Jedro

Napolnitev pravnega standarda "skrbno nadzorstvo" pomeni uporabo materialnega prava. Za določitev vsebine tega pojma je treba ugotoviti, kako bi v konkretni situaciji ravnal skrben učitelj in ni dovolj samo ugotovitev, kaj bi naredila dežurna učiteljica F., če bi otroke nadzorovala na dvorišču. Do poškodbe tožnice je prišlo med lovljenjem, pri katerem po dejanskih ugotovitvah predhodnega prerivanja ali porivanja med deklicami ni bilo. Do nje bi prišlo tudi v primeru skrbnega nadzorstva, saj učiteljica, ki bi v konkretni situaciji deklice nadzorovala na dvorišču šole, igre z lovljenjem med cipresami ne bi bila dolžna preprečiti.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se glasi: " Pritožbi toženke se delno ugodi (proti ugoditvi zahtevku prvotožnice) in se sodba prvostopenjskega sodišča spremeni: - v prvem odstavku izreka tako, da se zavrne zahtevek prvotožnice za plačilo 6.300.000 SIT (sedaj 26289,43 EUR) z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri, - ter v tretjem odstavku izreka, kolikor je z njim odločeno o stroškovnem zahtevku prvotožnice, tako da prvotožnica sama krije svoje stroške prvostopenjskega postopka.

V ostalem se pritožba toženke in v celoti pritožba tožnic zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Prvotožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 538,31 EUR v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." Prvotožnica je dolžna povrniti toženki 1049,91 EUR stroškov revizijskega postopka v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati prvi tožnici 6.300.000 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšanimi za temeljno obrestno mero od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje pa zamudne obresti po predpisani obrestni meri, drugi tožnici pa odškodnino v znesku 203.260 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek prvotožnice je zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna tožnicama plačati pravdne stroške s pripadki.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnic delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem zavrnilnem delu ter glede stroškov pravdnega postopka spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna plačati prvi tožnici še nadaljnjih 1.000.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 in z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti od 28.6.2003 dalje do plačila ter da je tožnicama dolžna plačati še nadaljnjih 143.838 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2004 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna prvi tožnici povrniti 55.608 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2005 dalje do plačila, da toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka ter da se v ostalem delu pritožba tožnic in v celoti pritožba toženke zavrneta ter v ostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba prvostopenjskega sodišča. Toženka je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo proti tistemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bila prvi tožnici odmerjena odškodnina za nematerialno škodo v skupni višini 7.300.000 s pripadki (sedaj 30.462,36 EUR). Revizija trdi, da je pritožbeno sodišče napačno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost šole za nastali škodni dogodek, saj je šola v konkretnem primeru opravljala dolžno nadzorstvo nad mladoletno tožnico na način, kot je bila dolžna, škode pa ne bi bilo mogoče preprečiti ob še tako skrbnem nadzorstvu. Do poškodbe je prišlo med običajno otroško igro - lovljenjem in skrivanjem, ki je potekala na običajni način. Tožnico so druge deklice porinile proti grmu, tako da je zaradi sunka od zadaj padla na grm. Revizija meni, da ni nič posebnega niti skrivanje za cipresnimi grmi, saj ti niso posebej bodičasti. Zato učiteljica, tudi če bi bila prisotna na dvorišču, ne bi imela nobenega razloga posegati v igro otrok. Tudi tožničina učiteljica je izpovedala, da v otroško igro ne bi posredovala, če bi bila sama zunaj. Iz psihološkega izvedenskega mnenja M. P. izhaja, da bi se nesreča lahko zgodila kljub neposrednemu nadzorstvu učiteljice ob samem škodnem dogodku. Opozarja, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara osem let, da je bila že sposobna razumevanja navodil in samostojna pri igri. Od učiteljic pri varstvu osemletnih otrok pa ni mogoče pričakovati, da bi imele ves čas na očeh prav vsakega od otrok oziroma vsak njihov gib. Poleg tega se je nesreča pripetila v odmoru, katerega smisel je, da se otroci sprostijo in razmigajo. Revizija še trdi, da je bistveno previsoko odmerjena odškodnina za nematerialno škodo po vseh odškodninskih naslovih, predvsem pa iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Revizijskemu sodišču predlaga, da sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, tožnici pa naloži v plačilo vse dosedanje stroške postopka vključno s stroški revizije, podrejeno pa, da sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Revizija je utemeljena.

Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče sta ugotovili, da se je tožnica poškodovala kot osemletna učenka prvega razreda osnovne šole 19.5.1993 med glavnim odmorom. Takrat so bile tožnica in njene sošolke skupaj z nekaj četrtošolkami na dvorišču po predhodnem dovoljenju dežurne učiteljice F., ki je četrtošolkam naročila, naj pazijo na prvošolke. Do poškodbe tožnice je prišlo medtem, ko so se deklice lovile po dvorišču šole, kjer rastejo trava in dve skupini cipres po tri ciprese skupaj. Ko so se tožnica in njeni sošolki med lovljenjem ponovno hotele skriti v sredino cipres, jo je ena od sošolk potisnila neposredno v grm, pri čemer si je tožnica poškodovala levo oko.

Toženka v reviziji utemeljeno izpodbija zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da se ni uspela razbremeniti odgovornosti. Iz ugotovitev prvo in drugostopenjskega sodišča izhaja, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec opravljal nadzorstvo nad učenkami na tak način, kot je bili dolžan, saj v času škodnega dogodka na dvorišču šole ni bilo učitelja, ki bi nadzoroval prvošolke. Vendar pa se lahko toženka po prvem odstavku 167. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001) odgovornosti razbremeni tudi v primeru, ko šola ni opravljala dolžnega nadzorstva, če dokaže, da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

Napolnitev pravnega standarda "skrbno nadzorstvo" pomeni uporabo materialnega prava. Za določitev vsebine tega pojma je treba ugotoviti, kako bi v konkretni situaciji ravnal skrben učitelj in ni dovolj samo ugotovitev, kaj bi naredila dežurna učiteljica F., če bi otroke nadzorovala na dvorišču. Kljub temu, da gre za pravno presojo, je prvostopenjsko sodišče vsebino tega pojma ugotavljalo s pomočjo dveh izvedencev - izvedenca psihologa ter Inšpektorata RS za šolstvo in šport. Prvostopenjsko kot tudi pritožbeno sodišče sta sledili oceni izvedencev o nevarnosti lovljenja otrok okrog cipres in presodili, da lovljenje med cipresami ni povezano s tako nevarnostjo, da bi ga moral učitelj preprečiti. Tudi revizijsko sodišče pritrjuje temu zaključku, saj je lovljenje tudi med cipresami običajna igra otrok, ki ni posebej nevarna. Ocena, da je igra običajna, sicer ne pomeni, da je povsem nenevarna. Gibanje v igri, zlasti če je igra kolektivna, je vedno povezano z določenim tveganjem. Vendar pa šola kot vzgojni zavod takšnega tveganja ne more in ne sme povsem izključiti. Pretiran nadzor in prepoved tudi tistih iger, ki nosijo minimalna tveganja, bi bila v nasprotju s cilji pedagoškega procesa iz 4. člena tedaj veljavnega Zakona o osnovni šoli (Uradni list SRS št. 5/80, 29/86, 31/86). Upoštevati je tudi treba, da je šlo za igro med odmorom, ko se morajo otroci razgibati in sprostiti.

Sodišči sta nadalje ocenili, da je situacijo z večjim tveganjem oziroma konkretno nevarnostjo povzročilo skrivanje v cipresah. Pritožbeno sodišče se je ob tem sklicevalo na mnenje izvedenca psihologa, ki je ocenil, da je prišlo do potencialne nevarnosti, ko so se deklice odločile skriti v grm in da bi tu potrebovale vzgojitelja, sklicevalo pa se je tudi na kratek in neobrazložen zapis v delu stavka iz mnenja izvedenca Inšpektorata RS za šolstvo in šport, da naj bi za skrivanje v cipresah bila podlaga za oceno učitelja o nevarnosti za otroka. Svojo presojo je oprlo tudi na izpoved dežurne učiteljice F., ki je povedala, da bi deklicam dovolila, da se lovijo okrog cipres ter da bi jih v razred poslala le, če bi videla, da se prerivajo. V tej izpovedi je pritožbeno sodišče našlo razlog za zaključek, da bi učiteljica, če bi bila na dvorišču šole, videla, da so se deklice v ciprese že enkrat skrile ter da bi deklice opozorila, da se tam ne smejo skrivati. S tem naj bi bilo odgovorjeno tudi na pritožbeno sporno vzročno zvezo med opustitvijo dolžnega ravnanja ter nastalo škodo.

Vendar pa je takšno sklepanje napačno. Sodišči sta spregledali, da v konkretni situaciji do poškodbe tožnice ni prišlo med skrivanjem v cipresah, ampak tedaj, ko so deklice to šele nameravale narediti. Ko so pritekle do cipres, je ena od prvošolk tožnico od zadaj porinila proti cipresi, zaradi česar je tožnica padla proti grmu in se poškodovala na cipresi (iglici ali vejici). Te okoliščine pa obravnavani dogodek opredeljujejo za nesrečno naključje. Do poškodbe je prišlo med lovljenjem, pri katerem po dejanskih ugotovitvah predhodnega prerivanja ali porivanja med deklicami ni bilo. Do nje bi prišlo tudi v primeru skrbnega nadzorstva, saj učiteljica, ki bi v konkretni situaciji deklice nadzorovala na dvorišču šole, igre z lovljenjem med cipresami ne bi bila dolžna preprečiti. Toženka se je torej uspela razbremeniti odgovornosti za svojega zavarovanca.

Ker je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 167. člena ZOR, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženke ugodilo ter sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče ponovn o odločilo o stroških vsega postopka. Pri odločitvi o stroških pritožbenega in prvostopenjskega postopka je upoštevalo, da je prvotožnica s svojim zahtevkom v celoti propadla, zaradi česar sama krije svoje stroške prvostopenjskega in pritožbenega postopka. Toženki pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, in sicer sorazmerni del sodne takse za pritožbo (proti ugoditvi zahtevku prvotožnice) v znesku 126.000 SIT ter 3.000 SIT materialnih stroškov, skupaj 129.000 SIT oziroma 538,31 EUR. Po ugotovitvah nižjih sodišč toženki med prvostopenjskim postopkom niso nastali stroški, ker priglašene takse ni plačala.

Ker je toženka z revizijo v celoti uspela, ji je prvotožnica dolžna povrniti tudi stroške revizijskega postopka, in sicer 800 točk (88.000 SIT oziroma 367,22 EUR) za sestavo revizije skupaj z 20% DDV na odvetniške storitve (17.600 SIT oziroma 73,44 EUR) ter 146.000 SIT oziroma 609,25 EUR sodne takse, kar skupaj znese 251.600 SIT oziroma 1049,91 EUR.