Jedro

Realna nevarnost, da bi obtoženec pobegnil v tujino, je podana, ker se je del premoženjske koristi v skupni višini več kot 1,9 milijarde tolarjev pretakal v tujino, obtožencu pa je bila izrečena tudi visoka (sedemletna) zaporna kazen.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. M.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Dne 22.3.2001 je bil po končani glavni obravnavi obt. M.Č. spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ in obsojen na kazen 7 let zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od 27.9.2000 do 3.10.2000. Na predlog višjega državnega tožilca v Mariboru, podan na glavni obravnavi, je sodišče prve stopnje odločilo, da se zoper obt. M.Č. odredi pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki prične teči dne 22.3.2001. S sklepoma sodišča prve stopnje z dne 22.3.2001 je bil iz istega pripornega razloga odrejen pripor tudi zoper soobtožena M.Č. in S.Ž. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 24.3.2001 pritožbo zagovornika obt. M.Č. zavrnilo kot neutemeljeno, s sklepoma z dne 24.3.2001 pa je zavrnilo tudi pritožbe obt. S.Ž., njegovega zagovornika ter zagovornika obt. M.Č.

V zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 6.4.2001, vloženi zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora, zagovornik obt. M.Č. uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 24.3.2001 spremeni tako, da ugodi pritožbi zagovornika obt. M.Č. zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22.3.2001 ter prvostopenjski sklep razveljavi ter odredi takojšnjo izpustitev priprtega.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, poudarja, da zagovornik obt. M.Č. s tem, ko navaja, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in s tem drugače ocenjuje ugotovljeno dejansko stanje, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Navaja še, da tudi ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora razvidno, kateri so tisti razlogi, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo begosumnost obt. M.Č. (izrečena visoka zaporna kazen, velika premoženjska korist, ki se je pretakala v tujino).

Zahteva zagovornika obt. M.Č. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, na katero opozarja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, lahko sodišče odredi pripor zoper osebo, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Pritrditi je potrebno stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da mora zato sodišče ob presoji pripornega razloga begosumnosti upoštevati ne le utemeljenosti suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, temveč tudi okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi obtoženec, če bi bil na prostosti, pobegnil. Vse te okoliščine pa so bile v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora ugotovljene. Res je sicer, da zoper obt. M.Č. med preiskavo na predlog pristojnega državnega tožilca ni bil odrejen pripor iz pripornega razloga begosumnosti, vendar kljub temu ni utemeljeno stališče zagovornika obt. M.Č., da priporni razlog begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP ni bil podan po končani glavni obravnavi, na kateri je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 2. odstavku 244. člena KZ, storjenega v sostorilstvu s soobtoženo M.Č. Zoper obt. M.Č. je bil namreč odrejen pripor ne le zato, ker se je del od premoženjske koristi v skupni višini več kot 1,9 milijarde tolarjev pretakal v tujino, zaradi česar je podana realna nevarnost, da bi obtoženec pobegnil v tujino, temveč je sodišče ocenilo, da je podana realna nevarnost pobega obtoženca tudi zaradi izrečene visoke kazni zapora. Zagovornik obt. M.Č. z navedbami, da ni šlo za nikakršen transfer denarja v tujino, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, katerega po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, čeprav hkrati trdi, da je bil denar nakazan v tujino za plačilo avtomobilov, uvoženih iz tujine. Ugotovitev sodišča v pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, da se je del premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, pretakal v tujino, torej ni v nasprotju s podatki spisa. Odločitev sodišča o odreditvi pripora torej ne temelji na golih domnevah, kot navaja zagovornik obt. M.Č. v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Zagovornik obt. M.Č. je v uvodu zahteve za varstvo zakonitosti tudi navedel, da uveljavlja tudi druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vendar v njenih razlogih ni obrazložil, katere naj bi bile te kršitve, Vrhovno sodišče pa se po 1. odstavku 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato je zahtevo zagovornika obt. M.Č. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).