Jedro

Ob upoštevanju celotne določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU.

Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati nadaljnjo določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 30. 9. 2015 in da se tožeči stranki pri izračunu dodatka za stalnost priznajo tudi naslednja obdobja: od 6. 2. 1991 do 3. 11. 1991, od 15. 7. 1993 do 31. 8. 1998, od 1. 9. 1998 do 30. 4. 2001, od 1. 5. 2001 do 30. 6. 2004, od 1. 7. 2004 do 30. 9. 2005, od 1. 10. 2005 do 29. 5. 2008, od 30. 5. 2008 do 30. 6. 2014, od 1. 7. 2014 do 31. 7. 2014, skupaj 21 let, 9 mesecev in 13 dni, kar skupaj z že priznano delovno dobo pomeni 30 let, 6 mesecev in 19 dni delovne dobe; da tožena stranka mora popraviti obračune plač tožeče stranke tako, da za obdobja od 1. 8. 2014 dalje pri izplačilu dodatka na stalnost upošteva tudi 21 let, 9 mesecev in 13 dni delovne dobe, kar skupaj znaša 6,93 % osnovne plače; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za plače, ki so ji bile izplačane za obdobje od 1. 8. 2014 do 30. 10. 2015, obračunati dodatek na stalnost v bruto znesku 2.227,67 EUR, od tega zneska obračunati in plačati akontacijo dohodnine v znesku 536,17 EUR, ter prispevke za socialno varnost v znesku 492,32 EUR, prispevke za socialno varnost na bruto izplačane plače ter tožeči stranki izplačati neto znesek v višini 1.199,18 EUR; da mora tožena stranka tožeči stranki izplačati zakonske zamudne obresti od neto zneska 1.199,18 EUR, ki do 24. 11. 2015 znašajo 62,10 EUR ter nadaljnje zakonske zamudne obresti do dneva plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 280,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno pravno stališče, da šesti odstavek 105. člena ZFU v delu, v katerem ureja dodatek za stalnost, med "osebe po ZFU, ki opravljajo najzahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu" šteje le zaposlene na delovnih mestih pooblaščenih uradnih oseb, določenih z zakonom. Sklicuje se na postopek revizije, dopuščeni v zadevi, ki je v bistvenem enaka in poteka pred Vrhovnim sodiščem RS. Meni, da dodatka za stalnost ni mogoče urejati za nazaj in zato določanje posebnih pooblastil po ZFU ne more šteti kot kriterij za obdobja, ko je izvrševala posebna pooblastila na podlagi drugih predpisov. Po njenem mnenju delovna doba, ki so jo uradne osebe po ZFU dosegle v carinski ali davčni službi, ni le tista, ko so bile pooblaščene uradne osebe. Navaja, da se prvi odstavek 59. člena ZCS-1 uporablja ne glede na prvi odstavek 105. člena ZFU do ureditve sistema plač za uradne osebe. Sklicuje se na stališče pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 426/2016. Trdi, da je mnenje Ministrstva za finance z dne 17. 7. 2015 nepravilno. Opozarja na stališče vladne pritožbene komisije v sklepu z dne 20. 5. 2015, da mora biti pri obračunu dodatka za stalnost po navedeni zakonski določbi upoštevana celotna delovna doba, ki so jo uradne osebe ZFU dosegle v carinski ali davčni službi. Meni, da po ustaljeni sodni praksi tudi odločanje Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS šteje kot odločanje delodajalca. Trdi, da v šestem odstavku 105. člena ZFU ni določeno, da je dodatek za stalnost vezan na lastnost pooblaščene uradne osebe. Po njenem mnenju ni jasno, zakaj vodjem dodatek ni priznan, priznan pa je njihovim podrejenim. Zatrjuje diskriminatoren in arbitraren pristop tožene stranke k dodeljevanju spornega dodatka, s tem pa kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic. Navaja, da sta bili pooblaščeni uradni osebi po ZDS-1 davčni inšpektor in izterjevalec, poseben status pa jima je bil dodeljen zaradi določitve njunih obveznosti in pravic pri izvajanju nadzora, ne pa zaradi zahtevnosti dodeljenih nalog. Pove, da so bili tudi ostali uslužbenci, ki so opravljali zahtevne naloge, zavezani z omejitvijo opravljanja dejavnosti po 36. členu ZDS-1, kar bi po njenem mnenju moral biti razlog za dodatek na stalnost. Trdi, da je sodišče prve stopnje spregledalo ZUP, po katerem so poleg določitve v zakonu pooblaščene uradne osebe lahko določene s predpisi o organizaciji posameznega državnega organa in nominirane s pooblastili s strani predstojnika organa. Navaja, da je v veljavni sistemizaciji delovnih mest v FURS pri vsakem posameznem delovnem mestu opredeljeno, ali je oseba, ki delovno mesto zaseda, tudi pooblaščena uradna oseba. Nadalje navaja, da definicije pooblaščene uradne osebe v predpisih sploh ni oziroma je ta vnesena šele v zakon o FURS. Po njenem mnenju v zakonu ni podlage za enačenje zahtevnejših nalog nadzora ali nalog na terenu z delovnimi nalogami uradnih oseb iz 13. člena ZFU. Izpodbijani sodbi očita, da se ni opredelila do odločitve ministra za javno upravo o ugovoru generalne direktorice FURS z dne 9. 1. 2017. Sklicuje se na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 157/2015 z dne 3. 3. 2016. Meni, da morajo zakoni, ki urejajo delovnopravne statuse, enake situacije reševati enako za vse, pri čemer se zavzema za razlago, kot jo je navedla in kot jo je v navedeni zadevi zagovarjala tudi Vladna pritožbena komisija, saj bi le tako bili enotno in nediskriminatorno obravnavani vsi zaposleni, ki so iz DURS in CURS prišli v novo ustanovljeni FURS. Zatrjuje neenako obravnavo v primerjavi z drugimi delavci. Navaja, da je tožena stranka ravnala narobe, saj je vodje pomotoma uvrstila v napačno plačno podskupino C2, medtem ko so kontrolorji uvrščeni v plačno podskupino C5, kar je arbitrarno in diskriminatorno. Zatrjuje, da je iz zgoraj navedenih razlogov sodba napačna tudi glede presoje tožbenega zahtevka po posameznih obdobjih, zlasti za obdobje od 6. 2. 1991 do 3. 11. 1991 in od 1. 9. 1998 do 31. 7. 2014. Enako velja tudi za obdobja od 15. 7. 1993 do 31. 8. 1998, ker je obrazložitev sodbe povsem neprepričljiva. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, sodišče prve stopnje pa se je pravilno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in do vseh dokazov, ki se nanašajo na taka dejstva. Pritožba to bistveno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z razlago materialnopravnih predpisov, kar pa pomeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče pritrjevalo stališčem stranke, to ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po tej določbi ZPP.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev v zvezi s celotnim tožbenim zahtevkom tožeče stranke, s katerim je zahtevala odpravo sklepov tožene stranke in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS ter obračun dodatka za stalnost pri plači v višini 6,93 % od 1. 8. 2014 dalje. Pritožba zmotno meni, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo vseh obdobij, saj se je posebej opredelilo za vsako vtoževano obdobje, in sicer: obdobje od 6. 2. 1991 do 3. 11. 1991 (točka 7 obrazložitve), obdobje od 15. 7. 1993 do 31. 8. 1998 (obrazložitev v točkah 8 - 11) in obdobje od 1. 9. 1998 do 31. 7. 2014 (v točkah od 12 - 14 obrazložitve).

8. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi opr. št. Pdp 426/2016, ki se nanaša na v bistvenem podobno dejansko stanje in identična pravna vprašanja, na katero se je tudi pritožba sama sklicevala, Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo s sklepom opr. št. VIII DoR 14/2017 z dne 21. 3. 2017. S sodbo opr. št. VIII Ips 126/2017 z dne 19. 9. 2017 je Vrhovno sodišče RS revizijo v navedeni zadevi zavrnilo. V nadaljevanju pritožbeno sodišče povzema stališča iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča, ki jih v celoti sprejema in se nanje sklicuje, z njimi pa odgovarja na obsežne pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava.

9. Ob upoštevanju celotne določbe šestega odstavka 105. člena Zakona o finančni upravi (Ur. l. RS, št. 25/2014 - ZFU) je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb Zakona o carinski službi (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl., ZCS-1) oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU. Do začetka uporabe ZFU je bila pravica do dodatka za stalnost predvidena le za pooblaščene uradne osebe v carinski službi, ne pa tudi za zaposlene v takratni davčni službi. Tako je prvi odstavek 59. člena ZCS-1 določal, da pooblaščenim uradnim osebam pripada za vsako začeto leto delovne dobe v carinski službi nad pet let dodatek za stalnost v višini 0,5 % osnovne plače. Z dnem začetka uporabe ZFU sta prenehala veljati tako ZCS-1 kot Zakon o davčni službi (Ur. l. RS, št. 57/04 in nasl. - ZDS-1), novoustanovljena finančna uprava pa je z dnem začetka uporabe ZFU prevzela vse javne uslužbence, zaposlene v CURS in DURS (107. člen ZFU). Z namenom ohranitve pravice do dodatka na stalnost je prvi odstavek šestega odstavka 105. člena ZFU določil, da prvi odstavek 59. člena ZCS-1, ki ureja dodatek na stalnost, ostane v veljavi do ureditve sistema plač za uradne osebe. Pravilno je stališče, da ta določba ne velja le za delavce nekdanje carinske uprave, ki so bili premeščeni na FURS, ampak tudi za delavce, ki so bili do združitve zaposleni v davčni upravi.

10. Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati nadaljnjo določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave. V skladu s prvim odstavkom 79. člena ZFU so uslužbenci Finančne uprave uradne osebe in druge osebe, zaposlene v finančni upravi. Pri tem ZFU izraz uradne osebe uporablja le za pooblaščene uradne osebe, kar je razvidno iz 2. člena ZFU, v katerem je razložen pomen posameznih pojmov, uporabljenih v tem zakonu. Tako je v 8. točki 2. člena ZFU določeno, da so pooblaščene uradne osebe tiste uradne osebe, ki imajo za opravljanje nalog finančne uprave poleg pooblastila in so urejeni v drugih predpisih, posebna pooblastila po tem zakonu, pri čemer je v oklepaju pojasnjeno, da se zanje v nadaljnjem besedilu uporablja izraz uradne osebe. Navedeno pomeni, da se vse nadaljnje določbe zakona, ki govorijo o uradnih osebah, dejansko nanašajo na pooblaščene uradne osebe in tako je tudi z določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU.

11. Ob jezikovni razlagi govori za takšno tolmačenje sporne določbe tudi namenska razlaga. V obrazložitvi predloga ZFU (Poročevalec DZ, b.š., 15. 11. 2011, letnik 2011, stran 81) je izrecno navedeno, da se z namenom ohranitve pravice do dodatka na stalnost ohrani v veljavi prvi odstavek 59. člena ZCS, ki ureja ta dodatek. V veljavi je tako ostala določba, ki pravico do dodatka na stalnost predvideva le za pooblaščene uradne osebe. Namen predpisa je bil, da se pravica do dodatka na stalnost uredi enako za vse zaposlene v FURS, ne glede na to, ali so bili pred reorganizacijo zaposleni v CURS ali DURS. Takšen namen pripravljavca predpisov (predlog zakona so v imenu vlade v Državnem zboru predstavljali izključno predstavniki Ministrstva za finance) je razviden tudi iz obrazložitve namena določbe šestega odstavka 105. člena ZFU, ki jo je podpisala državna sekretarka na Ministrstvu za finance. Takšen namen pa je razviden tudi iz dogovora za pripravo sistemizacije delovnih mest v okviru akta o sistemizaciji FURS z dne 5. 6. 2014, ki so ga sklenili Ministrstvo za finance, vodstvi DURS in CURS ter Sindikata SCS in SDOS - konferenca DURS.

12. Tudi sistemska razlaga govori v prid tolmačenja, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tako prvi odstavek 52. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZSPJS) določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanja oziroma pridobitev nazivov, in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili. Torej je že ZSPJS izhajal iz tega, da je dodatek za stalnost s področnimi predpisi predviden le za javne uslužbence oziroma uradnike s posebnimi pooblastili. Takšna je tudi dejanska ureditev v področnih zakonih (prim. 86. člen Zakona o policiji, Ur. l. RS, št. 49/88 in nasl. - ZPol, 98.f. člena Zakona o obrambi, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr, ter 221. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, Ur. l. RS, št. 22/2000 in nasl. - ZIKS-1).

13. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, prav tako tudi trditve o njeni diskriminatorni obravnavi in kršitvi ustavnih pravic s strani tožene stranke in sodišča prve stopnje. Izpodbijana sodba ni arbitrarna niti diskriminatorna, saj je treba enake položaje obravnavati enako, različne pa različno - tako sta si kvalitativno različna položaj vodje in položaj pooblaščene uradne osebe, kot je bil obrazložen zgoraj. S sklicevanjem na druge odločitve delodajalca oziroma Komisije za pritožbe pri Vladi RS in na druge postopke pred sodiščem prve stopnje ne more izpodbiti pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe, saj ne gre za sodno prakso, ki bi jo bilo pri sojenju dolžno pritožbeno sodišče upoštevati, poleg tega tudi sodna praksa (Vrhovnega sodišča) v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir. Na podlagi enega primera tudi ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso. Pritožba se sklicuje tudi na zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 426/2016, v kateri so bila zavzeta materialnopravno enaka stališča kot v izpodbijani sodbi, z zavrnitvijo revizije zoper to sodbo pa jih je potrdilo tudi Vrhovno sodišče (VIII Ips 126/2017).

14. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo v tem individualnem delovnem sporu lahko odločilno, da sama ni mogla vplivati na (po njenem prepričanju napačno) uvrstitev vodij v plačno podskupino C2, saj je na tako uvrstitev sodišče vezano in njene pravilnosti ne more presojati po vsebini. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena).