Jedro

Drži, da je namen zakonodajalca sankcioniranje uporabe naprave, vendar uporabe telefona ni mogoče razlagati tako ozko, kot je storilo sodišče prve stopnje. Prekrškovni organ, ki zazna prekršek, namreč ne more vedeti, kako konkretno je storilec uporabljal napravo (ali je telefoniral, pisal sporočila, bral članke, oziroma si ogledoval strani na svetovnem spletu,..). Zato navedba, da je gledal v telefon, namesto na cestišče in to na območju prehoda za pešce, pomeni tudi očitek uporabe telefona in zadošča za konkretizacijo prekrška

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v izpodbijanem delu (prva alineja točke I izreka in točka II izreka) razveljavi, zadeva pa v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Kopru ustavilo postopek glede prekrška po petem odstavku 35. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), ker dejanje, kot je opisano, ni prekršek. Glede prekrška po Zakonu o voznikih pa je spremenilo odločitev o sankciji, tako da je storilcu namesto globe izreklo opomin (v preostalem delu pa je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo).

2.Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče namreč v postopku ni zaslišalo policistov, ki sta prekršek po petem odstavku 35. člena ZPrCP zaznala, in ni izvedlo soočenja s storilcem. Sodišče ni upoštevalo opisa policista, da je storilec med vožnjo v roki držal telefon in imel vanj usmerjen pogled. S tem pa si je zmanjšal vidno zaznavanje in to na območju, kjer se nahaja prehod za pešce.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje postopka o prekršku ni ustavilo, ker prekršek ne bi bil dokazan, temveč zato, ker opisano dejanje ni prekršek. Tudi sicer napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni dopusten pritožbeni razlog za pritožbo zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo (drugi odstavek 66. člena Zakona o prekrških, v nadaljevanju ZP-1).

5.Kljub temu pa prekrškovni organ pravilno opozarja, da je v opisu dejanja navedel, da naj bi storilec kot voznik med vožnjo uporabljal mobilni telefon na način, ki je zmanjševal njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila, in sicer je med vožnjo v desni roki v višini volana držal mobilni telefon, pri čemer je bil pogled usmerjen v mobilni telefon in ne na cestišče. Na tem odseku ceste se nahaja prehod za pešce, česar pa storilec ni upošteval, saj si je z uporabo telefona med vožnjo zmanjšal vidno zaznavanje okolice in drugih udeležencev v prometu. Tak opis po mnenju pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake prekrška po petem odstavku 35. člena ZPrCP. Drži, da je namen zakonodajalca sankcioniranje uporabe naprave, vendar uporabe telefona ni mogoče razlagati tako ozko, kot je storilo sodišče prve stopnje. Prekrškovni organ, ki zazna prekršek, namreč ne more vedeti, kako konkretno je storilec uporabljal napravo (ali je telefoniral, pisal sporočila, bral članke, oziroma si ogledoval strani na svetovnem spletu,..). Zato navedba, da je gledal v telefon, namesto na cestišče in to na območju prehoda za pešce, pomeni tudi očitek uporabe telefona in zadošča za konkretizacijo prekrška.

6.Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo v reševanje sodišču prve stopnje (peti odstavek 163. člena ZP-1). Zaradi napačne uporabe materialnega prava namreč sodišče prve stopnje sploh ni vsebinsko odločalo o storilčevi zahtevi za sodno varstvo in sodbe glede utemeljenosti zahteve ni mogoče preizkusiti.

-------------------------------

1V zadevi IV Ips 26/2023 je bil očitek zgolj, da je storilec v roki držal telefon.

Zveza:

Zakon o prekrških (uradno prečiščeno besedilo) (2006) - ZP-1-UPB3 - člen 66, 66/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.