuje tožnica v tožbi, češ da je bila 28x izpostavljena nasilju. V zvezi s tem delom bi morale biti tožničine trditve podvržene enakim procesom presoje, kot da ne bi bilo kazenske obsodilne sodbe. Glede škode, ki ni zajeta v obsodilni sodbi kazenskega sodišča, velja splošni triletni zastaralni rok, ki pa je že potekel. Nadalje toženec izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede spremembe tožbe. Ni jasno, kaj in v kakšni meri je sodišče prve stopnje upoštevalo kot spremembo tožbe, poudarja, da je spremembi nasprotoval. Nasprotuje zaključku, da tožnica ne nosi nobene sokrivde češ da ni ustvarila provokativne situacije. Trdi, da je taka ugotovitev brez podlage, napačna. Tožnica ga je blatila tudi po razpadu njune zveze in mu pošiljala grozeča sporočila. Meni, da se sodišče ni opredelilo do izpoved posameznih prič glede enakopravnosti strank v partnerskem odnosu, tožnico napačno vidi le kot žrtev. Glede višine odškodnine navaja, da je tožnica podala pavšalne in ne konkretizirane trditve, sodišče pa ji je prisodilo previsoko odškodnino za vse vtoževane postavke; meni, da ta bistveno odstopa od sodne prakse. Toženec izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje na podlagi ugotovitve izvedenca klinične psihologije.

6. Pritožnika sta na pritožbi vzajemno odgovorila, se zavzela za zavrnitev nasprotnikove pritožbe in opredelila vsak svoje nadaljnje stroške.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje je saniralo v prvem postopku storjene postopkovne kršitve (neposredno je zaslišalo vse predlagane priče), novih ni zagrešilo, tudi ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

9. Pritožbeno sodišče je že v prvem pritožbenem postopku pojasnilo, da so toženčevi očitki nepravilnega postopanja sodišča prve stopnje v zvezi s spremembo tožbe neutemeljeni (6. tč. obrazložitve). Tožnica je v tožbi navedla dejansko stanje (poglavitna dejstva, ki so bila ugotovljena v kazenskem postopku), na podlagi katerega zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo (po 179. čl. Obligacijskega zakonika - OZ). Na prvem naroku je navedla, da modificira svoj zahtevek na način, da del odškodnine za nepremoženjsko škodo iztožuje na podlagi 181. čl. OZ. Z opisano modifikacijo tožnica tako ni spremenila tožbe. Dejanska podlaga zahtevka in iztoževana vsota sta ostali enaki, spremenila se je le pravna kvalifikacija (argumentacija) za eno od postavk nepremoženjske škode, na kar pa sodišče niti ni vezano. Do spremembe tožbe torej ni prišlo in je pritožbeni očitek neutemeljen.

10. Prav tako so (še vedno) neutemeljeni (ponovljeni) pritožbeni toženčevi očitki, da je sodišče prve stopnje preširoko razlagalo 14. čl. ZPP in vključilo med dejstva, na katera je vezano, tudi tista, ki niso eksplicitno zajeta v izreku kazenske obsodilne sodbe. Pritožnikova razlaga je preozka in je v nasprotju s sodno prakso. Pri identičnem dejanskem stanju je civilno sodišče vezano tudi na ugotovitev tistih dejstev, od katerih je bila v kazenskem postopku odvisna odločitev, da obstaja kaznivo dejanje in kazenska odgovornost. Upoštevajoč navedeno je sodišče prve stopnje vezano na vsa dejanja toženca, ki jih je ugotovilo kazensko sodišče in so bila podlaga za njegovo obsodbo.1 Sodišče prve stopnje je korektno navedlo, da so tožničine trditve, da jo je toženec 28 krat pretepel (zatrjevanje natančne številke je nekoliko nenavadno), blizu temu, kar je ugotovilo kazensko sodišče, namreč, da jo je „večkrat“ pretepel. S tem pa je neutemeljen tudi očitek glede zastaranja zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o ugovoru zastaranja in svojo odločitev tudi pravilno obrazložilo. Določba 1. odst. 353. čl. OZ2 velja za vso škodo, ki jo iztožuje tožnica.

11. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni sokriva za škodo, ki ji jo je povzročil toženec (171. čl. OZ). Ustaljeno je stališče sodne prakse, da verbalno izzivanje samo po sebi ne more upravičiti telesnega napada oziroma poškodovanja.3 Tožencu ni uspelo dokazati, da je bila tožnica tista, ki je izzvala njegove fizične napade, ni mu uspelo prepričati sodišča, da je šlo zgolj za njegov odziv na njeno fizično in psihično trpinčenje. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v tč. 5 na str. 4. izpodbijane sodbe, je na podlagi neposrednega zaslišanja obeh strank in prič ugotovilo, da sta se tožnica in toženec veliko prepirala. Posamezni deli izpovedb in navedbe, da ga je tožnica žalila po družbenih omrežjih ne vodijo do drugačnega zaključka. Prebrane izpovedbe kažejo, da je njihova dokazna ocena sprejemljiva in prepričljiva. Pritrditi je oceni, da verbalni obračuni niso opravičilo za fizično obračunavanje s tožnico.4 Pri tem je treba - ne da bi opravičevali kakršnokoli drugo obliko nasilja, izhajati iz ničelne tolerance do fizičnega nasilja. Toženec je imel vse možnosti, da se pred domnevnim nasiljem tožnice brani z dovoljenimi, torej s pravnimi sredstvi.

12. Prisojena odškodnina ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ. Tožnici je za njeno nepremoženjsko škodo prisojen primeren znesek, pri čemer je sodišče ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine (torej upoštevanje tožničinih lastnosti in vseh okoliščin konkretnega primera) z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta v širše družbene okvire (torej mora biti v ustreznem razmerju s podobnimi, z blažjimi in hujšimi primeri).

13. Prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanka pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Glede na vse okoliščine primera odškodnina ne odstopa od ustaljene sodne prakse; pritožnika ne konkretizirata nasprotnega očitka. Tožničine telesne poškodbe, ki jih je povzročil toženec, sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb v I. skupino (udarnine in odrgnine obrazu in telesu); za telesne bolečine, zmanjšanje življenjske aktivnosti, za kršitev osebnega dostojanstva ter za strah pa ji je bila odmerjena odškodnina, ki ustreza približno 6 neto povprečnim plačam na zaposlenega v RS. Odškodnina ni ne previsoka ne prenizka in je v celoti in po vseh postavkah sprejemljiva ter primerljiva z drugimi podobnimi škodami.5 Zakaj bi bila pretirana in bi odstopala od sodne prakse, toženec konkretno ne argumentira, prav tako pa tudi tožnica ne prepriča s svojim zavzemanjem za višji znesek odškodnine s tem, da poudarja okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno presodilo.

14. Pritožbeni očitki obeh pritožnikov se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti stroške vsak svoje neuspele pritožbe in nepotrebnega odgovora na pritožbo nasprotne stranke (1. odst. 154. in 155. čl. ZPP).

1 To pa vključuje več nasilnih dejanj toženca in ne zgolj dve, kot to napačno zatrjuje toženec. 2 Zastaranje odškodninskih terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, je vezano na zastaranje kazenskega pregona. 3 Primerjaj tudi sodbe tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2111/2014 (prisojena je bila sicer nekoliko višja odškodnina, a na račun konkretnejših duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), I Cp 1571/2017, I Cp 166/2017, I Cp 1295/2017 in druge. 4 Primerja npr. podobne zadeve tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 166/2017, I Cp 1385/2017. 5 Primerjaj glede vsote II Ips 473/2000, VSL I Cp 226/2021, glede posega v osebnostne pravice pa npr. II Ips 55/2001, II Ips 237/2004, II Ips 921/2006.