Jedro

Načelo primarnosti vračanja v naravi pomeni za organ, da ugotovi, kdo je lastnik nepremičnine, oziroma kdo bi bil v denacionalizacijski zadevi upravičen vrniti nepremičnino v naravi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo št. 490-12/2013MIZKS/43 z dne 15. 5. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo za podržavljeni del parcele št. 164 k.o. ... (danes parc. št. 3089 k.o. ...) v izmeri 7,48 m2, ki v naravi predstavlja WC lokala B., ki leži na parceli št. 3091 k.o. ..., določila odškodnino v korist denacionalizacijske upravičenke C., v obveznicah Č. d.d. v višini 6.462,72 DEM (3.304,34 EUR) (1. točka izreka); ter Č. naložila, da v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe izroči odškodnino denacionalizacijski upravičenki. V obrazložitvi je navedla, da je od denacionalizacijske zahteve ostal nerešen le del zahtevka, ki v naravi predstavlja WC poslovnega lokala B., ki je v lasti A.. A. je nepremičnino kupil od takratnega lastnika kot prodajalca, D., s kupoprodajno pogodbo z dne 30. 6. 1976. V tej pogodbi je predvideno, da se trgovski lokal v navedeni izmeri, na navedenem mestu, uredi v WC za goste lokala. A. je uveljavljal kot razlog za nemožnost vrnitve v naravi 4. točko prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Navaja, da je A. skladno s kupoprodajno pogodbo iz poslovnega prostora izmere 7,48 m2 zgradil WC za lokal. Iz spisa je razvidno, da ima A. lokal (in tudi prostore WC-ja) v svoji lasti in posesti od prodaje v letu 1976, ter da med preostale prostore D. predmetni WC ni več spadal. Takratnega in sedanjega neurejenega zemljiškoknjižnega stanja v zvezi s parcelo 3089 k.o. ... in stavbe ter predmetnega prostora WC-ja v njej ni možno šteti kot dokaza ali razloga, da A. ni lastnik predmetnega prostora. Ne sprejema ugovora Č., da lastništvo A. na tem prostoru ni izkazano. Denacionalizacijska upravičenka je dne 16. 2. in 5. 3. 1993 pri Občini Ljubljana Center predlagala začasno odredbo po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) v družbeni lasti, med drugim tudi zoper zavezano podjetje D., ne pa tudi zoper podjetje A..Ker upravičenka skladno z 11. členom ZLPP ni vložila do 7. 6. 1993 predloga za začasno odredbo o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka zoper takratni A., se je po drugem odstavku 15. člena ZLPP A. lahko in se po podatkih spisa tudi je lastninsko preoblikoval, z vključitvijo tudi tega dela družbenega premoženja v svojo lastnino, s čimer gre upravičenki po prvem odstavku 42. člena ZDen pravica do odškodnine.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka nepravilno ugotovila dejansko stanje. Določila je odškodnino za del podržavljene parcele 164 k.o. ..., ki danes predstavlja del parcele 3089 k.o. ..., kot razlog pa navedla, da ker zoper podjetje A. ni bila vložena začasna odredba, določa odškodnino. Navaja, kot je navajal tudi ves čas postopka, da če sporni WC predstavlja del sedanje parcele 3089 k.o. ..., ni mogoče ugotoviti, da bi za to parcelo ali vsaj njen del obstajalo kakršnokoli lastništvo podjetja A. Glede na veljavno zemljiškoknjižno stanje je sedanja parcela št. 3089 do 21/250 v lasti E., do 7/200 v lasti C., do 4/5 v lasti F. in do 81/1000 v lasti G. Navedeni lastniški deleži skupaj predstavljajo celotno nepremičnino (100 %) parcele 3089. Poleg tega je bil predmet pogodbe z dne 30. 6. 1976, s katero je podjetje A. pridobilo svoje poslovne prostore na tej lokaciji, le del parcele 165 k.o. ... Iz te parcele je nastala današnja parcela 3091. Parcela 3089, za del katere se določa odškodnina v izpodbijani odločbi, pa je nastala iz parcele 164, ki pa ni bila predmet navedene pogodbe. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v nov postopek.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

4. Stranka z interesom v tem postopku A. d.o.o. je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna denacionalizacija dela podržavljene parcele 164 k.o. ... v izmeri 7,48 m2 z določitvijo odškodnine.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija po tem zakonu vrnitev podržavljenega premoženja v naravi. Primarno je torej določena vrnitev v naravi, šele če to ni mogoče, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine. Načelo primarnosti vračanja v naravi pomeni za organ, da ugotovi, kdo je lastnik nepremičnine, oziroma kdo bi bil v denacionalizacijski zadevi upravičen vrniti nepremičnino v naravi. Gre za vprašanje določitve zavezanca v denacionalizacijski zadevi. Po 51. členu ZDen so zavezanci za vrnitev stvari pravne osebe, v katere premoženju so stvari, ki se po tem zakonu vrnejo upravičencu.

8. V obravnavani zadevi toženka navaja, da je to A., čeprav iz zemljiškoknjižnega stanja izhaja drugače. Lastniki parcele št. 3089 k.o. ... so solastniki: E., C.,F., G., v različnih deležih. Tudi historični izpisek ne izkazuje, da je bil kdaj A., od podržavljenja dalje, lastnik te parcele. Glede na zemljiškoknjižno stanje, ki ne izkazuje lastništva A., čeprav je toženka zavrnila vrnitev nepremičnine v naravi zaradi pravnih ovir, ki izhajajo iz njegovega pravnega položaja, sodišče meni, da je dejansko stanje nepopolno ali celo nepravilno ugotovljeno.

9. Toženka navaja, da je A. lastnik na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 6. 1976, vendar iz te pogodbe ne izhaja, da je bila predmet kupoprodaje tudi parcela 164 (omenjena je le parcela 165), na kateri je sporni WC, to ima tožnik prav. Zgolj omemba 7,48 m2 poslovnega prostora, na katerem naj bi se zgradil WC za lokal takratnega novega lastnika, ne omogoča zaključka, da je kupoprodajna pogodba podlaga za pridobitev lastninske pravice na spornem delu nepremičnine parc. št. 3089. 10. V ponovnem postopku reševanja zadeve se bo morala toženka, kolikor se sporni WC res nahaja na parceli št. 3089 (podržavljeni parceli 164), opredeliti do tega na kateri pravni podlagi šteje A. za lastnika spornega dela parcele št. 3089, se natančno opredeliti do besedila kupoprodajne pogodbe, leta izgradnje in dejstva lokacije spornega objekta (morebiti tudi do razmerja med osnovnim poslovnim prostorom in WC-jem) ter glede na zemljiškoknjižno stanje, ki lastništva A. ne izkazuje, pritegniti v postopek zemljiškoknjižne solastnike parcele št. 3089, ki bodo lastništvu A. na spornem WC-ju pritrdili ali ne. Na podlagi spornega lastništva A. toženka ne bo mogla temeljiti svoje odločitve na ovirah za vrnitev v naravi, ki izhajajo iz nevložene začasne odredbe zoper A. Pa tudi, če bo lastništvo A. nesporno (tudi med zemljiškoknjižnimi lastniki te nepremičnine), bo morala toženka ugotoviti, A. pa izkazati, da se je lastninsko preoblikoval tudi na spornem delu nepremičnine št. 3089, kar sedaj ni izkazano. Le na podlagi nesporno ugotovljenega lastništva in nesporne ugotovitve, da je nepremičnina bila vključena v lastninsko preoblikovanje A., so pravna dejstva, ki izhajajo iz položaja A., ovira za vrnitev v naravi. Pritegnitev solastnikov nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, pa narekuje toženki že 44. in 143. člen ZUP. Kršitev pravil postopka je vplivala na odločitev v zadevi.

11. Ker je v obravnavani zadevi toženka kršila pravila postopka in napačno uporabila materialno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

12. O stroškovnem zahtevku stranke z interesom A., je sodišče odločalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. V predmetnem upravnem sporu je stranka z interesom predlagala zavrnitev tožbe, sodišče pa je tožbi ugodilo. Posledično do stroškov postopka ni upravičena.