Jedro

Odvzem dovoljenja za kvalificirani delež je namenjen temu, da se osebi, ki ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev, prepreči vpliv na poslovanje banke. Pri tem je Banka Slovenije kot nadzornik bančnega sistema dolžna upoštevati vse možnosti vpliva na upravljanje banke, tudi možnost, da se drugi delničarji skupščine banke ne udeležujejo, ne glede na to, ali gre za okoliščino, ki izvira iz sfere tožeče stranke ali ne. Bistvene okoliščine, s katerimi je v izpodbijani odločbi utemeljen odvzem celotnega deleža glasovalnih pravic in deleža v kapitalu banke, so nesporne in po presoji sodišča predstavljajo zadostno dejansko podlago za izrek izpodbijanega ukrepa.

Nad tožečo stranko je bil ponovno uveden postopek prisilne poravnave, zato njena sredstva do nadaljnjega ne bodo mogla biti namenjena zagotavljanju kapitalskih potreb banke, kaj šele zagotavljanju njenega nadaljnjega razvoja. To pomeni, da sta izpolnjena oba pogoja iz tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Na navedbe o pozitivnem trendu poslovanja tožeče stranke in večanju dobičkonosnosti v turistični dejavnosti, je v izpodbijani odločbi posredno odgovorjeno s ključnimi ugotovitvami, da je kapital tožeče stranke negativen,F da je zastavljena večina njenega premoženja, kot tudi z ugotovitvijo, da kapital ostaja negativen tudi v letu 2015.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo z oznako D31-38.10-1/15-1 z dne 21. 7. 2015 (v nadaljevanju: odločba o začetku postopka) je tožena stranka zoper tožečo stranko začela postopek za odvzem dovoljenja za kvalificirani delež v banki A. d.d. V izreku se ugotavlja, da so v zvezi s tožečo stranko nastopile okoliščine iz 2. točke prvega odstavka 266. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) za odvzem dovoljenja za kvalificirani delež, ker kot kvalificirani imetnik ne ustreza merilu finančne trdnosti, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje banka, iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2 in merilu iz 4. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2 - verjetnih posledic, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki je predmet zahteve, za sposobnosti banke ravnati v skladu s pravili o upravljanju s tveganji ter izpolnjevati zahteve in omejitve v skladu s pravili, ki jih določa ta zakon, Uredba (EU) št. 575/2013 ter drugi predpisi, ki se uporabljajo za banko. Z odločbo in odredbo z oznako D31-38.10-1/15-2 z dne 17. 9. 2015 (v nadaljevanju: odločba o odvzemu dovoljenja) pa je tožena stranka odločila, da se tožeči stranki dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v banki A. d.d., in sicer celotnega deleža glasovalnih pravic in deleža v kapitalu banke odvzame, in tožeči stranki odredila odsvojitev delnic v roku šestih mesecev od prejema te odločbe ter predložitev poročila in določila informacije, ki bodo v zvezi z izrečenim ukrepom po dokončnosti postopka uradno objavljene.

2. Začetek postopka za odvzem dovoljenja je utemeljen z oceno, da tožeča stranka ne izpolnjuje merila primerne finančne trdnosti iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2, saj zaradi realiziranih izgub v zadnjih petih poslovnih letih in začetega postopka prisilne poravnave, nima finančne moči, da bi zagotovila potrebna finančna sredstva za sodelovanje pri nujni dokapitalizaciji banke A. in ne izkazuje sposobnosti za pridobivanje potrebnih finančnih sredstev, ki bi omogočile sodelovanje pri nadaljnjih dokapitalizacijah banke A. Po oceni tožene stranke banka zaradi tožeče stranke kot kvalificiranega imetnika tudi ne bo sposobna ravnati v skladu s pravili o upravljanju s tveganji ter izpolnjevati zahtev in omejitev v skladu s pravili, ki jih določa zakon, Uredba (EU) št. 575/2013 ter drugi predpisi, ki se uporabljajo za banko in zato tožeča stranka tudi ne izpolnjuje merila iz 4. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2. V odločbi o odvzemu dovoljenja tožena stranka, po presoji izjave tožeče stranke o razlogih za odvzem dovoljenja, vztraja pri ugotovljenih razlogih za odvzem dovoljenja in odloči, da se tožeči stranki odvzame celotni delež glasovalnih pravic in delež v kapitalu banke A. Zaradi razpršenosti lastništva banke A. bi namreč tožeča stranka na podlagi 10-odstotnega deleža minus en glas še vedno imela možnost, da bi dosegla pomemben vpliv ob predpostavki, da se ostali delničarji banke A. skupščin ne bi udeleževali. Ob upoštevanju lastnih delnic, ki jih ima banka A., bi tožeča stranka tudi ob prisotnosti vseh delničarjev dosegla 11,08-odstotni delež v glasovanju (ob neudeležbi ostalih delničarjev tudi več). S prerazporeditvijo (34,22-odstotnega deleža) odvzetih glasovalnih pravic tožeče stranke v deležu, ki presega 10 odstotkov minus en glas osnovnega kapitala banke A. na druge delničarje v sorazmerju z njihovo udeležbo v vseh glasovalnih pravicah, ki izhajajo iz osnovnega kapitala banke A., pa bi tožeča stranka še vedno ostala delničar z največjim deležem v glasovalnih pravicah banke A. 3. Tožeča stranka odločbi kot nepravilni in nezakoniti izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva po določbah ZBan-2 iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijana akta odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka v 15 dneh, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe na podlagi prvega, oziroma podredno na podlagi drugega odstavka 63. člena ZUS-1. 5. Tožba ni utemeljena.

6. Kot se skladno z upravnimi spisi ugotavlja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, je tožena stranka dne 24. 10. 2003 tožeči stranki izdala dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, ki posredno ali neposredno dosega ali presega 33-odstotni (do 50-odstotni) delež kapitala in glasovalnih pravic v banki A. Ker je tožeča stranka ohranjala delež glasovalnih pravic in delež v kapitalu banke A. v razponu od 33 odstotkov do 50 odstotkov, se na podlagi prvega odstavka 77. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu-ZBan-1C in prvega odstavka 393. člena ZBan-2 v povezavi s 3. točko prvega odstavka 70. člena ZBan-2 to dovoljenje šteje za dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu banke A., ki je enak ali večji od 1/3 in manjši od 50 odstotkov glasovalnih pravic ali kapitala banke A. 7. Po preizkusu odločbe v mejah, ki jih določa 360. člen ZBan-2, sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena ter z razlogi, s katerimi se tožena stranka izreče do navedb in ugovorov tožeče stranke v izjavi o razlogih za začetek postopka za odvzem dovoljenja za kvalificirani delež (v nadaljevanju: Izjava o razlogih za začetek postopka). Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih v celoti ne ponavlja. Pri presoji tožbenih ugovorov sodišče, enako kot tožena stranka v odgovoru na tožbo, sledi strukturi tožbe.

8. Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na uporabo materialnega prava, so po presoji sodišča neutemeljeni. Stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka ob pravilni uporabi 66. člena ZBan-2 v izpodbijanih odločbah primernost tožeče stranke kot kvalificiranega imetnika presoditi na podlagi vseh (štirih) meril iz prvega odstavka tega člena, in da presoja zgolj dveh meril od predpisanih ni zadostna podlaga niti za začetek postopka, niti za odvzem dovoljenja, utemeljeno in s pravimi razlogi zavrne že tožena stranka. Po 2. točki prvega odstavka 266. člena ZBan-2 se dovoljenje za kvalificiran delež odvzame, če nastopijo druge okoliščine v zvezi s kvalificiranim imetnikom, na podlagi katerih se lahko v skladu z določbami tega zakona zavrne zahteva za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Gre torej za razloge, ki jih zakon kot razloge za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža določa v 68. členu. Za zavrnitev zahteve zadošča ugotovitev kateregakoli od zakonsko določenih zavrnitvenih razlogov. Izpolnjevanje meril iz 66. člena ZBan-2 je po navedenem pogoj za pridobitev (in ohranitev) dovoljenja. Pogoji iz tega člena morajo biti izpolnjeni kumulativno, kar posledično pomeni, da je izdaja dovoljenja pogojena z ustreznim izpolnjevanjem vseh štirih meril, oziroma da je zavrnitev zahteve (enako pa tudi odvzem dovoljenja) lahko utemeljena z ugotovitvijo, da kvalificirani imetnik ne ustreza kateremukoli od predpisanih meril. Razlage, ki jo uveljavlja tožeča stranka, pa tudi ne utemeljujejo določbe 68. člena ZBan-2, ki jih tudi po presoji sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot zahteve po izpolnjevanju vseh meril iz 66. člena. Takšno razlago zakona potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, oblikovana na podlagi vsebinsko enake ureditve v določbah ZBan in ZBan-1 (G 34/2011, I G 8/2012, G 3/2002 in G 42/2011), na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka.

9. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi ugovor, da tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala načela sorazmernosti, katerega uporabo pri presoji izpolnjevanja meril iz 3. do 7. člena tega sklepa ji nalaga 8. člen Sklepa o imetnikih kvalificiranih deležev bank in hranilnic (Uradni list RS, št. 21/09, 60/13 in 25/15-ZBan-2, v nadaljevanju Sklep o kvalificiranih imetnikih). Načelo sorazmernosti po navedeni določbi pomeni, da tožena stranka pri presoji izpolnjevanja meril upošteva naravo bodočega kvalificiranega imetnika (fizična ali pravna oseba), dejavnost bodočega kvalificiranega imetnika, velikost deleža, ki ga namerava pridobiti, vpliv na upravljanje banke, v kateri namerava pridobiti kvalificiran delež, obstoj dokumentacije in informacij iz preteklih ocen o primernosti kvalificiranega imetnika ter morebitna druga dejstva in okoliščine. Iz izpodbijane odločbe o odvzemu dovoljenja sledi, da uporaba načela sorazmernosti ni vplivala na oceno izpolnjevanja meril iz 5. in 6. člena Sklepa o kvalificiranih imetnikih, saj pogoji za ublažitev predpisanih meril niso bili ugotovljeni. Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka pravna oseba, delniška družba, ki se glede na 55. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) uvršča med velike družbe, da je tožeča stranka krovna družba v Poslovni skupini B., njena pretežna dejavnost pa upravljanje kapitalskih naložb v finančni in turistični dejavnosti, da je tožeča stranka imetnik 44,22-odstotnega deleža v glasovanju in kapitalu banke A., da je glede na velikost deleža in razpršenost lastništva preostalih delničarjev največji delničar s prevladujočim vplivom na upravljanje banke A., da je tožeča stranka dne 3. 9. 2003 pridobila dovoljenje Banke Slovenije za kvalificiran delež v banki A., s katerim razpolaga v razponu od 1/3 do 50 odstotkov, da tožena stranka primernost tožeče stranke spremlja 12 let in da toženi stranki dejstva, ki bi narekovala ublažitev presoje predpisanih meril niso poznana. Slednje pa po presoji sodišča ne pomeni, da se dejansko stanje v tej smeri ni ugotavljalo, temveč da dejstva, ki bi narekovala ublažitev presoje, niso bila ugotovljena, in hkrati, da se dejstva in okoliščine (negativni gospodarski trendi, nestabilne razmere na finančnih trgih, ukrepi regulatorja, izboljšanje poslovanja v zadnjem obdobju), ki jih je v izjavi navedla tožeča stranka, pri presoji izpolnjevanja meril po načelu sorazmernosti zavrnejo kot neupoštevna. Očitek, da se tožena stranka o navedenih okoliščinah v izpodbijani odločbi ne opredeli, je zato po presoji sodišča neutemeljen.

10. Iz razlogov, ki jih v obrazložitvi odločbe o odvzemu dovoljenja navede tožena stranka, je tudi po presoji sodišča neutemeljen ugovor neskladnosti 5. člena Sklepa o kvalificiranih imetnikih s 3. točko prvega odstavka 66. člena ZBan-2. Zatrjevane neskladnosti sodišče ne ugotavlja, saj 3. točka prvega odstavka 66. člena ZBan-2 z določbo, da se finančna trdnost kvalificiranega imetnika presoja zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje banka, ne izključuje presoje finančne trdnosti same po sebi ali v zvezi z drugimi okoliščinami. Okoliščine za presojo tega merila so v 5. členu Sklepa navedene primeroma in ne izključujejo presoje v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja in načrtuje banka. Sodišče se zato strinja s toženo stranko, da pri presoji merila finančne trdnosti ni vezana izključno na okoliščine iz tretjega odstavka 5. člena Sklepa o kvalificiranih imetnikih in da se finančna trdnost po 3. točki prvega odstavka 66. člena ZBan-2 ne presoja izključno v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje banka.

11. Iz enakih razlogov navedena določba tudi ni neskladna s 5. členom Direktive 2007/44/ES, po katerem se, enako kot po 3. točki prvega odstavka 66. člena ZBan-2, finančna trdnost predlaganega pridobitelja ocenjuje zlasti v zvezi z vrsto opravljanih in načrtovanih dejavnosti v kreditni instituciji, v kateri si prizadeva za pridobitev. Drugačne razlage od izpodbijane tudi ne narekujejo Smernice za izvajanje Direktive 2007/44/EC (v nadaljevanju Smernice za izvajanje Direktive), ki so v slovenski pravni red prenesene s Sklepom o kvalificiranih imetnikih. Skladno s Smernicami za izvajanje Direktive (tč. 57 do 61) se obravnavano (3.) merilo presoja po merilu finančne trdnosti pridobitelja in po merilu finančne trdnosti zlasti glede vrste poslov, ki jih opravlja ali načrtuje finančna institucija, slednje pa po merilu vpliva na sposobnost banke ravnati v skladu s pravili o upravljanju s tveganji ter izpolnjevati zahteve in omejitve, ki jih postavlja zakon in torej v povezavi s presojo 4. merila.

12. Na tak način je merilo finančne trdnosti presojeno tudi v obravnavani zadevi, saj tožena stranka v izpodbijani odločbi finančno trdnost tožeče stranke presodi samostojno kot tudi z njenim vplivom na sposobnost banke ravnati v skladu s pravili o upravljanju s tveganji ter izpolnjevati predpisane zahteve in omejitve.

13. Sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevanih kršitev določb ZBan-2, pravice do obrambe in kontradiktornosti, pravice do poštenega postopka ter bistvenih kršitev postopka, s katerimi naj bi bilo po navedbah tožbe poseženo v pravice tožeče stranke iz 22. in 25. člena Ustave.

14. V zvezi z očitkom, da v odločbi o začetku postopka ni bilo navedeno, da tožeči stranki vsak delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu banke omogoča izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje banke in da v njej niso navedena in obrazložena dejstva oziroma okoliščine, ki jih tožena stranka izpostavlja na 4. in 5. strani odločbe o odvzemu dovoljenja, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odločbi o začetku postopka presodila vpliv tožeče stranke na upravljanje banke in tožečo stranko seznanila, da bo na podlagi dejstev, ki so v njej navedena ter pravočasnega odgovora tožeče stranke, odločila o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, in sicer deleža, ki je bodisi enak ali večji od 10-odstotnega deleža glasovalnih pravic oziroma deleža v kapitalu banke, bodisi deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu banke, ki je manjši kot 10 odstotkov, če že ta omogoča imetniku izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje banke (36. točka prvega odstavka 4. člena Uredbe (EU) št. 575/2013). Iz odločbe nadalje sledi, da se tožeča stranka v svoji izjavi do vprašanja nameravanega odvzema deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu banke, ki je manjši od deset odstotkov, če že ta omogoča imetniku izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje banke, ni izrecno opredelila. Sodišče se ne strinja s tožbenim stališčem, da se je tožeča stranka do odvzema glasovalnih pravic in deleža, ki je manjši od 10 odstotkov, opredelila že z nasprotovanjem vsakršnemu odvzemu deleža. Vsakršnemu odvzemu je namreč nasprotovala z ugovori, ki se nanašajo na pogoje za odvzem kvalificiranega deleža. Tožbeno stališče, da bi z opredeljevanjem do odvzema deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu banke, ki je manjši od 10 odstotkov, priznala obstoj pogojev za odvzem kvalificiranega deleža, ne drži, saj bi se ob zavzetem stališču o (ne)obstoju pogojev, o deležu, manjšem od 10 odstotkov, lahko izjavila podredno, še zlasti, ker se v razlogih odločbe o začetku postopka ugotavlja lastni delež banke 9,7 odstotkov in kot dokaz navajajo seznami prisotnih in zastopanih delničarjev na skupščinah banke A., objavljeni na spletnih straneh AJPES.

15. Po določbi drugega odstavka 350. člena ZBan-2 sme tožena stranka odločiti o odvzemu dovoljenja samo zaradi tistih dejanj, ravnanj ali okoliščin, zaradi katerih je izdala odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja in samo na podlagi tistih listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni v odločbi o začetku postopka in ki jih je v izjavi o razlogih za odvzem dovoljenja priložil subjekt nadzora. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da je odvzem dovoljenja v izpodbijani odločbi utemeljen z listinami in drugimi dokazi, s katerimi je tožena stranka utemeljila odločitev o začetku postopka za odvzem dovoljenja za kvalificirani delež.

16. Kot v odgovoru na tožbo pravilno poudari tožena stranka, je odvzem dovoljenja za kvalificirani delež namenjen temu, da se osebi, ki ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev, prepreči vpliv na poslovanje banke. Pri tem je Banka Slovenije kot nadzornik bančnega sistema dolžna upoštevati vse možnosti vpliva na upravljanje banke, tudi možnost, da se drugi delničarji skupščine banke ne udeležujejo, ne glede na to, ali gre za okoliščino, ki izvira iz sfere tožeče stranke ali ne. Bistvene okoliščine, s katerimi je v izpodbijani odločbi utemeljen odvzem celotnega deleža glasovalnih pravic in deleža v kapitalu banke, povzete v 2. točki obrazložitve te sodbe, so nesporne in po presoji sodišča predstavljajo zadostno dejansko podlago za izrek izpodbijanega ukrepa. Ključna v tej zvezi je ugotovitev, da bi tožeča stranka, ob odvzemu dovoljenja le za delež, ki je enak ali večji od 10-odstotnega deleža glasovalnih pravic oziroma deleža v kapitalu banke, že samo s prištevanjem glasov iz odkupljenih lastnih delnic banke (9,7 odstotkov) na skupščini banke (tudi ob udeležbi vseh delničarjev) skladno z zakonom še vedno lahko glasovala z 11,08 odstotnim deležem, torej z deležem, večjim od 10 odstotkov. Kot v odgovoru na tožbo, s sklicevanjem na stališče, ki ga je v sodbi I G 8/2012 z dne 8. 5. 2013 zavzelo Vrhovno sodišče, navaja tožena stranka, z odvzemom celotnega deleža nadzornik v največji možni meri zagotavlja, da kvalificirani imetnik nima več vpliva na upravljaje banke. To je posledica, ki se ne odraža samo na sprejemanje odločitev na skupščini banke, temveč posledično tudi v sestavi organov vodenja in nadzora banke. Arbitriranje med različnimi ravnmi odvzema nima zakonske podlage, naloga nadzornika pa je, da ob ugotovljenih razlogih izreče zakonsko določene ukrepe.

17. Z navedbami o ponovnem začetku postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko, se tožena stranka izreče do izjave tožeče stranke, da od 23. 7. 2015 ni bila v postopku prisilne poravnave in dodatno potrdi prvotno ugotovitev, da je zaradi slabega finančnega položaja prisilna poravnava nujna, sicer lahko pride do uvedbe stečajnega postopka. Tudi z navedbami o sklepu skupščine 12. 6. 2012 so v izpodbijani odločbi na podlagi dokaza, ki ga je predložila tožeča stranka, le dodatno podkrepljene ugotovitve, ki izhajajo iz odločbe o začetku postopka.

18. Tožbena trditev, da gre pri označenih razlogih na 6. strani odločbe o začetku postopka zgolj za prepis 39. strani Mnenja o primernosti in sprejemljivosti predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja B. d.d. v postopku preventivnega prestrukturiranja z dne 24. 6. 2015, ki ga je pripravila družba C. (v nadaljevanju mnenje družbe C.) za naročnika DUTB d.d., ne drži. Bistveno enake podatke utemeljuje isti vir uporabljenih podatkov – zbirka podatkov Ajpes in Letno poročilo tožeče stranke za leto 2014, ki sta kot vir in dokaz navedena tudi v odločbi o začetku postopka. Tožbeni ugovor kršitve pravice do poštenega postopka, do dobrega upravljanja in neodvisnosti, je zato po presoji sodišča neutemeljen. Kot v odgovoru na tožbo poudari tožena stranka, njena neodvisnost pomeni, da za svoje delo ne prejema navodil drugih organov, da pa je kot nadzornik upravičena po lastni presoji upoštevati katerekoli podatke, če lahko preveri njihovo verodostojnost. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke za postavitev predhodnega vprašanja na sodišče SEU.

19. Iz razlogov, navedenih v 12. točki obrazložitve te sodbe je neutemeljena tudi trditev, da se tožeča stranka glede posledic razpršenega lastništva, navedb glede lastnih delnic in analize učinkov lastnih delnic banke A. d.d. na delež tožeče stranke pri glasovanju, analize zastopanosti kapitala na skupščini banke A. dne 25. 5. 2015 in navedbe glede učinkov prerazporeditve glasovalnih pravic tožeče stranke, v izjavi o razlogih za začetek postopka ni mogla izjaviti. V ostalem gre za ugotavljanje pravnih učinkov dejstev, ki se ugotavljajo in dokazujejo že v odločbi o začetku postopka.

20. Neutemeljeni so po presoji sodišča tudi ugovori, ki se nanašajo na presojo meril iz 3. in 4. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2. 21. Ugotovitev, da tožeča stranka ne izpolnjuje predpisanega merila iz 3. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2, je v izpodbijani odločbi utemeljena z ugotovitvijo, da tožeča stranka nima finančne moči, da bi zagotovila potrebna finančna sredstva za sodelovanje v nujni dokapitalizaciji banke A. in z ugotovitvijo, da ne izkazuje sposobnosti za pridobivanje potrebnih finančnih sredstev. Po ugotovitvah tožene stranke je tožeča stranka v zadnjih petih poslovnih letih in v prvem tromesečju 2015 poslovala z izgubo, ki se je v drugem tromesečju 2015 še povečala in ima po stanju na dan 31. 12. 2014 negativni kapital v znesku 23,47 mio EUR, kar pomeni, da so njene obveznosti presegle vrednost sredstev oziroma premoženja. Na podlagi navedenih podatkov, ugotovljenih iz računovodskih izkazov tožeče stranke, tožena stranka ugotavlja, da je tožeča stranka dolgoročno plačilno nesposobna, zaradi česar obstaja tudi velika verjetnost za njeno insolventnost po 2. točki prvega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Do tožbenih navedb in ugovorov, ki se nanašajo na uporabo 66. člena ZBan-2 in Sklepa o imetnikih kvalificiranih deležev, se je sodišče že opredelilo, zato se do njih na tem mestu ponovno ne izreka. Ponovno pa poudarja, da vzroki za nastanek (nesporno) slabega finančnega položaja niso predmet presoje in da se tožena stranka do pravno nerelevantnih navedb ni dolžna vsebinsko opredeljevati. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo, iz Poročila januar - marec 2015 izhaja, da so kratkoročne obveznosti tožeče stranke po stanju 31. 3. 2015 znašale 232,7 mio EUR ali 110 odstotkov bilančne vsote in da je negativni kapital znašal 25,4 mio EUR. Po stanju na dan 31. 3. 2015 so kratkoročne obveznosti tožeče stranke za 208,4 mio EUR presegle njene kratkoročne finančne naložbe, iz letnega poročila za leto 2014 pa izhaja, da je imela tožeča stranka za zavarovanje obveznosti iz naslova prejetih posojil po stanju na dan 31. 12. 2014 zastavljena svoja sredstva kot tudi sredstva odvisnih družb v znesku 209,2 mio EUR, to je 99 odstotkov bilančne vsote tožeče stranke. Kratkoročne finančne obveznosti do bank so znašale 184,9 mio EUR, iz naslova izdanih obveznic pa 26,5 mio EUR. Obveznice in glavnina drugih obveznosti je zapadla 30. 11. 2014. Ob navedenih (nespornih) ugotovitvah je stališče tožeče stranke, da bi se tožena stranka morala izrecno opredeliti do navedb, da je imela tožeča stranka po stanju 31. 3. 2015 v dolgoročnih in kratkoročnih finančnih naložbah 204.683 EUR, s katerimi zagotavlja likvidnost in poravnava svoje obveznosti za redno poslovanje, da je upnikom vrnila 108.463 tisoč evrov glavnic in da redno poravnava obresti iz naslova prejetih posojil, neutemeljeno. Trditev, da se tožena stranka do osnutka Načrta finančnega prestrukturiranja družbe B. d.d. ni opredelila, je neskladna z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (stran 8) in obenem neskladna z nadaljnjo trditvijo tožeče stranke, da ugotovitev o nerealnih postavkah v Načrtu finančnega prestrukturiranja ne drži. Ob oceni osnutka Načrta finančnega prestrukturiranja (kot nerealnega) se tožena stranka po presoji sodišča z ugotovitvijo razlike med tržno in računovodsko vrednostjo zadostno izreče tudi o Mnenju o oceni vrednosti 99,05 odstotkov lastniškega deleža družbe B. d.d. na dan 31. 3. 2015, ki naj bi ga tožeča stranka po navedbah tožbe priložila z namenom dokazati smiselnost Načrta finančnega prestrukturiranja. Do postopanja in stališč DUTB v postopku preventivnega prestrukturiranja, ki jih je v svoji izjavi navajala tožeča stranka, pa se toženi stranki, glede na predmet odločanja, ni bilo treba opredeljevati.

22. V zvezi s sposobnostjo tožeče stranke za pridobivanje potrebnih finančnih sredstev iz odločbe o odvzemu dovoljenja sledi, da je tožena stranka sposobnost tožeče stranke za pridobivanje potrebnih finančnih sredstev ugotovila na podlagi letnih in medletnih poročil in računovodskih izkazov tožeče stranke, da je bila tožeča stranka z analizo seznanjena v odločbi o začetku postopka in da v izjavi izračunom ni ugovarjala, zato jih tožena stranka v odločbi o odvzemu dovoljenja ponovi in ugotavlja, da je tožeča stranka prekomerno zadolžena, da ima negativen kapital, da ima večino premoženja zastavljenega in da zaradi dolgoročne plačilne nesposobnosti obstaja velika verjetnost, da v dokapitalizacijah banke A. ne bo mogla sodelovati. Nadalje ugotavlja, da je v skladu s pričakovanji tožene stranke zaradi verjetne insolventnosti nad tožečo stranko ponovno uveden postopek prisilne poravnave dne 16. 9. 2015. Namen tega postopka je reševanje tožeče stranke in čim višje poplačilo njenih upnikov, čemur morajo biti sredstva tožeče stranke tudi primarno namenjena (136. člen ZFPPIPP). Njena sredstva torej do nadaljnjega ne bodo mogla biti namenjena zagotavljanju kapitalskih potreb banke A., kaj šele zagotavljanju njenega nadaljnjega razvoja. Stališče tožeče stranke, da navedene ugotovitve niso ustrezna podlaga za presojo (ne)izpolnjevanja merila sposobnosti pridobivanja potrebnih finančnih sredstev, je po presoji sodišča neutemeljeno, saj tožeča stranka ni in ne nasprotuje ugotovitvi, da je njen kapital negativen, kar pomeni, da sta izpolnjena oba pogoja iz tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Na navedbe o pozitivnem trendu poslovanja tožeče stranke in večanju dobičkonosnosti v turistični dejavnosti, je v izpodbijani odločbi po presoji sodišča posredno odgovorjeno s ključnimi ugotovitvami, da je kapital tožeče stranke negativen, da je zastavljena večina njenega premoženja, kot tudi z ugotovitvijo, da kapital ostaja negativen tudi v letu 2015. Kot v odgovoru na tožbo utemeljeno opozori tožena stranka, tožeča stranka v izjavi ni dala razumnih zagotovil, da razpolaga s sredstvi za zahtevano dokapitalizacijo banke A. do konca leta 2015, v izjavi pa je (na strani 17) navedla, da njeno nesodelovanje pri dokapitalizaciji banke A. ne predstavlja tveganja za dokapitalizacijo banke, kar ne drži, saj je tveganje pri zagotavljanju potrebnih sredstev za dokapitalizacijo banke možno ublažiti le s kvalificiranimi imetniki, katerih finančni položaj je trden. Ugovor kršitve načela sorazmernosti sodišče zavrača z razlogi, navedenimi v 9. točki obrazložitve.

23. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča skladna z zakonom tudi v delu, v katerem se ugotavlja neizpolnjevanje merila oziroma razlog za odvzem dovoljenja iz 4. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2. Razlog za odvzem dovoljenja po navedeni točki je obstoj verjetnosti, da zaradi imetnika kvalificiranega deleža banka ne bo sposobna ravnati v skladu s pravili o upravljanju s tveganji ter izpolnjevati zahteve in omejitve v skladu s pravili, ki jih določa ta zakon, Uredba (EU) št. 575/2013 ter drugi predpisi, ki se uporabljajo za banko. Obstoj verjetnosti je v izpodbijani odločbi utemeljen z dejanskim vplivom, ki ga ima tožeča stranka na banko, z nasprotjem interesov z vidika ravnanja banke A. v skladu s pravili o upravljanju s tveganji in z nesposobnostjo tožeče stranke sodelovati pri zahtevani in morebitnih nadaljnjih dokapitalizacijah banke.

24. Tožeča stranka je namreč pomembna dolžnica banke A., ki bi ji morala zaradi slabega finančnega položaja že prestrukturirati terjatve. Kolikor bi od tožeče stranke zahtevala dodatno dokapitalizacijo, bi si poslabšala možnost vračila svojih terjatev. Na tej podlagi tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka zaradi kvalificiranega deleža, ki ga ima v banki A., lahko vpliva na banko A., katere velika dolžnica je, da zastopa njene interese namesto interesov banke v vlogi upnika. Ugotovitve tožene stranke o dejanskem ravnanju banke A. v postopku finančnega prestrukturiranja tožeče stranke, ki jih tožeča stranka v celoti prereka, so po presoji sodišča, ob ugotovljenem dejanskem vplivu in ob ugotovljeni koliziji interesov, za odločitev nebistvene, pomanjkljiva obrazložitev, na katero utemeljeno opozarja tožeča stranka, pa zato ne narekuje drugačne presoje izpolnjevanja merila iz 4. točke prvega odstavka 66. člena ZBan-2. 25. O pravnem mnenju prof. dr. Juharta o obstoju povezanosti med družbo B. d.d. in banko A. d.d., ki ga je tožeča stranka predložila kot sestavni del izjave o razlogih za začetek postopka in z njim izpodbijala ugotovitev, da ima tožeča stranka kot kvalificirani imetnik položaj obvladujoče družbe v smislu 529. člena ZDG-1 in s tem povezane osebe po 527. členu istega zakona, se tožena stranka v izpodbijani odločbi zadostno izreče z zavzetim pravnim stališčem. V tej zvezi iz izpodbijane odločbe sledi, da obstoj obvladovanja po 529. členu oziroma povezanosti družb po 527. členu ZGD-1 (ki se ugotavlja v odločbi o začetku postopka) ni nujno potreben za utemeljitev verjetnosti, da banka zaradi imetnika kvalificiranega deleža ne bo sposobna ravnati v skladu s pravili o upravljanju s tveganji ter izpolnjevati predpisanih zahtev in omejitev, saj za utemeljitev te verjetnosti v skladu s 4. točko prvega odstavka 66. člena ZBan-2 zadošča dejanski vpliv, ki ga ima kvalificirani imetnik na banko. Ob zavzetem pravnem stališču pa tožena stranke tudi v odločbi o odvzemu dovoljenja vztraja pri ugotovitvi, da ima tožeča stranka preko nadzornega sveta (celotni nadzorni svet banke A. je bil izvoljen na podlagi predloga tožeče stranke, od tega trije člani, ki so bili takrat zaposleni pri tožeči stranki) možnost vplivati na imenovanje članov uprave banke A., na skupščinah banke A. pa že vrsto let dosega večinski delež pri glasovanju, kar ji daje možnost, da kot lastnik upravljavsko obvladuje banko A., ki ne nasprotuje sklepnemu stališču predloženega pravnega mnenja, da položaj, ko ima delničar dalj časa večino glasov na skupščini, sam po sebi še ne pomeni, da obstaja obvladovanje, ampak mora biti razmerje izkazano tudi z drugimi vsebinskimi znaki, predvsem z vplivanjem na personalno politiko družbe.

26. V zvezi nesposobnostjo tožeče stranke sodelovati pri zahtevani in morebitnih nadaljnjih potrebnih dokapitalizacijah banke iz izpodbijane odločbe sledi, da po oceni tožene stranke lahko banka A. odpravi kapitalski primanjkljaj brez negativnih učinkov na njeno poslovanje le s povečanjem navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz člena 26(1) Uredbe (ES) št. 575/2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/12 (Uradni list EU L 17611 z dne 27. 6. 2013), ki ga banka lahko zagotovi zlasti s povečanjem osnovnega kapitala in izdajo novih delnic, ki izpolnjujejo pogoje za obravnavo kot instrumenti navadnega lastniškega kapitala v skladu z navedeno Uredbo. Da tožeča stranka ob ugotovljenem finančnem položaju ni predložila nikakšnih dokazov, da razpolaga s sredstvi za vplačilo dokapitalizacije banke A., ni sporno. Do navedb tožeče stranke v zvezi trendom izboljševanja njenega poslovanja, se je sodišče izreklo v 22. točki obrazložitve te sodbe in zato razlogov na tem mestu ponovno ne navaja. Ukrepi in zahteve tožene stranke do banke A. pa niso predmet tega postopka in sodišče zato ni presojalo vprašanja smiselnosti dokapitalizacije, ki jo zahteva tožeča stranka.

27. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi očitek arbitrarnosti izpodbijane odločitve, ki ga tožeča stranka utemeljuje z neukrepanjem tožene stranke v času slabše kapitalske ustreznosti banke A. oziroma njenim ukrepanjem šele potem, ko se je kapitalska ustreznost banke A. bistveno izboljšala. Predmet odločanja v obravnavani zadevi je namreč presoja primernosti tožeče stranke za ohranitev kvalificiranega deleža, ki je na prvem mestu utemeljena z ugotovitvami, ki se nanašajo na njen finančni položaj.

28. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zoper ukrepa pod točkama 1 in 2 izreka izpodbijane odločbe zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe v tem delu narekuje tudi zavrnitev tožbe zoper (posledična) ukrepa pod točkama 3 in 4, s katerima se tožeči stranki odreja odsvojitev delnic in javno obveščanje o ukrepu nadzora.

29. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

30. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker pravno relevantna dejstva, ki so podlaga za izdajo upravnega akta med strankama niso sporna (prvi odstavek 361. člena ZBan-2).