Jedro

Vprašanje, ali je stanovanje, v katrega se je preselil bivši imetnik stanovanjske pravice, primerno zanj in za druge uporabnike stanovanja, je treba presojati po stanju ob preselitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo predlagateljico za imetnico stanovanjske pravice na stanovanju 26 v V. nadstropju stanovanjske hiše v Š. L., P. 42. Zoper ta sklep se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje nasprotna udeleženka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je hiša, v katero se je preselil bivši imetnik stanovanjske pravice T. P. dovolj velika tudi za predlagateljico. Sporno stanovanje meri namreč samo 30 m2 ima eno sobo ter kuhinjo in kopalnico. Sicer pa je predlagateljica v njem bivala le občasno, kot ji je ustrezalo. Stalno je bila prijavljena na naslovu Č. 35, Ž.. Občina Š. je leta 1978 sporno stanovanje dodelila T. P. brez pravne podlage - kot predsedniku občinske skupščine. To je bilo značilno za tedanji čas, ko so funkcionarji dobili družbeno stanovanje ter kreditiv za gradnjo hiše. Sicer pa tudi iz lokacijske dokumentacije izhaja, da je hiša na Č. 35, Ž., dovolj velika tudi za predlagateljico in njenega moža, ki ni živel dve leti pred izselitvijo s T. P. (in zato tudi ni uporabnik). Končno je pomembno tudi dejstvo, da ima predlagateljica v očetovi stanovanjski hiši poslovni prostor v izmeri 5 x 5 m s posebnim vhodom.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo. A ne le zato, ker si ni ogledalo hiše v Ž. (bolj kot razporeditev prostorov po načrtu je namreč pomembna dejanska razporeditev, uporabnost in zasedba prostorov), marveč predvsem, ker je opustilo ugotavljanje velikosti spornega stanovanja ter tega, kdo so bili uporabniki spornega stanovanja takrat, ko se je bivši imetnik stanovanjske pravice T. P. odselil v Ž. Oboje je pomembno za oceno primernosti družinske stanovanjske hiše. Prvo zato, ker je pravni standard primernost družinske stanovanjske hiše oz. stanovanja mogoče ovsebiniti le glede na tisto stanovanje, na katerem je imel lastnik družinske stanovanjske hiše oz. stanovanja stanovanjsko pravico in ne le glede na kriterije, po katerih so se ugotavljale stanovanjske potrebe pri dodeljevanju stanovanj.

Vprašanje, kdo so bili uporabniki spornega stanovanja v času, ko se je bivši imetnik stanovanjske pravice odselil v svojo hišo, pa je pomembno za oceno, ali je bilo takrat stanovanje v tej hiši primerno (biti mora namreč primerno za vse uporabnke). Ker je torej dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjem odstavku. Sodišče naj si ogleda obe stanovanji ter zasliši T. P. in po potrebi še druge priče o tem, kdo so bili uporabniki spornega stanovanja v času, ko se je T. P. odselil v Ž. Opozoriti velja še, da je za oceno primernosti hiše v Ž. odločilen čas, ko se je bivši imetnik stanovnjske pravice vanjo vselil. Sodišče naj se razišče, zakaj ima predlagateljica še vedno prijavljeno stalno prebivališče v Ž. ter, ali je tudi že pred sprejemom Stanovanjskega zakona hotela prijaviti stalno prebivališče v Š. Končno je še treba reči, da izrek (določitev predlagateljice kot imetnice stanovanjske pravice) ni v skladu z veljavno stanovanjsko zakonodajo, saj predlagateljica ne more biti več imetnica stanovanjske pravice, marveč kvečjemu imetnica pravice skleniti najemno pogodbo. Zato bi bil mogoč kvečjemu zahtevek, da je bila predlagateljica 19.10.1991, ko je začel veljati Stanovanjski zakon, imetnica stanovanjske pravice. O takem zahtevku pa odloča sodišče po pravilih pravdnega postopka (1. člen ZPP).