Jedro

Tožnica ni bila razrešena z mesta direktorice javne agencije, ampak ji je mandat prenehal na podlagi 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A z dnem vpisa spojitve v sodni register, ko je javna agencija prenehala obstajati. Zato ne pride v poštev določba 2. odstavka 24. člena ZJA, ki za razrešitev direktorja napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev. Za primer prenehanja mandata na podlagi zakonske določbe odpravnina ni predvidena ne z zakonom ne s tožničino pogodbo o zaposlitvi, zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati odpravnino v višini 43.377,89 EUR bruto v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, po izteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (točka I izreka) in odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje ni sprejelo tožničinih pravnih argumentov, na katerih temelji njena tožba. Tožničino stališče, po katerem njena situacija vsebinsko sodi pod „razrešitev direktorja“ iz 2. odstavka 24. člena ZJA in da zato posledično velja zanjo določba 8. odstavka 83. člena ZJU, je sodišče prve stopnje zavrnilo z zelo poenostavljeno obrazložitvijo, da ZJA v 24. členu predvideva smiselno uporabo določb ZJU zgolj v primeru predčasne razrešitve direktorja javne agencije, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Po stališču pritožbe se razlaga in uporaba prava ne more in ne sme zaključiti že kar z gramatikalno razlago v smislu iskanja dveh enakih besed. Pomen pravnega termina „razrešitev direktorja“ iz 2. odstavka 24. člena ZJA pa nedvomno ni omejen le na situacije, v katerih direktorju njegova funkcija preneha zaradi odločbe ustanovitelja javne agencije, saj je direktor lahko razrešen tudi drugače. Popolnoma enak učinek ima tudi razveljavitev odločbe o izbiri kandidata (22. člen ZJA) in tudi prenehanje direktorske funkcije, ki ga 3. odstavek 8. člena ZPOP-1A poimenuje kot „prenehanje mandata“ direktorja v posledici prenehanja obstoja same javne agencije. Vsebinsko in s stališča pravnega učinka je „razrešitev direktorja„ na podlagi 23. člena ZJA isto kot „prenehanje mandata direktorja“ na podlagi 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A. Da v primeru iz 23. člena ZJA tak pravni učinek ustanovitelj - RS doseže preko z njegove strani izdane odločbe, v primeru 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A pa preko s strani istega ustanovitelja sprejetega zakona, sploh ni bistveno. Določba 2. odstavka 24. člena ZJA bi morala veljati za vse načine, na katere mandat direktorja javne agencije preneha. Da razlik med enim in drugim načinom prenehanja mandata ne bi smelo biti, izhaja tudi iz tega, ker se določba 2. odstavka 24. člena ZJA s samim postopkom prenehanja mandata sploh ne ukvarja. Ko napotuje na uporabo pravil, ki urejajo delovna razmerja javnih uslužbencev, se določba nedvomno nanaša le na pravila, ki veljajo izključno za urejanje delovnopravnih razmerij, ko je direktorski mandat že prenehal. Morebitne razlike med pravno ureditvijo samega prenehanja mandata iz 23. člena ZJA in ureditvijo prenehanja mandata iz 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A so za uporabo 2. odstavka 24. člena ZJA že v osnovi irelevantne. Tako tožeča stranka poudarja, da kakšnih, za delovnopravne posledice bistvenih, razlik med obema načinoma prenehanja mandata sploh ni. Prenehanje mandata po zakonu ali zaradi posamične odločbe predstavlja enostransko odločitev istega ustanovitelja z istim učinkom (prenehanje mandata), sprejeto brez krivde ali volje tožnice. Resnična podlaga prenehanja direktorskega mandata na podlagi 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A je odločitev ustanovitelja t.j. Republike Slovenije, da tri javne agencije spoji v eno, s tem da javno agencijo A. ukine. Tožnica se je tekom postopka na prvi stopnji sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 382/2009, po kateri samo poimenovanje nekega načina razrešitve direktorja ni pomembno, pač pa je bistvena presoja glede na učinke. Tožeča stranka je prepričana, da gre v njeni zadevi za situacijo, ki je v vseh bistvenih elementih identična s situacijo, v kateri je vrhovno sodišče zavzelo že navedeno stališče. Po stališču pritožbe, je sodišče prve stopnje odstopilo od sodne prakse vrhovnega sodišča, česar pa ni natančno obrazložilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana tudi, ker se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v celoti izognilo kakršnikoli argumentaciji o stališčih tožnice glede razlage obsega določbe 2. odstavka 24. člena ZJA ter pomena, ki bi ga po stališčih tožeče stranke morala imeti ubeseditev „razrešitev direktorja“, iz navedene določbe. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice ugodi v celoti in toženi stranki naloži tudi povrnitev stroškov tožeče stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne v pritožbi očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena:

6. Neutemeljeno pritožba očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj naj bi z odločitvijo odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, odstopa pa ni natančno obrazložilo in s tem, ker se je v izpodbijani sodbi v celoti izognilo kakršnikoli argumentaciji o stališčih tožnice glede obsega določbe 2. odstavka 24. člena Zakona o javnih agencijah (ZJA, Ur. l. RS, št. 52/2002 in naslednji) ter pomen, ki bi ga po stališčih tožeče stranke morala imeti ubeseditev „razrešitev direktorja“, iz navedene določbe. Sodišče prve stopnje ni odločilo v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 382/2009 z dne 19. 4. 2011. V tej zadevi je bila tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto pomočnice direktorja vezana na mandat direktorja, ki je to funkcijo opravljal vse do tedaj, ko je sodišče odločbo o njegovem imenovanju za direktorja tožene stranke odpravilo. S tem pa se je iztekel tudi čas, za katerega je bila sklenjena tožničina pogodba za pomočnico direktorja (1. alineja 75. člena ZDR). Vse to je sodišče prve stopnje pojasnilo v izpodbijani sodbi v točki 9 obrazložitve. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V sodbi so jasno navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Dejstvo, da se tožeča stranka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, pa ne pomeni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnici kot direktorici agencije A. dne 2. 1. 2013 prenehal mandat. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podpornem okolju za podjetništvo (ZPOP-1A, Ur. l. RS, št. 57/12) je v 8. členu določil, da se Javna agencija A. skupaj z Javno agencijo B. in organizacijo C. spoji v Javno agencijo D.. Javna agencija A. nadaljuje z delom do vpisa spojitve v sodni register in se nato brez likvidacije izbriše iz sodnega registra. Direktorju in članom sveta Javne Agencije A. prenehajo mandati z dnem vpisa spojitve v sodni register. Javna agencija D. prevzame od Javne agencije A. vse zaposlene javne uslužbence, premoženje, sredstva, opremo, pravice in obveznosti, nedokončane zadeve, dokumentacijo ter arhivsko gradivo in se v pravnem prometu šteje kot njen univerzalni pravni naslednik.

8. Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 11. 2011 za čas trajanja mandata direktorice, vendar najdlje za dobo 5 let, od 5. 12. 2011 do 4. 12. 2016, na podlagi sklepa Vlade RS z dne 10. 11. 2011. Tožena stranka jo je z dopisom z dne 8. 1. 2013 obvestila, da ji je 2. 1. 2013 delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi prenehalo na podlagi 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A in ji s sklepom z dne 24. 1. 2013 določila, da se ji zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov izplača odpravnina v višini 896,15 EUR. Ugotovilo je, da je tožnici mandat prenehal s 2. 1. 2013 (na podlagi določb 8. člena ZPOP-1A), zato ji je istega dne prenehalo delovno razmerje, saj ji je pogodba o zaposlitvi prenehala zaradi poteka časa oziroma razloga, zaradi katerega je bila sklenjena v skladu s 1. alinejo 75. člena Zakona delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila razrešena, ampak ji je mandat prenehal na podlagi določbe 3. odstavka 8. člena ZPOP-1A z dnem vpisa spojitve v sodni register, ko je prenehala obstajati Javna agencija A., katere direktorica je bila. Da to ni razrešitev direktorja izhaja tudi iz določbe 23. člena ZJA, ki določa razloge za razrešitev. Med njimi ni razloga za prenehanje mandata po zakonu, tako da v takem primeru ne gre za predčasno razrešitev. Prav tako je v 1. odstavku 24. člena istega zakona določeno, da se član sveta in direktor predčasno razreši z upravno odločbo ustanovitelja. Direktor pa se razreši na ustanoviteljevo pobudo ali pa na predlog sveta. Tožnica ni bila razrešena z upravno odločbo ustanovitelja, saj, kljub drugačnim navedbam pritožbe, zakon ni upravna odločba.

10. Glede na to, da tožnica ni bila razrešena z mesta direktorice Javne agencije A., zanjo ne pride v poštev določba 2. odstavka 24. člena ZJA, ki za razrešitev direktorja napotuje na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev in s tem, kot meni tožnica, na določbo 8. odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Za primer prenehanja mandata na podlagi zakonske določbe odpravnina ni predvidena ne z zakonom in tudi s tožničino pogodbo o zaposlitvi ne, zato je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

11. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (154. člena ZPP).