Jedro

Srednjeročni družbeni plan občine ni izvedbeni akt, ki bi lahko bil neposredna pravna podlaga za izdelavo lokacijske dokumentacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 94/96-16 z dne 6.12.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 8.12.1995. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 2. odstavka 263. člena in 2. odstavka 264. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP/86) po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote R. z dne 24.1.1995. Z navedeno odločbo je prvostopni upravni organ izdal tožniku lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti dela gospodarskega poslopja za turistične sobe - legalizacija na parc. št. 1767/5 in 1767/6 k.o. S. v U. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje navaja, da se v tem upravnem sporu presoja zakonitost dokončnega upravnega akta - upravne odločbe tožene stranke, izdane po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 263. člena in 2. odstavka 264. člena ZUP/86, s katero je bilo razveljavljeno lokacijsko dovoljenje zaradi očitne kršitve materialnega prava, to je Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, v nadaljevanju ZUN) in Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81, v nadaljevanju ZTNP). Ker je v obravnavanem primeru izpodbijani akt odločba tožene stranke, ki je posegla v izdano lokacijsko dovoljenje, je treba zakonitost lokacijskega dovoljenja, ki je predmet postopka o izrednem pravnem sredstvu, presojati z vidika predpisov, ki so veljali ob njegovi izdaji. Glede na navedeno se pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ne morejo uporabljati predpisi, ki so začeli veljati po izdaji lokacijskega dovoljenja, to je po 24.1.1995, razen če bi imeli naknadno uveljavljeni predpisi posebej predpisan učinek za nazaj. Zato so vsi tožbeni ugovori, ki temeljijo na določbah predpisov, ki so začeli veljati po izdaji lokacijskega dovoljenja, nautemeljeni. Neutemeljena je tožbena navedba, da tožnikovi parceli, na katerih je sporni objekt, ne spadata v območje urejanja K 16/1 (površine za kmetijstvo), torej med kmetijska zemljišča, temveč med stavbna zemljišča, ker je tako določeno v spremembi srednjeročnega plana Občine R. (Uradni list RS, št. 79/94). Res je bil srednjeročni plan Občine R. spremenjen in je parc. št. 1767/5 k.o. S. s temi spremembami uvrščena v stavbno zemljišče, vendar v času izdaje lokacijskega dovoljenja in izpodbijane odločbe Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za območje Triglavskega narodnega parka (Uradni list RS, št. 17/91, v nadaljevanju PUP) ni bil usklajen s to spremembo prostorskega plana, zato je za navedeno parcelo po PUP še vedno veljala oznaka "K" in posledično 13. in 14. člen PUP. Glede na vsebino 13. in 14. člena PUP in njenih posledic na tožnikovo lokacijsko dovoljenje, se sodišče v celoti strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke ter jih ne ponavlja.

Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da ne gre za kršenje 13. člena ZTNP, ker ne gre za na novo začeto opravljanje gostinske dejavnosti, saj to dejavnost opravlja že od leta 1987 na podlagi obrtnega dovoljenja. To dejavnost opravlja v objektu, ki zato ni imel ne lokacijskega, niti gradbenega in ne uporabnega dovoljenja, torej v objektu, katerega namembnost je bila spremenjena v nasprotju z zakonom. Izpolnjevanje predpisanih pogojev za dovolitev spremembe namembnosti objekta pa se ugotavlja najprej prav v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja. Izpodbijana odločba tožene stranke je pravilna in zakonita. Sodišče se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in jih ne navaja ponovno (2. odstavek 67. člena ZUS).

Tožnik vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov 72. člena ZUS. Navaja, da z izdajo lokacijskega dovoljenja ni bil kršen nobeden izmed predpisov, katere navaja tožena stranka. Izpodbijana sodba nima razlogov in se ne da preizkusiti. Prostorsko ureditveni pogoji za Triglavski narodni park v 14. členu določajo, da so za obstoječe objekte možne spremembe namembnosti, in sicer za kmetijstvo in gozdarstvo, člen 69. pa ureja še dodatne dopustne posege na tem območju. V konkretnem primeru je bilo izdano lokacijsko dovoljenje za spremembo namembnosti dela gospodarskega poslopja v turistične sobe oziroma sobe za kmečki turizem, to pa je v skladu s predpisi. Tudi ni bil kršen ZTNP, saj ni bil na novo zgrajen nikakršen gostinsko turistični objekt s prenočitvenimi zmogljivostmi. Gre le za spremembo dela obstoječega objekta za dejavnost, ki omogoča boljšo ekonomsko izkoriščenost. Glede ugotovitve, da je za parc. št. 1767/5 k.o. S. v času izdaje lokacijskega dovoljenja še vedno veljala oznaka "K" in posledično 13. in 14. člen PUP, pa poudarja, da neusklajenost PUP s spremembo prostorskega plana Občine R., po kateri je bila parc. št. 1767/5 k.o. S. uvrščena v stavbno zemljišče, ne more biti v njegovo škodo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, je mogoče razveljaviti po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon (2. odstavek 263. člena ZUP/86). Očitno kršitev materialnega zakona se presoja glede na materialni zakon, ki se je uporabil oziroma bi se moral uporabiti na pravno razmerje ob izdaji dokončne odločbe in na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega z dokončno odločbo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je tožena stranka na podlagi 2. odstavka 263. člena in 2. odstavka 264. člena ZUP razveljavila lokacijsko odločbo, ker je, po presoji sodišča prve stopnje, pravilno ugotovila, da so bile na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v dokončni odločbi, očitno kršene določbe ZTNP ter določbe PUP.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje. Po 54. členu ZUN se lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave in druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom tega zakona graditev prepovedana, izda v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se po 55. členu ZUN pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. V obravnavanem primeru, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov upravnih spisov, se sporna lokacija nahaja v območju Triglavskega narodnega parka, ki se ureja s PUP, in sicer na območju K 16/1 U. To pa so površine, ki so v skladu s 13. členom PUP namenjene za kmetijstvo. Sporno lokacijsko dovoljenje je bilo izdano za spremembo namembnosti dela obstoječega gospodarskega poslopja za turistične sobe. PUP v območjih, ki niso namenjena poselitvi, sicer dopušča spremembo namembnosti objektov ali delov objektov za kmetijstvo in gozdarstvo, vendar pa v obravnavanem primeru, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne gre za takšne dejavnosti.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da izpodbijana sodba nima razlogov in se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo utemeljitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je ta navedla, za kar je tudi imelo podlago v 2. odstavku 67. člena ZUS, na katerega se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi sklicevalo.

Neupošteven je tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na neusklajenost PUP s spremembo prostorskega plana v času izdaje lokacijskega dovoljenja. Srednjeročni družbeni plan občine ni izvedbeni akt, ki bi lahko bil neposredna pravna podlaga za izdelavo lokacijske dokumentacije. V obravnavanem primeru je to PUP in njegove sestavine, s katerimi se konkretizirajo planske odločitve v zvezi z urejanjem prostora tako, da je omogočena njihova realizacija v prostoru.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.