Jedro

Tožena stranka je ugotovila, da tožnikova pokojnina presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 8. členu ZSVarPre, zato je na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP njegovo prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila. Sodišče se tako strinja s stališčem tožene stranke, da tožnikovi dohodki presegajo mejo za dodelitev BPP, ki jo določa zakon.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Predsednica Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: tožena stranka) je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem za vložitev pritožbe zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani I U 2049/2014-8k z dne 7. 1. 2016. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev nujne BPP. Tožena stranka je najprej presodila izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP na podlagi 36. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Določba tega člena toženi stranki ne preprečuje, da se opredeli do podatkov, ki so ji na voljo v času odločanja. Tožena stranka razpolaga s podatki, na podlagi katerih je opravila presojo izpolnjevanja pogojev v tej zadevi ter ugotovila, da bi bila dodelitev nujne BPP v konkretni zadevi v nasprotju s prepovedjo dodatnega finančnega obremenjevanja prosilca (1. člen ZBPP). Toženi stranki so znana dejstva o finančnem stanju tožnika, t.j. o preseganju cenzusa za dodelitev BPP, saj je bila tožniku ravno iz navedenega razloga pred tukajšnjim organom za BPP že večkrat pravnomočno zavrnjena prošnja za dodelitev BPP, spremenjenih finančnih razmer pa prosilec ne zatrjuje. Upoštevaje navedeno je tožena stranka odločala o prošnji prosilca kot o redni BPP. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je tožnik za mesec november 2015 prejel pokojnino v višini 824,65 EUR. Mesečni dohodek tožnika (lastni dohodek) tako presega znesek, določen v drugem odstavku 13. člena ZBPP v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in 36. člena (ZSVarPre-C), ki kot cenzus za izpolnjevanje finančnega pogoja prosilca za dodelitev BPP, določa 577,62 EUR.

3. Tožnik je po stalnem skrbniku vložil tožbo, v kateri navaja, da mu je bila prošnja za dodelitev nujne BPP zavrnjena pristransko in nezakonito, zgolj z namenom preprečitve vložitve učinkovitega pravnega sredstva. Meni, da mu nujna BPP pripada ne glede na materialni položaj. K prošnji je tudi priložil dokaze o rubežu invalidske pokojnine in da mesečno prejme zgolj 600,00 EUR. Nadalje meni, da izpolnjuje pogoje za izjemno BPP, saj njegova pokojnina ne presega višine štirih osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Prav tako ne razume, da tožena stranka ne upošteva število sodnih postopkov, ki so med seboj povezani in so posledica krivičnih in nezakonitih sodb. Je brez premoženja, duševno bolan. Po krivično odvzeti poslovni sposobnosti si ne more uresničiti dostopnosti do sodnega varstva in je brez temeljnih ustavnih pravic. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne v odločanje drugemu organu.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da ji 36. člen ZBPP ne preprečuje, da se opredeli do podatkov, ki so ji na voljo v času odločanja. V času odločanja o tožnikovi nujni prošnji za BPP je tožena stranka razpolagala s podatki, na podlagi katerih je opravila presojo izpolnjevanja pogojev v tej zadevi. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da bi bila dodelitev nujne BPP v konkretni zadevi v nasprotju s prepovedjo dodatnega finančnega obremenjevanja tožnika (1. člen ZBPP).

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita in utemeljena. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikova pokojnina presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je določen v 8. členu ZSVarPre, zato je na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP, njegovo prošnjo za dodelitev BPP utemeljeno zavrnila. Sodišče se tako strinja s stališčem tožene stranke, da tožnikovi dohodki presegajo mejo za odobritev BPP, ki jo določa zakon. To pa pomeni, da tožena stranka ni imela podlage za drugačno odločitev, kot je izpodbijana, zato tožnik s sklicevanjem na siceršnje osebne in premoženjske težave, ki jih nedvomno ima, ne more biti uspešen. Tožnik v tožbi ne navaja nobene konkretne okoliščine, s katero bi izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje iz odločbe, oziroma ne navaja razlogov, zaradi katerih se ne strinja z izpodbijano odločitvijo, ki bi bili ob odločanju pri presoji izpodbijane odločitve relevantni. Zgolj s pavšalnim sklicevanjem na splošno znane, nevzdržne gmotne in zdravstvene razmere, ne more izpodbiti izdane zavrnilne odločbe, s katero je tožena stranka pravilno zavrnila dodelitev BPP.

8. Tožnik še navaja, da na podlagi splošno znanih dejstev izpolnjuje pogoje za izjemno BPP po prvem odstavku 22. člena ZBPP. Po navedeni določbi se BPP dodeli, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena ZBPP in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev BPP utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo, ali z drugimi razlogi, na katere prosilci niso mogli ali ne morejo vplivati, in so se zato znašli v položaju materialne ogroženosti. Gre za kumulativno določene pogoje, zato dejstvo, da tožnik, ki bi sicer lahko izpolnjeval finančni pogoj iz te določbe, ne izkazuje pa razmer, ki bi po vsebini ustrezale okoliščinam, na nastanek katerih ni imel vpliva in je zaradi njih materialno ogrožen, ne zadošča za izjemno BPP. Tožnikove razmere pa tudi ne dosegajo standarda splošno znanih dejstev, ki jih ni treba dokazovati (enako tudi v sodbi tega sodišča I U 344/2016 z dne 24. 3. 2016 in sodbi I U 353/2016 z dne 24. 3. 2016).

9. Po povedanem je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka. Očitki tožnika, da gre za kršitev ustavnih pravic, niso izkazani, zato sodišče tovrstne ugovore kot pavšalne zavrača. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Tožnik je vložil tudi prošnjo za BPP, da naj se mu v zvezi s predmetnim upravnim sporom dodeli BPP. Pristojni Organ za BPP je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v obravnavani zadevi s sklepom Bpp 55/2016-4 dne 16. 3. 2016 na podlagi drugega odstavka 13. člena ZBPP kot neutemeljeno zavrnil.