Jedro

Prvostopno sodišče bi moralo na podlagi predlaganih dokazov ugotoviti, za kateri pravni posel je tožena stranka menično izjavo podpisala. Stališče prvostopnega sodišča, da je podpisala menično izjavo za obe pogodbi, tako za prodajno kot za komisijsko pogodbo, namreč v dokaznih listinah zaenkrat nima nobene opore. Odločilna dejstva izpodbijane sodbe so tako v nasprotju z vsebino predloženih listin, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. 0007 Ig 2005/03151 z dne 03. 05. 2005 vzdržalo v veljavi za toženo stranko v 1. in 3. točki izreka, poleg tega pa je naložilo toženi stranki, da povrne tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.465,44 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V navedeni odločbi je odločalo še o takratni prvotoženi stranki M., d.d. ter tožbo zoper njo zavrglo, plačilni nalog zoper njo pa razveljavilo, vendar v tem delu ni pritožbe.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava, opozarja pa tudi, da prvostopno sodišče odločilna dejstva ni ugotovilo oziroma jih je povzelo napačno. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe, s katero naj se zahtevek tožeče stranke zavrne. Menična izjava je bila namreč dana izključno po komisijski pogodbi za izvoz blaga št. 1-2001 z dne 12. 10. 2001, ne pa za prodajno pogodbo. Zato je bila menica izpolnjena v nasprotju z menično izjavo.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V navedeni zadevi je bilo sporno, v zavarovanje katerih pravnih poslov je bila dana menična izjava, v kateri je kot porok nastopala tožena stranka in ali je bila menica, po kateri vtožuje tožeča stranka svojo terjatev v višini 53.358,73 EUR, izpolnjena v skladu z menično izjavo – pooblastilom za izpolnitev menice. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je bila menična izjava izpolnjena tako za sklenjeno prodajno pogodbo z dne 26. 08. 1998 kot za zavarovanje plačil po komisijski pogodbi z dne 12. 10. 2001, tožena stranka pa je zatrjevala, da je bila menična izjava podpisana izključno za zavarovanje plačil iz komisijske pogodbe, iz katere pa so vse terjatve poravnane.

Iz priložene menične izjave, pooblastila za izpolnitev menice z dne 12. 10. 2001 (priloga A2) izhaja, da je ta dana na vnaprej natisnjenem obrazcu, ki naj bi se nanašalo na prodajno pogodbo, v kateri nastopa tožeča stranka kot prodajalec, prvotno prvotožena stranka M., d.d. kot kupec, njen direktor S.L. (tožena stranka) pa kot porok. Vendar iz zapisa menične izjave ni razvidno, za katero pogodbo (prodajno ali komisijsko) je omenjena menična izjava dana. Glede na to, da je bila zapisana dne 12. 10. 2001, torej isti dan, ko je bila sklenjena komisijska pogodba št. 1-2001 o izvozu blaga, je sprejemljiva navedba tožene stranke, da je bila dana menična izjava za navedeno komisijsko pogodbo, ne pa za prodajno pogodbo, ki je bila sklenjena že dne 26. 08. 1998. Ni namreč logično, zakaj bi pravdni stranki sklenili menično izjavo več kot 3 leta po sklenjeni prodajni pogodbi. Vsekakor iz zapisa menične izjave tudi ne izhaja, da je bila menična izjava dana tako za prodajno pogodbo kot za komisijsko pogodbo. Stališče prvostopnega sodišča, da je bila izdana za obe pogodbi, zaenkrat v spisu nima opore. Tudi ocena prvostopnega sodišča, da je bila izdana prav za prodajno pogodbo, sklenjeno 3 leta prej, ni brez dvoma. Določnega zapisa, za kateri pravni posel je dana menična izjava namreč ta ne vsebuje. Ni torej jasno vidno, za kateri pravni posel je tožena stranka menično izjavo podpisala.

Zato je stališče prvostopnega sodišča, ki je zavrnilo predlog tožene stranke za zaslišanje direktorja prvotno prvotožene stranke S.L., ki je obenem tudi drugotoženec, kot nepotrebnega, nepravilno. Prvostopno sodišče bi moralo na podlagi predlaganih dokazov prvenstveno ugotoviti, za kateri pravni posel je tožena stranka menično izjavo podpisala. Sedanje stališče prvostopnega sodišča, da je podpisala menično izjavo za obe pogodbi, tako za prodajno kot za komisijsko pogodbo, namreč v dokaznih listinah zaenkrat nima nobene opore. Odločilna dejstva izpodbijane sodbe so tako v nasprotju z vsebino predloženih listin, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Že iz navedenega razloga je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano sodbo zoper toženo stranko (prvotno drugotoženca) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje v skladu s 1. odstavku 354. člena ZPP. Pritožbeno sodišče namreč te kršitve postopka glede na samo naravo ne more samo odpraviti.

Pri ponovnem odločanju bo moralo prvostopno sodišče, v kolikor bo ugotovilo, da je bila podana menična izjava zgolj na podlagi komisijske pogodbe, z istega dne kot je zapisana menična izjava, tudi pozvati tožečo stranko, da naj pojasni, ali se višina zahtevka, vpisana na menici, nanaša tudi na komisijsko pogodbo, saj zaenkrat iz predloženih listin izhaja, da se pretežni del zahtevka, ki je vpisan na menici, nanaša na prodajno pogodbo iz leta 1998. Upoštevati bo tudi moralo, da je tožena stranka nastopala kot porok zgolj za tisto poslovno razmerje, s katero se je v menični izjavi dogovorila. Zato tožeča stranka, v kolikor bo ugotovljeno, da menična izjava ni bila dana tudi za prodajno pogodbo, po tej menični izjavi iz naslova bianco menice, terjatve iz prodajne pogodbe ne more terjati. Toženec S.L. je sicer podpisal menično izjavo kot porok in zato tudi odgovarja za nastale terjatve, vendar le za tisto pogodbo, za katero se je zavezal. To dejstvo pa je, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, zaenkrat sporno, saj pogodba, za katero je bilo dano pooblastilo za izpolnitev menice, v menični izjavi ni izrecno zapisana. Zato je potrebno, da jo prvostopno sodišče najprej ugotovi in sicer na podlagi dokazov, ki sta jih pravdni stranki tekom postopka že predlagali, vendar jih prvostopno sodišče ni izvedlo in jih nepravilno kot nepotrebne zavrnilo.

Zaradi razveljavitve se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP.