Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pri sprejeti odločitvi dosledno upoštevalo tudi sam namen kaznovanja, ki v sodobnem sistemu kaznovalnega prava nikoli ne sme zaobiti vidika spoštovanja človeškega dostojanstva, osebnosti storilca in socialne pravičnosti.

Izrek

Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je dne 19. 10. 2021 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo deset mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da oškodovanemu B. B. v roku šest mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem tako, da mu plača 2.146,30 EUR, sicer bo pogojna obsodba preklicana in določena kazen zapora izrečena. V skladu s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je bila obdolžencu izrečena tudi stranska denarna kazen, 350 dnevnih zneskov po 8,33 EUR, kar skupaj znaša 2.915,50 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je še odločilo, da mora obdolženec oškodovanemu B. B. plačati znesek 2.146,30 EUR, medtem ko je oškodovanca v presežku priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, napotilo na pravdo. Po 74. in 75. členu KZ-1 je obdolžencu odvzelo tudi premoženjsko korist, do katere je prišel s kaznivim dejanjem na škodo C. C., in sicer na način dolžnosti plačila 336,47 EUR v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe. To je v odločilnem povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi II K 5506/2021. 2. Zoper sodbo se je pritožila višja državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu izreče kazensko sankcijo, kot je bila predlagana v zaključni besedi.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženca, ki sodišču druge stopnje predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Jedro graje izpodbijane odločbe o kazenski sankciji je v navedbi pritožnice, da je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije v pogojni obsodbi določilo za dva meseca nižjo kazen zapora, prav tako pa je izreklo za 130 dnevnih zneskov nižjo denarno kazen od predlagane. Uveljavljani izpodbojni razlog utemeljuje na okoliščini, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo olajševalne okoliščine, medtem ko je prezrlo samo težo kaznivega dejanja.

6. S takšnimi navedbami pritožnica ne more povzročiti dvomov v pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Teža storjenega kaznivega dejanja in okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku kazenske sankcije, namreč ne dajejo podlage za izrek strožje kazenske sankcije od izrečene. V danem primeru kazenska sankcija ni bila odmerjena samovoljno, kot to trdi pritožnica, saj so bile obteževalne in olajševalne okoliščine ocenjene celostno, primerno ter v pravilnem sorazmerju, kot je v odgovoru na pritožbo umestno izpostavila zagovornica. S slednjo se je strinjati tudi v ugotovitvi, da je bila obdolžencu v pogojni obsodbi določena kazen zapora le dva meseca nižja, kot jo je predlagalo tožilstvo. Pritožnica pa ne more biti uspešna niti s problematiziranjem izračuna višine denarne kazni, ter v tej zvezi izpostavljanjem bančnih transakcij in zadostnih finančnih sredstev, s katerimi je obdolženec razpolagal v inkriminiranem časovnem obdobju. Slednje namreč, upoštevaje dejstvo, da je obdolženec očitano mu kaznivo dejanje na predobravnavnem naroku priznal, ni relevantno. V nasprotju s prepričanjem pritožnice je tako sodišče prve stopnje pravilno premotrilo vprašanje obdolženčevih osebnih okoliščin, vezanih na prisojo primerne in pravične kazenske sankcije (dosedanja obdolženčeva nekaznovanost; oče dveh mladoletnih otrok; brez redne zaposlitve in vidnejših osebnih prejemkov z brezposelno ženo; brez ustvarjenega omembe vrednega premoženja; skrb za družino izkazuje z delom na kmetiji, kar ob prejemku okrog 250,00 EUR na mesec pokrije strošek bivanja in hrano). Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pri sprejeti odločitvi dosledno upoštevalo tudi sam namen kaznovanja, ki v sodobnem sistemu kaznovalnega prava nikoli ne sme zaobiti vidika spoštovanja človeškega dostojanstva, osebnosti storilca in socialne pravičnosti. Ker je v izpodbijani odločitvi prvostopnega sodišča v točkah 6 do 10 prepoznati korektno in dosledno upoštevanje načela individualizacije kazni, pritožničinemu predlogu po spremembi grajane prvostopne odločbe z izrekom kazenske sankcije, kakor je bil podan v zaključni besedi tožilstva, ni bilo slediti, marveč je bilo zaključiti, da je z odmero izpodbijane kazenske sankcije znotraj predpisanih zakonskih meja v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje v povsem primernem obsegu izvršilo pripadajočo mu diskrecijsko pravico.

7. Ker sodišče druge stopnje, ko je izpodbijano sodbo preizkušalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena), ni ugotovilo kršitev zakona in ker pritožnica tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi vplivalo na pravilne zaključke sodišča prve stopnje, je o pritožbi višje državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Odločba o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker ne gre za nobenega od primerov, ki so po Zakonu o sodnih taksah obremenjeni z obveznim plačilom sodne takse.