Jedro

Tožena stranka s sprejemom novega akta o sistemizaciji ni spremenila le plač, ampak je vzpostavila sistem inženirskih delovnih mest in jih poimenovala z novimi nazivi, na novo je določila pooblastila in odgovornosti, opise del in nalog ter zahtevana znanja in sposobnosti. Na podlagi te spremembe je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi in na ugotovitev, da odpovedni razlog ni utemeljen. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti pogoje zaposlitve na delovnem mestu inženir v funkcijskem področju storitve in integracije - podpora produktov v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 8. 2006 in aneksom I. k tej pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 1. 2008 ter zahtevek na plačilo odškodnine za obdobje od 15. 9. 2011 v višini bruto razlike plače 171,60 EUR mesečno z vsemi dodatki, od bruto zneska plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da dejansko ni prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji, ki izhajajo iz njegove pogodbe z dne 31. 8. 2006. S sprejemom nove sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki se njegovo delovno mesto v vsebinskem smislu ni spremenilo. Ni se spremenila vsebina njegovega dela, ni se spremenila oz. zmanjšala njegova odgovornost. Edini motiv tožene stranke za spremembo sistemizacije delovnih mest je bilo uvajanje nove plačne politike. Tudi glede zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta inženir ni bilo sprememb, le opis del in nalog je po novi sistemizaciji ohlapnejši, ravno tako je ohlapnejši opis pristojnosti in odgovornosti pri delu, glede delovnih izkušenj za zasedbo delovnega mesta, za katerega se po novem zahteva nič delovnih izkušenj, prej pa tri leta, za presojo ni bistveno, saj je bil tožnik do sprejetja nove sistemizacije pri toženi stranki zaposlen že 8 let. Pri odločanju se je sodišče prve stopnje oprlo na izpoved priče A.A., vendar tudi na podlagi njene izpovedi ni mogoča ugotovitev, da je tožena stranka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnika, kljub temu, da je bil v času sprejetja sistemizacije star 35 let in na vrhuncu svojih strokovnih zmožnosti, razporedila na najmanj zahtevno delo inženirja (začetnika). To jasno kaže na diskriminacijo tožnika. Na naroku 16. 3. 2012 je tožnik predložil dodatno listinsko dokumentacijo, ki je sodišče prve stopnje ni vpogledalo in je zato dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Dejstva, da je tožnik izpolnjeval pogoje za razporeditev na delovno mesto inženir - višji, tožena stranka ni prerekala, sodišče prve stopnje tega dejstva ne ugotavlja in zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priča A.A. tudi ni vedela pojasniti, na podlagi kakšnih kriterijev je bil tožnik razporejen na delovno mesto inženir. Tožnik je predlagal zaslišanje priče A.B., sodišče je dokazni predlog zavrnilo, v posledici je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka vse navedbe tožnika kot neutemeljene. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožnikovo delovno mesto iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2006 je bilo ukinjeno, kar pomeni, da je dejansko prenehala potreba po opravljanju njegovega dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 1. alinee prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih ( ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. V drugem odstavku 88. člena ZDR je določeno, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen. Na podlagi določbe tretjega odstavka 90. člena ZDR, če delavec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico pred sodiščem izpodbijati zgolj utemeljenost odpovednega razloga. Da gre v tem primeru za omejen obseg sodnega varstva, ki je zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega razloga, je že večkrat razsodilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ko delavec sprejme ponujeno zaposlitev, podpiše novo pogodbo o zaposlitvi, izrazi svojo voljo, da bo delo nadaljeval pod pogoji nove pogodbe o zaposlitvi. Hkrati pristane na sodno presojo, ki je omejena le na utemeljenost odpovednega razloga, kar pomeni, da odpade presoja zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz morebitnih drugih razlogov.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 29. 8. 2011 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu inženir za tehnično podporo in mu hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto inženir. Tožnik je ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi sprejel in podpisal. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je dne 7. 6. 2011 sprejela nov akt o sistemizaciji, v katerem tožnikovo delovno mesto inženir za tehnično podporo ni več sistemizirano. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno ugotovilo, da je dejansko prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2006. Ugotovilo je, da ni utemeljeno tožnikovo zatrjevanje, da je tožena stranka z novo sistemizacijo želela le uvesti novo plačno politiko, ter da so se delovna mesta (nazivi, opisi, pogoji) spremenila le navidezno. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka vzpostavila sistem inženirskih delovnih mest in jih poimenovala z novimi nazivi, različno določila pristojnosti in odgovornosti, opise del in nalog, zahtevane delovne izkušnje ter zahtevana znanja in sposobnosti. Ker je sodišče prve stopnje v tem sporu lahko presojalo le utemeljenost odpovednega razloga in ker je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga, je zahtevek tožnika zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izkazala, da je zaradi sprejema novega akta o sistemizaciji, po katerem ni bilo več sistemiziranega delovnega mesta inženir za tehnično podporo, prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dotedanjega dela. Z vidika obstoja utemeljenega odpovednega razloga lahko sodišče glede na navedbe tožnika presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki prišlo do sprejema nove sistemizacije in do ukinitve delovnega mesta tožnika, kar pomeni, da je prenehala potreba po delu na tem delovnem mestu, je utemeljeno presodilo, da so s tem prenehale potrebe po tožnikovem delu pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi in je bil podan utemeljen razlog za podajo sporne odpovedi. Tožena stranka je tožniku ponudila pogodbo o zaposlitvi, ki je za tožnika ustrezna zaposlitev, glede na določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi s podpisano pogodbo o zaposlitvi (na podlagi kakšnih kriterijev je bil tožnik razporejen na delovno mesto inženir). Ker tožnik ne izpodbija veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi, je odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede predlaganega dokaza z zaslišanjem priče A.B., tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilna. Da bi šlo za diskriminacijo tožnika v smislu 6. člena ZDR, pa tožnik v postopku ni niti zatrjeval. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve, zato tožene stranka sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).