Jedro

Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne da bi za to obstajal razlog iz 1. odst. 52. čl. ZDR, zato se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnikom in toženo stranko dne 10. 6. 2010, ni prenehala veljati dne 12. 12. 2012 in še vedno traja, pri čemer pogodba o zaposlitvi velja za nedoločen čas (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo (II. tč. izreka); da ga za čas od 13. 12. 2012 dalje do poziva na delo prijavi v obvezna zavarovanja, mu obračuna plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, od te plače plača davke in prispevke ter tožniku izplača neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega v mesecu dalje do plačila (III. tč. izreka); mu obračuna regres za letni dopust za leto 2011 v višini 532,11 EUR bruto, od tega zneska odvede pripadajoče davke ter tožniku izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. tč. izreka); mu obračuna regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto, od tega zneska odvede pripadajoče davke ter tožniku izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 7. 2012 dalje (V. tč. izreka), vse v 8 dneh in pod izvršbo. Odločilo je še, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v znesku 753,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od iztega tega roka do plačila (VI. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo se v delu glede transformacije in reintegracije pritožuje tožena stranka. Poudarja, da pogodba o zaposlitvi ne more trajati še naprej, ker je bila sklenjena zgolj za določen čas, v skladu z veljavnostjo delovnega dovoljenja delavca, tako kot je to določeno v ZDR. Delavec ni predložil podaljšanja delovnega dovoljenja, prav tako ni predložil dokazov, da je v času trajanja delovnega razmerja kadarkoli obvestil delodajalca o spremembi veljavnosti delovnega dovoljenja, kljub temu, da je bil to dolžan storiti. Pogodba prav tako ne more biti sklenjena za nedoločen čas zaradi bistva delodajalčeve dejavnosti, da posreduje delavce naročniku v skladu s povečanim delom naročnika za obdobje obstoja potreb naročnika. Glede na to, da je v mesecu novembru 2012, ko je tožniku tudi potekla pogodba za določen čas, delodajalec izgubil koncesijo za opravljanje dejavnosti, je tudi prenehala pogodba z naročnikom in potreba po podaljšanju pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, to pa je sledeče: - tožnik je tujec, kateremu je bilo izdano osebno delovno dovoljenje z veljavnostjo od 13. 12. 2009 do 12. 12. 2012, dne 30. 11. 2011 pa je tožnik pridobil status rezidenta za daljši čas (do 30. 12. 2021); - stranki sta dne 10. 6. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas in sicer od dne 10. 6. 2010 do 12. 12. 2012, glede na čas veljavnosti tožnikovega delovnega dovoljenja; - z dnem 12. 12. 2012 je tožena stranka tožniku prenehala zagotavljati pravice iz delovnega razmerja; - tožena stranka je tožniku za leto 2010 plačala le del regresa za letni dopust, za leto 2011 pa mu regresa ni plačala.

Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožena stranka v pritožbi ne prereka, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas je izjema od pravila, da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas (prvi odstavek 10. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas (54. čl. ZDR). Na podlagi 4. alineje 1. odst. 52. čl. ZDR ni mogoče skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če ima tujec osebno delovno dovoljenje (pa četudi za določen čas). V tem primeru je potrebno skleniti pogodbo za nedoločen čas, razen če je podan kateri izmed drugih zakonitih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so našteti v 52. čl. ZDR. Slednji niso razvidni iz pogodbe o zaposlitvi, niti jih tožena stranka ni zatrjevala.

Skladno z 58. čl. ZDR se pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, sklene za nedoločen ali določen čas. Ta člen je sicer podlaga za dopustnost sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas med delavcem in delodajalcem, ki v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu. Če se pogodba sklene za določen čas, pa je tudi v tem primeru potrebno upoštevati tako časovno omejitev iz 53. čl. ZDR kot tudi zakonite razloge za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (52. čl. ZDR). Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ne da bi za to obstajal razlog iz 1. odst. 52. čl. ZDR. Glede na navedeno se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

Pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena za nedoločen čas, ne more prenehati s potekom časa, temveč na enega od zakonitih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki je opredeljen v ZDR, ki pa v tem primeru ni izkazan. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je delovno razmerje trajalo tudi po 12. 12. 2012, zaradi česar je tožena stranka tožniku tudi po tem datumu dolžna zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja.

Dejstvo, da je tožena stranka v novembru 2012 izgubila koncesijo za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu, ne vpliva na obstoj delovnega razmerja med njo in tožnikom. Iz javnih podatkov, ki so objavljeni v AJPES, je razvidno, da je tožena stranka pravna oseba, ki še vedno posluje, zato je tožnika dolžna reintegrirati v delovno razmerje. Tožena stranka je s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi, iz katere pa niti ni razvidno, da bi bila sklenjena zgolj zaradi zagotavljanja dela delavca drugemu delodajalcu.

Ker niso podane kršitve, ki ji tožena stranka zatrjuje v pritožbi, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožena stranka je v pritožbi izrecno zapisala, da izpodbija zgolj odločitev sodišča prve stopnje glede transformacije in reintegracije, zato pritožbeno sodišče odločitve glede prisojenih regresov za letni dopust za leti 2010 in 2011 ni preizkušalo.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločalo, ker jih tožena stranka ni priglasila.