Jedro

Delo z motorno žago je nevarna dejavnost, vendar do poškodbe tožnika ni prišlo z žago, pač pa je odžagana veja črnega gloga padla na njegovo nogo, pri tem pa se je eden od trnov skozi zaščitne hlače zapičil v njegovo nogo in ga poškodoval. Ker torej poškodba ni nastala v posledici ravnanja z motorno žago, tožena stranka ni (zgolj zato, ker je dala žago tožniku, da opravi delo sečnje vej ob cesti) odgovorna za nastalo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 4.500,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2013 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 62,00 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil tožnik. Ne strinja se s sodiščem, ki je menilo, da ni objektivne odgovornosti tožene stranke. Delo z motorno žago je nevarna dejavnost, ni pa bistveno ali je do poškodbe prišlo s samo žago ali v povezavi z delom z njo. Delo kot ga je opravljal tožnik v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu predstavlja povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi – gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Podana pa je tudi krivdna odgovornost. Če bi zavarovanec tožene stranke delo ustrezno organiziral in zagotovil svojim delavcem primerna delovna orodja oziroma materialna sredstva, do nezgode ne bi prišlo. Tožnik je pojasnil, da mu delodajalec tega ni zagotovil. Sklicuje se na 5. in 8. člen ZVZD. Zagotovljeno bi mu moralo biti, da ne bi prišel v stik s trnjem. Zagotoviti bi mu moral izvlečno žago kljub temu, da delavci pred tem niso izrazili želje po takšni žagi. Delodajalec sam mora oceniti posamezna dela z vidika varstva pri delu. Opozarja na dopis z dne 17. 4. 2013. Tožena stranka ni podala konkretnih trditev v zvezi z vprašanjem ali bi tožnik lahko uporabljal motorno koso oziroma izvlečno žago glede na njegove omejitve. Ker je sodišče vezano na trditveno podlago strank ne bi smelo ugotavljati ali je za tožnika delo z izvlečno žago primerno ali ne. Sodišče je nekritično sprejelo izpoved priče I. R., ki je v nasprotju z dopisom z dne 17. 4. 2013 in izpovedjo varnostnega inženirja A. A. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče. Oboje je jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje. V njih je tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa je še pojasniti, da ni dvoma, da delo z motorno žago je nevarna dejavnost. Tožnik v pritožbi sam navaja, da se ni poškodoval s samo motorno žago, da pa je bila poškodba v povezavi s tem delom. Ni sporno, da do poškodbe tožnika ni prišlo z žago, pač pa je odžagana veja črnega gloga padla na njegovo nogo, pri tem pa se je eden od trnov skozi zaščitne hlače zapičil v njegovo nogo in ga poškodoval. Ker torej poškodba ni nastala v posledici ravnanja z motorno žago, tožena stranka ni (zgolj zato, ker je dala žago tožniku, da opravi delo sečnje vej ob cesti) odgovorna za nastalo škodo.

Toženi stranki pa tudi ni mogoče očitati krivde za nastalo poškodbo. Tako tožnik kot zaslišane priče so zatrdile, da je zavarovanec tožene stranke tožniku nudil, ta pa je v času obžagovanja vej imel na sebi, vso potrebno zaščitno opremo (gozdarski čevlji, čelada z naglušniki, zaščitne rokavice, protivrezne hlače). Tožniku je bilo delo obžagovanja vej ob cesti dobro znano, saj ga je opravljal že vrsto let. Poznal je tudi drevesa in grmičevje, ki raste ob cesti. Vedel je tudi, da je črn trn lahko strupen. Tožnik očita delodajalcu, da mu ni zagotovil, namesto motorne žage, izvlečno žago, natančneje motorno koso s priključki. Ta naj bi mu zagotovila, da s telesom sploh ne bi prišel v stik s trnjem. V zvezi s to trditvijo pa je sodišče ugotovilo, da v vseh letih ne tožnik ne drugi delavci nikoli niso uporabljali takšne žage. Sicer pa bi bila taka žaga tudi pretežka za uporabo zlasti še, ker je tožnik invalid III. kategorije in lahko dviga bremena le do 10 kg. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da delavci, torej tudi tožnik, nikoli niso zaprosili oziroma predlagali nakupa izvlečne žage. Priča I. R. (inženir lesarstva) pa je izpovedal, da taka žaga (kosa) ne bi bila primerna za obžagovanje gozdne ceste. Nedvomno so vsi (delavci in vodje, ki so delo odrejali) vedeli, da se veje ob cesti odstranjujejo s pomočjo lahke motorne žage in ne s kakšnim drugim orodjem (tu navajano izvlečno žago, oz. natančneje koso s priključki). Če temu ne bi bilo tako, bi v več kot desetletnem obdobju v katerem je tožnik opravljal enako delo že kdaj preje tako žago uporabljal a je ni. Tožnik tudi ni vedel povedati zakaj ne. Povedano pa je tudi dovolj trdna osnova za odločitev sodišča in jo sklicevanje pritožbe na dopis z dne 17. 4. 2013 ne more spremeniti. Vse povedano pritrjuje prvemu sodišču, ki kakršnekoli opustitve oziroma krivde toženi stranki ni mogoče očitati. Padec veje črnega trna se je tožniku primeril. Tožena stranka zato ne nosi ne objektivne ne krivdne odgovornosti. Odločitev sodišča, ki je tožnikov zahtevek zavrnila je zato pravilna. Pritožba po povedanem ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi dostavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).