Jedro

Tožeča stranka vtožuje plačilo računov, ki jih je izstavljala mesečno. Ker niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj naj se te terjatve (ali vsaj nekatere izmed njih) ne bi plačevale v istem roku, drugačen zaključek, kot da tudi za terjatve, ki imajo obogatitveno podlago, velja enoletni zastaralni rok, ni mogoč.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z sklepom in (izpodbijano) sodbo postopek v delu za plačila 5.630,11 SIT, 5.415,65 SIT, 5.566,60 SIT, 5.556,60 SIT in 9.958,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ustavilo (I. točka izreka, ki je neizpodbijana). V II., to je izpodbijani točki izreka, pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo 68.107,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se proti sodbi pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti (s stroškovno posledico). Navaja, da ni mogoče enačiti terjatev, ki jih upravnik terja iz naslova storitev, ki jih je izvedel sam (npr. opominjanje, upravljanje), in terjatev, ki jih upravnik terja od etažnega lastnika, zato, ker je za etažnega lastnika plačal dobavo energije ali storitve, ki so jih opravili drugi. V slednjem primeru imajo terjatve drugačno materialnopravno podlago, in sicer imajo naravo verzijskega zahtevka. Takšna terjatev ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih in zato zanjo tudi ni možno uporabiti zastaralnega roka iz 6. točke prvega odstavka 355. člena Obligacijskega zakonika/OZ (tako tudi sklep VSL I Cp 1327/2010). Poleg tega je toženec po prejemu tožbe plačal 58.927,00 SIT oziroma 245,90 EUR, pri čemer je kot namen navedel „spis I P 1308/2006 delno“. Skladno s 364. členom OZ je bilo s tem plačilom zastaranje pretrgano, saj je toženec dolg pripoznal. Da delno plačilo predstavlja pripoznavo dolga, je tožnik navedel v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 13. 09. 2006 pod točko III, vendar sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi gre za spor, v katerem tožbeni zahtevek ne presega 2.000,00 EUR, zaradi česar pridejo v poštev določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so umeščene v 30. poglavje. Mednje sodi tudi pravilo, vsebovano v 458. členu, ki določa, da se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navedeno je pritožbeno sodišče upoštevalo pri odločanju o pritožbi.

5. Obligacijski zakonik v 355. členu določa med drugim tudi zastaralni rok za terjatve upravnikov. V 6. točki prvega odstavka tega člena je določeno, da v enem letu zastarajo terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje, sodna praksa pri presoji vprašanja, ali enoletni zastaralni rok velja tudi za terjatve, ki jih upravniki uveljavljajo iz naslova neupravičene pridobitve, torej zato, ker so za etažnega lastnika plačali dobavo določenih dobrin oziroma storitev, ni enotna. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje in večinskemu stališču, uveljavljenem v sodni praksi (1), da v obravnavanem primeru velja enoletni zastaralni rok tako za terjatve, ki jih upravnik uveljavlja iz naslova storitev upravljanja, kot tudi vse terjatve, ki ji upravnik terja zato, ker je dobaviteljem poravnal obveznosti etažnega lastnika. Zakon v 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ enači terjatve, nastale upravniku za storitve upravljanja z vsemi ostalimi terjatvami (torej tudi terjatvami nastalimi na obogatitveni podlagi), pri čemer kot edini pogoj določa plačilo terjatev v trimesečnem oziroma krajšem roku. Tožeča stranka vtožuje plačilo računov, ki jih je izstavljala mesečno. Ker niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj naj se te terjatve (ali vsaj nekatere izmed njih) ne bi plačevale v istem roku, drugačen zaključek (kot da tudi za terjatve, ki imajo obogatitveno podlago, velja enoletni zastaralni rok) ni mogoč.

6. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ in posledično utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke zaradi zastaranja.

7. Pravilno pa tudi kot dejanja, s katerim naj bi bilo zastaranje pretrgano, ni upoštevalo delnega plačila, ki ga je toženec opravil v okviru tega pravdnega postopka. Ker je terjatev tožeče stranke zastarala z zaključkom leta 2004, plačilo pa je bilo opravljeno 31. 08. 2006, torej po zastaranju terjatev, pravila iz 364. člena OZ ni mogoče uporabiti. Pripoznava dolga z delnim plačilom, ki povzroči pretrganje zastaranja, je mogoča le dokler terjatev ni zastarana. Po izteku zastaralnega roka je mogoče govoriti le o odpovedi zastaranju, ki jo mora dolžnik v skladu z 341. členom OZ opraviti s pisno pripoznavo dolga. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da plačilo po izteku zastaralnega roka ni povzročilo pretrganja zastaranja.

8. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tudi njena zahteva za povračilo stroškov pritožbenega postopka ni utemeljena (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Prim. sodba I Cp 234/2009, sodba I Cp 3464/2009, sodba in sklep I Cp 764/2010, sodba I Cp 254/2011, sodba I Cpg 1041/2010.