Jedro

Iz 1. odstavka 274. člena ZUP izhaja, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, kar pomeni, da lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi ali razveljavi odločbo, če so podani v zakonu določeni razlogi, takoj po njeni izdaji in vročitvi in ne šele potem, ko odločba postane dokončna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo sklep in odločbo tožene stranke z dne 2.9.2002, in zadevo vrnila toženi stranki v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v izreku pod točko 1 zavrgla zahtevo tožeče stranke za odpravo in razveljavitev odločbe z dne 5.7.2002. V izreku pod točko 2 je tožena stranka delno zavrnila pritožbo kot neutemeljeno, navedeno odločbo organa prve stopnje pa deloma spremenila. V izreku pod točko 3 pa je zavrnila zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku nepopolno ugotovljeno in da niso bila upoštevana pravila postopka. Navaja, da upravni organ prve stopnje ni odločil o vseh zahtevkih strank, kot to določa 1. odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je organ prve stopnje vodil postopek v zvezi z uporabo CEMT dovolilnice za leto 2001 s številko 15 in za leto 2002 s številko 20, medtem ko je bilo z izrekom odločeno le o dovolilnici s številko 20. Obrazložitev prvostopenjske odločbe pa se nanaša na obe dovolilnici, ni pa razvidno, da bi bila izdana delna odločba. Prvostopenjski organ je ravnal tudi v nasprotju z določbo 1. odstavka 77. člena ZUP, ker ni pridobil prevoda tuje listine, čeprav je z njeno vsebino stranko seznanil. S tem je listino v postopku tudi uporabil. Do tuje listine se organ ni opredelil, čeprav bi se na podlagi 10. člena ZUP moral. Iz vabil, poslanih direktorju tožeče stranke na podlagi določbe 70. in 145. člena ZUP, je razvidno, da je prvostopenjski organ izvajal poseben ugotovitveni postopek. Dejstvo, da so bila vabila vročena, tožeča stranka pa je izostanek opravičila, ne zadostujejo za sklepanje tožene stranke, da je imela tožeča stranka možnost, da bi njen zastopnik lahko podal ustno izjavo na zapisnik ali pisno in da mu s tem ni bila odvzeta možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tožeča stranka niti ni bila pozvana, naj predloži pisno izjavo (2. odstavek 141. člena ZUP), zato je bilo tožeči stranki kršeno načelo zaslišanja stranke po 1. odstavku 9. člena ZUP, tožeča stranka pa tudi ni bila seznanjena z uspehom dokazovanja in ni imela možnosti, da se o tem izjavi (5. točka 3. odstavka 146. člena ZUP). Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper sklep o popravi odločbe, na katero pa tožena stranka ni odgovorila. Sodišče prve stopnje zato tožbenih ugovorov v zvezi s tem ne more obravnavati. Tožena stranka je nepravilno zavrgla zahtevo tožeče stranke za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 274. člena ZUP. Tožena stranka je nepravilno oprla svojo odločitev na 4. odstavek 129. člena ZUP, ko o izrednem pravnem sredstvu ni odločala z uporabo določb 274. do 277. člena ZUP. Po napotilu sodišča prve stopnje bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku odpraviti kršitve pravil postopka, upoštevati načelo zaslišanja stranke in odločiti o predmetu postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbo tožeče stranke. Meni, da je obrazložitev odločbe organa prve stopnje, ki se nanaša na CEMT dovolilnico številka 15, nepotrebna, zaradi česar pa odločba ni nepravilna. Glede na določbo 2. odstavka 253. člena ZUP pa tožena stranka ni odločala tudi o odvzemu te druge dovolilnice, saj bi to pomenilo odločitev v škodo tožeče stranke. Tuja listina ni bila v postopku uporabljena kot dokaz, zato ne gre za listino po 169. členu ZUP, ki bi imela dokazno moč in bi morala biti prevedena. Prevod listine bi bil tudi v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti postopka, saj ne bi mogel vplivati na drugačno odločitev o stvari. Zato ni prišlo do kršitve proste presoje dokazov, kot to očita sodišče prve stopnje. Vztraja, da je zahtevo tožeče stranke za odpravo in razveljavitev odločbe pravilno zavrgla na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP. To izredno pravno sredstvo je tožeča stranka predlagala hkrati s pritožbo, še preden je odločba postala dokončna. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da to izredno pravno sredstvo lahko stranke predlagajo tudi, če imajo še možnost uporabiti redno pravno sredstvo. Navedeno je tudi v nasprotju z načeli ZUP o ekonomičnosti in hitrosti postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku odpraviti nezakonitosti, na katere jo je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje.

Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožeča stranka vložila poleg pritožbe zoper odločbo GZS z dne 5.7.2002, tudi zahtevo za odpravo in razveljavitev te odločbe po nadzorstveni pravici. Iz 1. odstavka 274. člena ZUP izhaja, da pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, kar pomeni, da lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi ali razveljavi odločbo, če so podani v zakonu določeni razlogi, takoj po njeni izdaji in vročitvi in ne šele potem, ko odločba postane dokončna. Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko v izpodbijani sodbi navaja, da bi morala tožena stranka o vloženi zahtevi odločiti po vsebini na podlagi določb 274. do 277. člena ZUP. Pri tem odločanju bo morala tožena stranka upoštevati določbo 2. odstavka 253. člena ZUP. Po tej zakonski določbi lahko organ druge stopnje spremeni odločbo v škodo pritožnika, med drugim tudi iz razlogov, določenih v 274. členu ZUP. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno opozarja, da izrek odločbe organa prve stopnje ne more biti v nasprotju z njeno obrazložitvijo, saj je samo takšno odločbo mogoče preizkusiti. S tem, ko direktor tožeče stranke v obravnavani zadevi pred izdajo odločbe ni bil zaslišan, pa je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča kršeno načelo zaslišanja strank po 1. odstavku 9. člena ZUP, saj glede na določbo 3. odstavka 146. člena ZUP stranka ni imela možnosti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izjavi. Pravočasno poslano opravičilo o tem, da je zadržana in da se zaslišanja ne more udeležiti, stranki ne more biti v škodo. Ker so navedene kršitve pravil postopka vplivale na odločitev o zadevi, so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za odločanje sodišča prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, saj je posledično tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker je šlo za procesno odločitev, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov po vsebini. Glede na podano obrazložitev pa pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.