Jedro

Po ustaljenem stališču sodne prakse je odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti mogoče prisoditi le, kadar je takšno zmanjšanje močne intenzivnosti in daljšega trajanja ter ga je mogoče jasno razmejiti od tistih neprijetnosti, ki jih povzročajo duševne bolečine ter običajne nelagodnosti in omejitve življenjskih aktivnosti, ki spremljajo zdravljenje.

Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo plačila kazni za prekršek. Ne gre namreč za premoženjsko škodo, ki bi izvirala iz prometne nezgode. Tožnik je imel možnost zoper nepravilno izdani plačilni nalog vložiti zahtevo za sodno varstvo in doseči njegovo odpravo, pri čemer posledic opustitve tega ravnanja ne more prenesti na toženca, sklicujoč se na načelo popolne odškodnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati 9.536,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za prvo toženko tečejo od zneska 4.000 EUR od 6. 3. 2018 dalje in od zneska 5.536,25 EUR od 25. 2. 2020 dalje do plačila, za drugo toženko pa solidarno od zneska 9.536,25 EUR od 25. 2. 2020 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter sklenilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

2.Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga njeno spremembo, oziroma podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Ne strinja se s prisojeno odškodnino za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, saj je odmerjena prenizko. Dokazne ocene njegove izpovedi, ki ji sodišče, sklicujoč se na motiviranost za pridobitev odškodnine, ni sledilo, ni mogoče preizkusiti. Ocena je arbitrarna ter zanjo ni najti logičnega in razumnega razloga. Izpovedoval je iskreno in nepotencirano, izpoved je potrjena s trajanjem bolniškega staleža in fizioterapijami, tudi izvedenec subjektivnih težav ni negiral. Iz poškodb vozila je razvidno, da je bil trk silovit, kar potrjuje sprožitev obeh varnostnih blazin. Poleg protibolečinske je opravljal tudi respiratorno fizioterapijo, saj so se bolečine v predelu prsnega koša manifestirale kot stiskajoče in mu onemogočale globok vdih. Sodna praksa, na katero se je sklicevalo sodišče, ni primerljiva, sodišče bi moralo upoštevati zadeve VSL II Cp 2662/2016, VSL II Cp 2336/2011 in VSL II Cp 473/2012. Nepravilna je tudi odločitev glede odškodnine za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v okviru presoje odškodnine za telesne bolečine. O tem sodba nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je zmotno uporabilo prosti preudarek pri odmeri odškodnine za materialno škodo na vozilu. Znesek odškodnine je izkazal z lastno izpovedjo, izpovedmi prič in policijskim zapisnikom. Med izvedenimi dokazi in razlogi sodbe obstajajo razhajanja, zaradi česar je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem avtomobilske stroke. Argument neekonomičnosti je pavšalen. Obseg poškodb in opravljena popravila na vozilu so bila opisana konkretno in jasno, poškodbe so razvidne iz fotografij. Zavrnitev tega dokaznega predloga predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki bi vplivala na izid postopka.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev škode zaradi plačila kazni za prekršek je napačna. Dejstvo, da ni vložil zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog, mu ne more iti v škodo. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom popolne odškodnine. Ker je za prekršek odgovoren drugi toženec, odgovarja za škodo, ki jo je imel tožnik s plačilom kazni.

Ker je tožnikov zahtevek utemeljen v višjem znesku, je stroškovna odločitev nepravilna.

3.Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik od drugega toženca kot povzročitelja prometne nezgode in prve toženke kot zavarovalnice, pri kateri je bilo vozilo povzročitelja zavarovano, zahteva povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, nastale v škodnem dogodku 24. 11. 2017. V pritožbenem postopku je sporna le odmera odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, za poškodbe na vozilu ter za stroške s plačitvijo kazni za prekršek.

6.Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

7.Izvedenec medicinske stroke, postavljen v okviru Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, je po pregledu zdravstvene dokumentacije in osebnega pregleda tožnika ugotovil, da je tožnik v nezgodi utrpel udarnino leve rame, udarnino leve strani prsnega koša in udarnino desnega zapestja, kar vse predstavlja zelo lahek primer po Fischerjevi klasifikaciji telesnih poškodb. Spontana sanacija obtolčenin je bila pospešena z dvakratnim ciklom osmih fizioterapij, trikrat je obiskal osebnega zdravnika, bolniški stalež pa je trajal dva meseca. Drugih poškodb, ki jih tožnik zatrjuje v pritožbi (udarnine obeh ram, poškodbe obeh zapestij), medicinska dokumentacija ni potrdila, prav tako v tej smeri tožnik ni ugovarjal izvedenskemu mnenju.

8.Glede na ugotovljene poškodbe in zaključen bolniški stalež sodišče utemeljeno ni sledilo tožniku, da kar tri mesece ni mogel opravljati osnovnih opravil, kot so britje in tuširanje. Prav tako ni izkazana njegova navedba, da je imel natrgano tetivo v zapestju, saj poškodbe globljih struktur niso bile ugotovljene. Pri odmeri odškodnine je zato sodišče ob kritični presoji tožnikovih navedb večji poudarek glede obsega poškodb in s tem povezanega trajanja bolečin in nevšečnosti dalo objektivni medicinski dokumentaciji, ki jo je korektno povzelo. Nosilni razlogi odločitve so jasni in preverljivi, zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

9.Odmerjena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v višini 4.000 EUR ne odstopa od odškodnin v primerljivih primerih1. Zadeve, na katere se sklicuje pritožnik, obravnavajo hujše poškodbe2, zato ne izkazujejo očitane nepravilne uporabe materialnega prava. Pav tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče v okviru postavke telesnih bolečin ni izreklo o odškodnini zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot izhaja iz 58. točke obrazložitve sodbe, je tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na ustaljeno sodišče sodne prakse3, da je odškodnino za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti mogoče prisoditi le, kadar je takšno zmanjšanje močne intenzivnosti in daljšega trajanja ter ga je mogoče jasno razmejiti od tistih neprijetnosti, ki jih povzročajo duševne bolečine ter običajne nelagodnosti in omejitve življenjskih aktivnosti, ki spremljajo zdravljenje, je sprejeta odločitev pravilna in jo pritožba neutemeljeno izpodbija.

10.Sodišče je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo plačila kazni za prekršek v znesku 120 EUR. Ne gre namreč za premoženjsko škodo, ki bi izvirala iz prometne nezgode. Tožnik je imel možnost zoper nepravilno izdani plačilni nalog vložiti zahtevo za sodno varstvo in doseči njegovo odpravo, pri čemer posledic opustitve tega ravnanja ne more prenesti na toženca, sklicujoč se na načelo popolne odškodnine iz 169. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

11.Tožnik je za izkaz višine škode na vozilu predlagal zaslišanje prič, svojo izpoved, postavitev sodnega izvedenca in vpogled v policijski zapisnik, v katerem je povzeta njegova ocena višine škode. Kot izhaja iz 82. točke obrazložitve sodbe, je sodišče kot verodostojno ocenilo izpoved priče A. A., da je strošek odprave škode z izvedbo ličarskih in kleparskih del znašal 3.000 EUR ter da je tožnik sam priskrbel rabljene nadomestne dele, ki jih je bilo treba vgraditi. Ker zanje ni predložil računov, je sodišče njihovo vrednost ocenilo po metodi prostega preudarka, saj izpovedi tožnika zaradi interesa za izid postopka ni štelo za zanesljive, izvedbo dokaza z izvedencem pa je zavrnilo kot neekonomično.

12.V skladu z določilom 216. člena ZPP lahko sodišče uporabi prosti preudarek tudi v primeru, kadar bi stroški, ki bi v zvezi z dokazovanjem višine terjatve nastali, bili nesorazmerni z njenim pomenom. Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca ne bi predstavljala nesorazmernega stroška, vendar pa neizvedbe tega dokaza pritožnik ni pravočasno grajal, zato v pritožbi glede te opustitve ne more uspeti s sklicevanjem na relativno bistveno kršitev določb postopka (286. b člen ZPP). Ker tožnik ni natančno specificiral, katere dele vozila je moral kupiti na novo in kateri so bili zajeti v popravilu v vrednosti 3.000 EUR, prav tako ni navedel njihove okvirne posamične vrednosti, dokaznega bremena za višji znesek škode zaradi nakupa novih delov, kot mu jo je priznalo sodišče po prostem preudarku, ni zmogel. Pritožbena graja višine škode je v tem delu pavšalna, saj iz nje ne izhaja, zakaj znesek 1.000 EUR ne zadošča za kritje stroška v vozilo vgrajenih rabljenih delov, zato je upoštevajoč pravilo o dokaznem bremenu pritožbeno sodišče tudi v tem delu očitek prenizko odmerjene odškodnine zavrnilo.

13.Ker po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14.Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1 Primerjaj primere iz baze nepremoženjskih škod VS001991 (II Ips 266/2009), VS001840 (II Ips 575/2007), VS001704 (II Ips 239/2006). 2 V zadevi II Cp 2662/2016 je tožnik utrpel udarnino desne rame, raztegnitev vratu in ledveno križnične hrbtenice, vnetje tetive dvoglave nadlahtne mišice desno, vnetje tetive dolge bicepsove glave, vnetje kite mišice supraspinatusa desno, zvin vratne hrbtenice ter zvin ledvenokrižnične hrbtenice. Na MRI preiskavi se je razkrila majhna hernija medvretenčne ploščice med 5. in 1. križničnim vretencem, ki je bila pred nezgodo nema. V zadevi II Cp 2336/2011 je tožnik utrpel poškodbo leve rame in sicer lateralnega dela, zunanjega dela ključnice proti akromionu, kakor tudi pretrganje vezi v ramenskem predelu. Zaradi navedenih poškodb je bil potreben sedemkratni obisk specialista, dvakrat ultrazvok, en rentgenski pregled, sedem pregledov pri osebnem zdravniku, sedem fizioterapij in nošenje opornice 1,5 meseca, bolečine pa bo trpel še v prihodnje. V zadevi VSL II Cp 473/2012 je tožnik utrpel prelom osnovnega členka palca desne roke s premikom, razpočno rano na bradi in manjše vreznine na desni podlakti in desni goleni, poleg primerljivega obsega fizioterapije je bil desekrat izpostavljen rentgenskemu sevanju, imel je začetne težave s prehranjevanjem, bolečine občasno še vedno čuti. 3 Sodba VS RS II Ips 688/2009 in tam našteta sodna praksa.