Jedro

Organ za BPP je pravilno uporabil določbo 23. člena ZBPP ter sestre in mame ni štel med družinske člane tožnika, saj zanju tožnik ni zatrjeval, niti dokazal nobene od okoliščin, zaradi katerih bi ju bilo šteti za družinska člana v smislu 23. člena ZBPP.

V kolikor se k vrednosti hiše 79.240,98 EUR prišteje le del parcele, ki je pozidano stavbno zemljišče v vrednosti 10.065,60 EUR, premoženje prosilca (zgolj glede hiše), v delu, ki presega površino primernega stanovanja (14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem), presega premoženjski cenzus, določen v ZSVarPre. Tožnikov ugovor zato ne pomeni napačne uporabe materialnega prava, dokazni sklep toženke o presežku cenzusa pa ostaja pravilen.

Pravilno je organ za BPP presodil, da v zemljiški knjigi vpisane hipoteke ne pomenijo okoliščine, ki bi nižala ugotovljeno premoženje, niti ne pomeni okoliščine, ki bi tožniku prepovedovala razpolaganje. Relevantna v zvezi z možnostjo razpolaganja z nepremičnino pa je okoliščina, da nepremičnine niso obremenjene z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, ki bi tožniku prepovedovala možnost odsvajanja nepremičnin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč – toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za brezplačno pravno pomoč z dne 12. 9. 2014, s katero je prosil za pomoč pri pravnem svetovanju in zastopanju v izvršilnem postopku zaradi izterjave dolga na podlagi sklenjene sodne poravnave Pg 464/2011 z dne 21. 11. 2013, iz razloga, ker prosilec ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik v tožbi navaja, da ima težave, da mu upniki pobrali premično premoženje, ostalo nepremično premoženje pa je v sodnih postopkih in je le vprašanje časa, kdaj bo prišlo na javno dražbo. Prejema socialno pomoč. V zadevi Pg 464/2011 je dobil brezplačno pravno pomoč, sedaj pa mu je zavrnjena, ko gre za izvršbo, kar je nerazumljivo. Napačno je odločeno, da dosega kriterij minimalnega dohodka oziroma premoženja, ki se ga upošteva po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). V odločbi se kot celotno premoženje upošteva celotna hiša, tudi 1/3 v kateri živi in jo uporablja mati, in 1/3, ki po zapuščinskem sklepu pripada sestri. Toženka operira z vrednostjo 91.710,0 EUR, kar pa je napačno, saj je tožnik lastnik le 1/3 objekta in parcele 69. Kolikor se deli 89.306,49 EU, kot je vrednost objekta, s 3, na tožnika pride 29.763,00 EUR, kar pa je manj od zakonskega limita. Napačna je tudi ugotovitev, da uporablja 78,80 m2 stanovanja, saj tam živita tudi mama in sestra. Napačno je v ceno stanovanja prišteto še gozdno in kmetijsko zemljišče ter dvorišče, ki so deli parcele 69. Z odštetjem le-tega pride na tožnika manj, kot določa minimum. Tudi ni jasno, zakaj se ni upoštevalo treh stanovalcev, kar bi se moralo glede na 171/1. člen Zakona o uresničevanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Vsi trije z materjo in sestro so družinski člani po 23. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Glede vsega navedenega je tožnik odgovoril toženki z dopisom, pojasnil je tudi vse glede stavbe 474, pa toženka tega ni upoštevala. Nič od nepremičnin tožniku ne prinaša dohodka, razen tega pa je iz priloženih zemljiškoknjižnih izpiskov za parceli 26 in 69 vidno, da je vpisana prepoved odtujitve in obremenitve, kar mu preprečuje razpolaganje. Razen tega so nepremičnine s hipotekami obremenjene osemkrat do desetkrat bolj, kot so vredne. Toženka se ukvarja tudi s pogodbo iz leta 2013, ki pa nima nobene zveze z zadevo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je organ za BPP zavrnil prošnjo tožnika iz razloga, ker tožnikovo premoženje presega cenzus, ki ga določa ZSVarPre za dodelitev BPP (v zvezi s tem ni relevantno, da je tožnik prejemnik socialne pomoči).

Obrazložitev organa temelji na seštevku vrednosti tožnikovih nepremičnin po podatkih GURS, oziroma stanovanjske stavbe na parceli 69 k.o. …. Kot prvo je ugotoviti, tudi na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih prilaga tožnik, da je na parcelah, katerih vrednost je organ upošteval, tožnik lastnik do celote. Zatrjevano drugačno lastninsko stanje, da je lastnik stanovanjske hiše le do 1/3, ostalo pa mati in sestra, iz listin in zemljiške knjige ne izhaja.

Nadalje je ugotoviti, da je organ pravilno uporabil določbo 23. člena ZBPP ter sestre in mame ni štel med družinske člane tožnika, saj zanju tožnik ni zatrjeval, niti dokazal nobene od okoliščin, zaradi katerih bi ju bilo šteti za družinska člana tožnika v smislu 23. člena ZBPP. Sklicevanje na npr. ZUPJZ, glede na specialnost določb ZBPP, ni relevantno.

Stanovanjska hiša – stavba 474 je ovrednotena na 79.240,98 EUR. Tožnik ugovarja, da je s strani toženke ugotovljena vrednost 91.700,00 EUR napačna, ker je k ceni hiše prištela še gozdno in kmetijsko zemljišče ter dvorišče. V zvezi z ugovorom sodišče ugotavlja, da tudi kolikor se k vrednosti hiše 79.240,98 EUR prišteje le del parcele, ki je pozidano stavbno zemljišče v vrednosti 10.065,60 EUR, premoženje prosilca (zgolj glede hiše), v delu, ki presega površino primernega stanovanja (14. člen Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem), presega premoženjski cenzus, določen v ZSVarPre. Tožnikov ugovor zato ne pomeni napačne uporabe materialnega prava, dokazni sklep toženke o presežku cenzusa pa ostaja pravilen.

Pravilno je organ presodil, da v zemljiški knjigi vpisane hipoteke ne pomenijo okoliščine, ki bi nižala ugotovljeno premoženje, niti ne pomeni okoliščine, ki bi tožniku prepovedovala razpolaganje (glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 236/2013). Zgolj podrejeno sodišče še pripominja glede na trditev tožnika, da so nepremičnine obremenjene osemkrat do desetkrat več kot so vredne, da vpisana hipoteka (z navedbo terjatve), še ne pomeni, da v relevantnem trenutku obstoji upnikova terjatev v višini, kot je vpisana hipoteka (namreč tudi ob vpisani hipoteki lahko upnikova terjatev več ne obstaja oziroma ne obstaja v vpisani višini).

Relevantna v zvezi z možnostjo razpolaganja z nepremičnino pa je okoliščina, da nepremičnine niso obremenjene z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve, ki bi tožniku prepovedovala možnost odsvajanja nepremičnin. Tožnikovo sklicevanje na prepoved odtujitve vpisane pri parcelah 26 in 69, vpis prepovedi prometa – inšpekcijski ukrep, na podlagi odločbe inšpekcijskega organa, ni relevantno. Izrečen ukrep je pravno dejstvo (7. točka 22. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1), ki se vpisuje z zaznambo (63. člen ZZK-1), njen učinek (ZGO-1 ne določa drugače) pa je le v javni objavi pravnega dejstva, ki se zaznamuje (64. člen ZZK-1). Nasprotna in po pravnih učinkih drugačna prepoved odtujitve in obremenitve, na katero se sklicuje toženka, ki je določena v 98. členu ZZK-1. Prepoved odtujitve in obremenitve iz tega člena ima učinek v tem, da taka prepoved ovira dovolitev naslednjih vpisov proti lastniku (99. člen ZZK-1), torej vpis pravnih poslov, s katerimi bi lastnik parcele z izrečeno prepovedjo razpolagal z nepremičnino, na novega lastnika. Take prepovedi odtujitve in obremenitve pa pri nepremičninah tožnika oziroma iz zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih je tožnik predložil v dokaz, ni razbrati. Toženka je torej pravilno ugotovila dejansko stanje in iz ugotovljenih dejstev napravila pravilen sklep o možnosti tožnikovega razpolaganja.

Ostali ugovori, ki jih navaja tožnik (težave, upniki, dodelitev BPP v zadevi za tožbo Pg 464/2011), pa so ob razlogu za zavrnitev (preseganje premoženjskega cenzusa) nerelevantni.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.