Jedro

Organ mora v obnovljenem postopku odločiti tudi o usodi svoje odločbe iz prvega postopka. V obravnavani zadevi tega ni storil, s čimer je bistveno kršil določbe ZUP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Nastala je namreč situacija, kot sta o istem pravnem sredstvu istega vlagatelja izdana dva upravna akta – o zavrnitvi in zavrženju pritožbe.

Sodišče se ne strinja s stališčem toženke, da pritožnikovega skrbnika v tej zadevi ni bilo treba pozvati, ali daje soglasje k pritožbi, saj bi s tem negirala razlog, zaradi katerega je postopek obnovila – tega, da je pritožbo vložila procesno nesposobna stranka, ne pa njen skrbnik.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Informacijskega pooblaščenca št. 090-5/2015/7 z dne 16. 3. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo pritožbo z dne 28. 12. 2014 in odločila, da v pritožbenem postopku stroškov ni bilo. Iz sklepa izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 15. 12. 2014, s katerim je ta zavrnil njegovo zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Ker je toženka ugotovila, da je tožniku od 9. 1. 2015 dalje za skrbnika postavljen CSD, je zaradi bistvene kršitve postopka s sklepom z dne 28. 1. 2015 obnovila postopek, ki je bil končan z odločbo Informacijskega pooblaščenca št. 090-5/2015/2 z dne 15. 1. 2015. Skrbnik naknadno ni odobril obravnavane pritožbe, zato jo je bilo treba zavreči na podlagi prvega odstavka 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik v tožbi, s katero je soglašal CSD, navaja, da CSD Domžale ni njegov skrbnik, poleg tega pa ga toženka sploh ni pozvala, naj se opredeli o njegovi pritožbi. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je 28. 1. 2015 na podlagi poizvedb prejela dopis CSD, v katerem je navedeno, da je skrbnik tožeče stranke. Zato je bil sklep o obnovi postopka vročen skrbniku, ki pa nanj ni reagiral. Meni, da ga sama ni bila dolžna pozivati k ravnanjem v postopku in da se konvalidacija pravnega dejanja poslovno omejeno sposobne osebe (naknadna odobritev skrbnika) lahko nanaša le na sklenitev pogodbe, ne pa tudi na opravljeno procesno dejanje. Sklicuje se na neimenovani komentar 46. člena ZUP, po katerem veljavnost procesnega dejanja ne more biti odvisna od naknadne odobritve zakonitega zastopnika, zato lahko poslovno omejeno sposobna oseba glede poslov, ki jih lahko sklepa le z dovoljenjem zakonitega zastopnika oziroma ki so pogojno veljavni ob njegovi odobritvi, v upravnem postopku nastopa in opravlja procesna dejanja le prek zakonitega zastopnika. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je toženka z odločbo z dne 15. 1. 2014 zavrnila tožnikovo pritožbo zoper omenjeno prvostopenjsko odločbo. Po opravljenem neuspešnem vročanju tožniku je na CSD opravila poizvedbe v zvezi z njegovo procesno sposobnostjo. Ker je bilo na podlagi dopisa CSD z dne 27. 1. 2015 ugotovljeno, da je CSD tožnikov skrbnik od 9. 1. 2015 dalje, je toženka 28. 1. 2015 izdala sklep, da se postopek, ki je bil končan s prej omenjeno odločbo z dne 15. 1. 2015, obnovi. Iz obrazložitve tega sklepa je razvidno, da je podan obnovitveni razlog iz 10. točke 260. člena ZUP, saj stranke ni zastopal zakoniti zastopnik.

Navedeno pomeni, da je bil v tem upravnem sporu izpodbijani sklep izdan v obnovljenem postopku, zato bi morala toženka ravnati v skladu s prvim odstavkom 270. člena ZUP. Ta določa, da izda pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in v obnovljenem postopku, odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. To pomeni, da mora organ v obnovljenem postopku odločiti tudi o usodi svoje odločbe iz prvega postopka. V obravnavani zadevi tega ni storil, s čimer je bistveno kršil omenjeno določbo ZUP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Nastala je namreč situacija, kot sta o istem pravnem sredstvu istega vlagatelja izdana dva upravna akta – o zavrnitvi in zavrženju pritožbe.

Poleg tega izpodbijana odločitev temelji na tem, da skrbnik naknadno ni odobril tožnikove pritožbe. To po mnenju sodišča predpostavlja, da je bil k taki odobritvi pozvan. Iz upravnih spisov tako dejanje toženke ne izhaja, kar potrjujejo tudi njena stališča v odgovoru na tožbo, in sicer da ga k odobritvi sploh ni bila dolžna pozvati in da je skrbnik, ki je prejel sklep o obnovi postopka, ostal pasiven, zaradi česar ni bilo mogoče presojati morebitne dopustnosti odobritve tožnikovih procesnih ravnanj. To pomeni, da je ugotovitev procesno pomembnega dejstva (da odobritve ni) preuranjena in zato nepravilna.

Sodišče se ne strinja s stališčem toženke, da pritožnikovega skrbnika v tej zadevi ni bilo treba pozvati, ali daje soglasje k pritožbi, saj bi s tem negirala razlog, zaradi katerega je postopek obnovila – tega, da je pritožbo vložila procesno nesposobna stranka, ne pa njegov postavljeni skrbnik. Obnovljeni postopek naj bi se zato ponovil s sodelovanjem zakonitega zastopnika, kar ob že vloženi pritožbi pomeni s pozivom na predložitev izjave o (ne)soglašanju s pritožbo. Iz prvostopenjske odločbe o zavrnitvi tožnikove zahteve za pridobitev informacij javnega značaja je namreč razvidno, da ga na prvi stopnji stalni skrbnik sploh ni zastopal. Tudi sicer je v pravni teoriji o tem vprašanju zaslediti drugačna stališča, kot jih navaja toženka v odgovoru na tožbo (Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 183).

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep zaradi bistvene kršitve pravil upravnega postopka odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).