Jedro

Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Soglasje je lahko izraženo na različne načine – z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji, pri čemer mora biti izjava volje svobodna in resna. Sodišče prve stopnje upravičeno ni imelo pomislekov, da je tožeča stranka kot upnik k sklenitvi posamezne poroštvene pogodbe podala izjavo volje. To je storila najmanj s tem, ko je kot upnica akceptirala poroštvene izjave toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 103714/2013 z dne 21. 6. 2013 ostane v prvem in tretjem odstavku izreka v veljavi tako, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 1.449.366,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2013 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni; v presežku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.449.366,30 EUR od 12. 3. 2013 (do 16. 6. 2013), je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 12.885,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da se po sodni praksi, pri čemer se sklicuje na odločbo VSL I Cp 1832/2011, zahteva pisna oblika poroštvene pogodbe in ne samo pismena oblika poroštvene izjave. Sicer obstajajo tudi stališča, da se zahteva pisna oblika samo za poroštveno izjavo, vendar mora biti tudi v tem primeru sklenjena poroštvena pogodba med porokom in upnikom (1012. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Ob upoštevanju nekaterih sodnih odločb je lahko poroštvena pogodba sklenjena tudi ustno, česar pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala. Kreditne pogodbe so bile podpisane med tožečo stranko in družbo L., d.o.o., zato s podpisom kreditnih pogodb tožeča stranka ni podala izjave volje naslovljene na poroka, pač pa je izjavo volje naslovila na kreditojemalca. Vsebina III. točke kreditnih pogodb je samo dogovor med njima o sredstvih zavarovanja kreditov, ki jih mora predložiti kreditodajalec, toženca pa v ničemer ne zavezuje. S podpisom kreditnih pogodb tako ni bila sklenjena poroštvena pogodba, niti ustna. Poroštvena pogodba na podlagi enostranske poroštvene izjave ne more nastati, ne da bi bilo pred tem, ali istočasno, doseženo soglasje volj o njenih bistvenih sestavinah. Takega soglasja volj pa tožeča stranka ni dokazala, niti ni zatrjevala ustnega dogovarjanja ali sploh kontakta s tožencem kot porokom. Sodišče še obrazlaga, da je bil dolžnik seznanjen z obveznostjo glavnega dolžnika. Zgolj s seznanjenostjo ne nastane pogodba. Tudi, če bi bilo ugotovljeno, da so bile poroštvene pogodbe sklenjene, mora pisna izjava, skladno s sodno prakso, zajemati vse bistvene modalitete obveznosti glavnega dolžnika. V konkretnem primeru ta pogoj in izpolnjen, saj poroštvene izjave vsebujejo samo znesek kredita, številko kreditne pogodbe, njen datum, ne vsebujejo pa zapadlosti obveznosti glavnega dolžnika (redne, predčasne) in ne podatkov o obrestih (pogodbenih, zamudnih). Ne zadošča, da je bil toženec z vsemi podatki seznanjen kot zakoniti zastopnik kreditojemalca. OZ tudi poroka, ki je istočasno zakoniti zastopnik kreditodajalca, varuje pred nepremišljenostjo. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo in kršilo tudi ustavne pravice toženca do enakega varstva pravic. V posledici je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne pove, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka je zagrešilo sodišče prve stopnje. Pri preizkusu po uradni dolžnosti pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pravilno in dovolj popolno je ugotovilo tudi dejansko stanje, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev tožbenemu zahtevku, pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. S poroštveno pogodbo se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (1012. člen OZ). Za sklenitev pogodbe se ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon drugače določa (prvi odstavek 51. člena OZ). O obliki v zvezi s poroštveno pogodbo je v 1013. členu določeno zgolj to, da pogodba zavezuje poroka, če da poroštveno izjavo pisno. OZ torej ne uporablja dikcije „pogodba mora biti sklenjena v pisni obliki“. Obličnost predpisuje le za zavezovanje poroka in ne tudi za izjavo volje upnika, kot vse je pravilno izpostavila tožeča stranka že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje in kar pravilno poudari tudi sodišče prve stopnje. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Soglasje je lahko izraženo na različne načine – z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji, pri čemer mora biti izjava volje svobodna in resna (18. člen OZ). Sodišče prve stopnje upravičeno ni imelo pomislekov, da je tožeča stranka kot upnik k sklenitvi posamezne poroštvene pogodbe podala izjavo volje. To je storila najmanj s tem, ko je kot upnica akceptirala poroštvene izjave toženca. Da je na ta način izrazila svoje soglasje je zatrjevala ves čas postopka (na primer v pripravljalni vlogi z dne 17. 11. 2013, list. št. 39) in drugačne pritožbene navedbe ne držijo.(1) Tudi ni dvomiti, da je bila izjava volje tožeče strank svobodna in resna. Med pravdnima strankama je bila poroštvena pogodba torej nedvomno sklenjena, v skladu z določbami 1012. in 1013. člena OZ.

7. Tudi niso sprejemljive pritožbene navedbe, da pismene poroštvene izjave toženca ne zajemajo vseh bistvenih obveznosti glavnega dolžnika. V njih so navedeni zneski kreditov, številke kreditnih pogodb, datumi kreditnih pogodb, iz samih kreditnih pogodb, katerih prejem je porok potrdil, pa izhajajo ostali podatki kot jih izpostavlja pritožba – zapadlosti (redne, predčasne), podatki o obrestih (pogodbenih, zamudnih). Toženec je bil tako nedvomno seznanjen z vsebino glavnih obveznosti, za katere se je zavezal kot porok. To izhaja tudi iz dejstva, da je kot zakoniti zastopnik glavnega dolžnika vedel za glavno obveznost, za katero se je kot fizična oseba zavezal kot porok, in zato njegov interes kot poroka ni bil v ničemer prizadet.(2) Sodišče prve stopnje je torej tudi v tem obsegu materialno pravo pravilno uporabilo in ni kršilo ustavne pravice toženca do enakega varstva pravic.

8. Upoštevaje zaključke sodišča prve stopnje, da so med pravdnima strankama bile sklenjene poroštvene pogodbe in da so na podlagi poroštvenih izjav nastale poroštvene obveznosti toženca, ob tem, da toženec višini vtoževane terjatve ni ugovarjal, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku pravilno in zakonito v celoti ugodilo (1012., 1013. in 1017. člen OZ). Pritožbeno sodišče je v posledici pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu (in s tem tudi v izreku o stroških) potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker s pritožbo ni uspel, toženec sam nosi svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Glede na določbe kreditnih pogodb o zavarovanju kreditov, poroštvene izjave toženca, dejstva, da je pri pridobivanju kredita toženec sodeloval tako v vlogi zakonitega zastopnika kreditojemalca kot v vlogi poroka, ni dvomiti, da je tožeča stranka podala tudi ustno izjavo volje za sklenitev poroštvene pogodbe naslovljeno na toženca kot poroka (in ne samo kot zakonitega zastopnika družbe, ki so ji bili odobreni krediti pod pogojem zavarovanja tudi s poroštvom toženca kot fizične osebe).

Op. št. (2): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 260/2008, VSL I Cp 885/2013, VSL I Cp 1812/2014.