Jedro

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se primernosti kazni, izrečene v okviru za kaznivo dejanje predpisane kazni, ne preizkuša.

Izrek

Zahteva obs. S.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. S.C. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obsojena J.V. in S.C. sta bila s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.1.2002 spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. Obs. J.V. je sodišče prve stopnje izreklo kazen 2 leti zapora, obs. S.C. pa kazen 1 leto in 8 mesecev zapora, v izrečeni kazni pa jima je vštelo čas, prebit v priporu. Odločilo je tudi, da sta obsojenca dolžna plačati Župnijskemu uradu B. premoženjskopravni zahtevek v znesku 501.279,20 tolarjev s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2002 dalje do plačila, oba obsojenca pa je v celoti oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4.6.2002 deloma ugodilo pritožbi zagovornika obs. S.C. in je prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obs. S.C. kazen znižalo na 1 leto in 6 mesecev zapora. V preostalem delu je pritožbo zagovornika obs. S.C., v celoti pa pritožbo zagovornice obs. J.V., zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Zoper pravnomočno sodbo je dne 27.6.2002 obs. S.C. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je dopolnil z vlogo z dne 21.7.2002. V njej uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ter da pravnomočno sodbo podrejeno izpodbija tudi zaradi izrečene kazni. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da mu izreče sankcijo opominjevalne narave ali krajšo zaporno kazen.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije mag. J.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Navaja, da sodišče s pravnomočno sodbo ni kršilo kazenskega zakona, obsojenec pa zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka sploh ne konkretizira, pač pa obsojenec uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in izpodbija odločlbo o kazni, česar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Zahteva obs. S.C. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obs. S.C. sicer v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Iz teh razlogov je sicer po določilu 1. odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo, vendar mora njen vložnik zatrjevane kršitve konkretizirati oziroma obrazložiti. Obs. S.C. tega v zahtevi za varstvo zakonitosti ni storil, pač pa je iz njegovih navedb razvidno, da z njo uveljavlja zgolj zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja namreč, da sodišče neupravičeno ni verjelo njemu in soobsojencu, da pri vlomu v cerkev ni sodeloval ter da je neupravičeno verjelo prvi izjavi soobsojenega J.V., ki jo je dal preiskovalnemu sodniku, nekritično pa je verjelo izpovedbi F.P., ki je bil naročnik vloma. Po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V zvezi z obsojenčevimi navedbami, da je tudi izrečena kazen 1 leto in 6 mesecev zapora absolutno prestroga kazenska sankcija, ki ni primerljiva s kaznijo, izrečeno soobsojenemu J.V., pa je potrebno pojasniti, da se v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom primernost izrečene kazni, izrečene v okviru za kaznivo dejanje predpisane kazni, ne preizkuša. Obs. S.C. pa je bila kazen 1 leto in 6 mesecev zapora izrečena v okviru v 1. odstavku 212. člena KZ predpisane kazni zapora.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo obs. S.C. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.