Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, saj je tožnik kršil pogodbene obveznosti z znaki kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin, ko se je v lastnem interesu prijavil na računalniški tečaj in ga obiskoval, prijavnico za tečaj (naročilnico) pa je izpolnil tako, da je navedel kot naziv ustanove toženo stranko in sebe kot odgovorno osebo. Posledično je bil seminar neupravičeno zaračunan toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 20. 5. 2008, s katerim je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 4. 2008 in sklep tožene stranke Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 18. 6. 2008. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita prepoved opravljanja dela tožene stranke št. ... z dne 22. 5. 2008, s katero je tožena stranka tožniku prepovedala opravljati delo za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep tožene stranke št. ... z dne 18. 6. 2008. Zavrnilo je tudi zahtevek, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto „vpisničar“, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja do ponovnega nastopa dela ter po predhodnem odvodu in plačilu predpisanih davkov in prispevkov davčni upravi Republike Slovenije izplačati tožniku za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne mesečne plače do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku osem dni od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje (1. točka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (2. točka).

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da za preložitev razgovora ni zadoščalo zgolj opravičilo tožnika, da se ga zaradi zdravstvenih težav in odobrenega bolniškega staleža ni mogel udeležiti. Predložitev ustrezne dokumentacije za opravičilo izostanka z zagovora ni obligatorno. To je razumljivo, saj delavec, ki mu je odobren bolniški stalež, praviloma ne razpolaga z ustrezno dokumentacijo, ki jo prejme šele kasneje. Tožena stranka bi morala preložiti datum zagovora. Tožniku se poraja tudi dvom v verodostojnost izpovedbe priče J.B., saj je le-ta že pred zaslišanjem bila z zadevo seznanjena, saj je prebrala zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo. V predmetni zadevi niso bili podani pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišče se je v svoji odločitvi opredelilo le do postavke obstoja znakov kaznivega dejanja, ostalo pa je obrazložilo zgolj pavšalno. Tožnik ni imel namena sebe predstaviti kot odgovorne osebe tožene stranke, razpolagal je le z informacijo, da imajo zaposleni pri državnih organih popust pri plačilu tečaja. Na prijavnici ni bil odtisnjen žig državnega organa. Tako izpolnjena prijavnica ni mogla bistveno vplivati na dokazilno moč listine, saj ni ničesar drugega dokazovala, kot to, da se tožnik prijavlja na določen tečaj in da je bil zaposlen pri toženi stranki, kar je dejansko držalo. Sodišče je v svoji obrazložitvi pod opombo 1 naštelo vse znake kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin, ki pa ne ustrezajo zakonski dikciji, navedlo je, da se za ponarejanje listin po določbah 256. člena Kazenskega zakonika kaznuje „kdor kot izdajatelj listine doda svojemu podpisu kakšen položaj ali naziv, čeprav nima takega položaja ali naziva, pa to bistveno ne vpliva na dokazilno moč listine“. Sodišče je tako napačno uporabilo materialno pravo, saj je v citiranem členu določeno ravno obratno, kot je zapisalo sodišče. Sodišče je le navedlo delovne obveznosti, ki jih Zakon o delovnih razmerjih nalaga delavcu, ni pa navedlo kakšno kršitev naj bi tožnik zagrešil. Tožnik je potem, ko je tožena stranka prejela sporni račun, podal poročilo in se še opravičil. S strani tožnika je prišlo do pomote, prijavnico je razumel tako, da izpolnjuje postavke kot fizična oseba. Sodišče je tudi napačno presodilo, da so podane okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja tudi do poteka odpovednega roka. Takšna vrsta odpovedi pogodbe o zaposlitvi je izjema in se uporablja le za najhujše kršitve in je tako potrebna restriktivna razlaga zakonskih določil. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Po prepričanju tožene stranke sodišče ni zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prišlo do pisne pomote v opombi pod 1. Tožnik je storil očitno mu kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 4. odstavku 257. člena v zvezi s 1. odstavkom 256. člena Kazenskega zakonika, saj je na osnovi izpolnjene naročilnice podjetje B2 d.o.o. toženi stranki izstavilo račun dne 22. 4. 2008 in ga ni izstavilo tožniku. Glede vprašljive verodostojnosti priče J.B., tožena stranka poudarja, da je J.B. višja pravosodna svetovalka pri toženi stranki in je bila na sodišču zaslišana kot priča na glavni obravnavi dne 4. 3. 2009, v opisu nalog njenega delovnega mesta je navedeno tudi izvrševanje zadev uprave organa, sprejem odločitev in priprava strokovnih podlag za najpomembnejše odločitve na področju delovanja organa, izvajanja kadrovske funkcije in opravil ter opravljanje drugih strokovnih del po odredbi vodje državnega tožilstva. Zaslišana je opisala, kako je potekal razgovor s kandidati. Dejstvo, da se je seznanila z vsebino zapisnika prvega glavnega naroka za glavno obravnavo, v ničemer ne zmanjšuje njeno verodostojnost kot priče. Izpodbijana sodba zadostno opredeljuje razloge kršitev obveznosti tožnika. Tožnik je s svojim ravnanjem naklepom kršil obveznosti po 93. členu Zakona o javnih uslužbencih, ki prepoveduje delavcu škodljivo ravnanje, storjena kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 4. odstavku 257. člena KZ. Poudariti je tudi, da je zoper tožnika vložen obtožni predlog I Kt 0/1233/08 z dne 13. 10. 2008 na Okrajnem sodišču v ... Torej po formalnem in materialnem preizkusu tožilskega akta sodišče ni našlo razlogov za zavrženje na podlagi 1. odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku. Tožnik je kot odgovorno osebo napisal sebe, naziv državnega organa in podpis odgovorne osebe na naročilnici je zadostoval za izstavitev računa, kot je to pojasnila K.K., zaposlena pri družbi B. d.o.o., ki je bila kot priča zaslišana na glavni obravnavi. Vodja tožilstva je dne 8 . 5. 2008 po seznanitvi z vsebino naročilnice, iz katere je izhajalo, da jo je izpolnil sam tožni, poklicala slednjega na zagovor ter mu pokazala naročilnico, le-ta pa je razgovor sprejel z negodovanjem in komentarjem „neverjetno“ ter je brez pozdrava zapustil sobo. Drži podatek, da je dne 16. 5. 2008 poklicala v dopoldanskem času neznana ženska oseba na osebni mobilni telefon zapisnikarice A.M. ter se predstavila sestra tožnika in povedala, da je tožnik v bolniškem staležu. Tožnik je zoper pooblaščene delavce tožilstva vlagal kazenske ovadbe, pri toženi stranki so bili po njegovi prijavi opravljeni tudi inšpekcijski pregledi, ki so jih opravili delovni in upravni inšpektorji, pa niso kazali nikakršnih nepravilnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer je pri citiranju določila Kazenskega zakonika prišlo do pisne pomote.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka pod A in B ter po zaslišanju prič S.O.S., J.B., U.G., K.K., A.M. ter tožnika ugotovilo, da je tožniku tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 20. 5. 2008, ker je le-ta storil kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja, posebnega primera ponarejanja listin po 4. odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ – Ur. l. RS, št. 63/94 s sprem. in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ. Tožnika je tožena stranka povabila na zagovor dne 19. 5. 2008 ob 10.00 uri v prostorih tožene stranke, le-ta pa ni pristopil na zagovor, pa tudi pisnega zagovora ni podal. Tožena stranka je tožniku tudi prepovedala opravljati delo v času trajanja postopka. Tožnik je zoper odločitvi delodajalca podal pritožbi na komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije, ki je dne 18. 6. 2008 izdala sklep št. ..., s katerim je tožnikovi pritožbi zavrnila in potrdila sklepa delodajalca.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bil tožniku omogočen zagovor, saj mu je bila pisna obdolžitev vročena dne 13. 5. 2008 in je bil vabljen na zagovor 19. 5. 2008 ob 10.00 uri, z navedenim pa je tožena stranka spoštovala določila 2. odstavka 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delavec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela, oziroma če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Dejstvo, da je tožnik nastopil bolniški stalež, ni opravičljiv razlog za izostanek. Tožnik tudi ni predložil nikakršne medicinske dokumentacije, njegovo odsotnost je opravičila le neznana oseba, ki se je predstavila kot tožnikova sestra, ki je sicer poklicala na mobilni telefon uslužbenko tožene stranke.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožbeno navedbo tožnika, da je sodišče v svoji obrazložitvi (pod opombo 1 na strani 3 obrazložitve sodbe), ko je naštelo znake kaznivega dejanja posebnega primerja ponarejanja listin, napačno zapisalo besedico „... pa to bistveno ne vpliva na dokazilno moč listine“, vendar gre po prepričanju pritožbenega sodišča za pisno pomoto, saj je sodišče sicer v celoti pravilno obrazložilo tožnikove kršitve pogodbenih obveznosti z znaki kaznivega dejanja, in sicer je tožnik storil kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po določilih 4. odstavka 257. člena KZ, ki sicer dejansko določa, da navedeno kaznivo dejanje stori, kdor kot izdajatelj listine doda k svojemu podpisu kakšen položaj ali naziv, čeprav nima takega položaja in naziva, pa to bistveno vpliva na dokazilno moč listine, v zvezi s 256. členom KZ, ki ureja, da stori kaznivo dejanje ponarejanja listin kdor napravi krivo listino ali predrugači pravo listino z namenom, da bi se taka listina uporabila kot prava ali kdor krivo ali predrugačeno listino uporabi kot pravo (1. odstavek). V postopku je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazano, da se je tožnik v lastnem interesu dne 10. 4. 2008 prijavil na računalniški tečaj Excel za finančnike, ki ga je opravil pri podjetju B. d.o.o. v ... v času od 14. 4. 2008 do 17. 4. 2008, pri čemer je tožnik naročilnico skozi prijavnico za ta tečaj izpolnil tako, da je v njej navedel kot naziv ustanove O., kot naslov ... ter v rubriko podpis odgovorne osebe, je zapisal svoj ime in priimek. Tako je podjetje B. d.o.o. zaračunalo omenjeni seminar toženi stranki, priča K.K., ki je izdala račun, pa je izpovedala, da je bil izstavljen račun toženi stranki z ustreznim popustom. Tako je neupošteven tudi pritožbeni očitek, da tožnik ni mogel storiti kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja iz razloga, ker tožnik na prijavnico/naročilnico ni odtisnil žiga državnega organa.

Tožnik v svoji pritožbi tudi navaja, da se poraja dvom v verodostojnost izpovedbe priče J.B., ker je sama izpovedala, da je že pred zaslišanjem bila seznanjena z zadevo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedeni pritožbeni ugovor neutemeljen. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na po oceni tožnika dvomljivo izpovedbo J.B. Sodišče je zgolj navedlo, da je odločilo tako, kot izhaja iz sodbe na podlagi predložene listinske dokumentacije ter prepričljivih izpovedi K.K., J.B., S.O.S. in izpovedi tožnika. Ob navedenem je poudariti, da sodišče na podlagi 8. člena ZPP odloči o tem, katera dejstva štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha.

Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da so podane okoliščine v konkretni zadevi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče do poteka odpovednega roka, kot to določa 1. odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.), saj je tožnik zasedal pri toženi stranki delovno mesto „vpisničarja“ v pravosodnem organu, to je na O. v ..., ki je kot tako pristojno za pregon storilcev kaznivih dejanj in tako je bil med pogodbenima strankama nedvomno porušen medsebojni odnos glede zaupanja delodajalca glede na dela, ki jih je opravljal. Sodišče je pravilno odločilo glede prepovedi dela z dne 22. 5. 2008 v času trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj delodajalec na podlagi določil 3. odstavka 111. člena ZDR lahko delavcu prepove opravljanje dela. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka res ni tožniku izdala v obliki sklepa, kot to določa 1. odstavek 24. člena ZJU, vendar odločitev vsebuje vse bistvene elemente za zakonitost odločitve.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbeni stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.