Jedro

V danem primeru gre za specifično situacijo, ko ena izmed obeh dolžnic kot dedinja po pokojnem dolžniku v tem postopku nastopa tudi kot upnica, je sodišče pravilno postopalo, ko je na podlagi te ugotovitve izvršilni postopek zoper drugo dedinjo po pokojnem dolžniku M.B. (tudi upnico) ustavilo. Gre za primer, ko je upnica kot ena izmed dedinj pokojnega dolžnika postala hkrati tudi dolžnica. Ker je ista oseba postala hkrati upnica in dolžnica, se je v takem primeru izvršilni postopek v obsegu združitve oziroma konfuzije pravilno ustavil (prvi odstavek 328. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se izvršilni postopek nadaljuje zoper dediče prvotnega dolžnika: M.B. in M.K. (točka 1. izreka) ter, da se izvršilni postopek zoper M.B. ustavi (točka 2. izreka).

2. Zoper ta sklep se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje dedinja (sedaj dolžnica M.K.) ter predlaga njegovo razveljavitev in ustavitev izvršilnega postopka. Citira 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) po katerem odgovarjajo dediči za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, če je dedičev več so ti nerazdelno odgovorni za zapustnikove dolgove vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, med samimi dediči pa se delijo dolgovi v sorazmerje z njihovimi dednimi deleži. Dedinji (upnica in dolžnica) sta vrednost zapuščine sporazumno ocenili na 10.000, EUR s sodno poravnavo II P dne 7. 9. 2008, pri čemer je stroške pogreba in ureditev groba, ki predstavljajo dolgove zapuščine v celoti poravnala pritožnica. Meni, da je vztrajanje upnice pri tem izvršilnem postopku nepošteno, saj je upnica iz zapuščine prevzela 80% vrednosti vsega znanega premoženja (pomeni, da ji je pritožnica odstopila 3/5 svojega dednega deleža kot darilo), poleg tega pa je bilo dogovorjeno tudi, da vso bodoče premoženje, ki bi se morebiti našlo po zapustniku, pripade dolžnici. Če sodišče ocenjuje, da dolžničino jamstvo za zapustnikove dolgove ni bilo v celoti izčrpano, pritožnica maksimalno jamči zgolj za polovico zapustnikovega konkretnega dolga do upnice, saj je polovica zapustnikovih dolgov po 328. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ugasnila na podlagi konfuzije (združitve), ko je upnica kot sodedinja hkrati postala tudi dolžnica. Poleg tega navaja, da je zapustnik upnici del izvrševanih terjatev že plačal, pri čemer se sklicuje na določena nakazila, ki jih prilaga ter tudi na prenehanje teka zamudnih obresti od posameznih izterjevanih preživninskih terjatev, ker so nekatere zamudne obresti že dosegle oziroma presegle glavnico do uveljavitve OZ tj. do 1. 1. 2002. Poleg tega uveljavlja za večino občasnih preživninskih terjatev, ki se izterjujejo, zastaranje le-teh.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica v svoji pritožbi priznava, da je ena izmed dveh (poleg upnice) dedinj po pokojnem dolžniku, slednje pa izhaja tudi iz v spisu nahajajočega se sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v L. z dne 11. 1. 2010 s klavzulo pravnomočnosti (9. 2. 2010).

5. Zapuščina po 132. členu ZD preide po samem zakonu na dediče v trenutku zapustnikove smrti. Načeloma je po prvem odstavku 142. člena ZD dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, kar velja tudi za dedinji. A ker gre v konkretnem primeru za specifično situacijo, ko je ena izmed dedinj hkrati tudi upnica tega postopka, je potrebna uporaba četrtega odstavka 142. člena ZD, tj. da se med dediči delijo dolgovi zapustnika v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, upoštevaje, da sta dedinji po pokojnem dolžniku dedovali na podlagi zakona.

6. Iz navedenih razlogov se dedinja (pritožnica) po pokojnem dolžniku ne more upirati nadaljevanju izvršilnega postopka zoper njo, ker je univerzalna pravna naslednica, to pa pomeni, da vstopa v procesnem pomenu v pravice in obveznosti zapustnika in odgovarja za zapustnikove dolgove, vse do višine vrednosti podedovanega premoženja (enako tudi druga dedinja).

7. Ker gre v danem primeru za specifično situacijo, ko ena izmed obeh dolžnic kot dedinja po pokojnem dolžniku v tem postopku nastopa tudi kot upnica, je sodišče pravilno postopalo, ko je na podlagi te ugotovitve izvršilni postopek zoper drugo dedinjo po pokojnem dolžniku M.B. (tudi upnico) ustavilo. Gre za primer, ko je upnica kot ena izmed dedinj pokojnega dolžnika postala hkrati tudi dolžnica. Ker je ista oseba postala hkrati upnica in dolžnica, se je v takem primeru izvršilni postopek v obsegu združitve oziroma konfuzije pravilno ustavil (prvi odstavek 328. člena OZ).

8. Res pa je, da druga dedinja (pritožnica kot nova dolžnica), ki se sicer procesnemu nasledstvu ne more upirati in zanj ni potrebno njeno soglasje, lahko kot nova dolžnica ugovarja iz razlogov iz 56.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po katerem lahko dolžnik iz četrtega odstavka 24. člena ZIZ izpodbija sklep o izvršbi z ugovorom iz razloga po 12. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Navedeno pa ni predmet tega pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje glede na podatke v spisu ugotavlja, da pritožnici (kot novi dolžnici) sklep o izvršbi v smislu izrecne zakonske določbe četrtega odstavka 24. člena ZIZ še ni bil vročen. Zato ji bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka sklep o izvršbi vročiti z ustreznim pravnim poukom po 56.a členu ZIZ, kar pomeni, da bo imela dolžnica (pritožnica) v nadaljevanju postopka možnost ugovarjati in izpostaviti razloge, ki jih sedaj (preuranjeno) navaja v tej pritožbi. Pri tem je potrebno opozoriti, da ima pritožnica prav, da bo v nadaljevanju postopka potrebno izhajati iz določb 142. člena ZD, posebej pa upoštevati četrti odstavek te zakonske določbe. Pritožnica kot nova dolžnica odgovarja za pokojnikov dolg (preživninsko terjatev) res do višine vrednosti podedovanega premoženja, vendar v sorazmerju z dednim deležem napram dednemu deležu upnice kot sodedinje. V obravnavanem primeru ne gre za odgovornost v razmerju zoper tretje osebe temveč za odgovornost v razmerju med samimi dediči, pri čemer se, kot pravilno navaja pritožnica v tej pritožbi, dolgovi pokojnega zapustnika (torej tudi obravnavana preživninska terjatev) delijo v sorazmerju z višino njihovih dednih deležev. V razmerju do tretjih lahko dedič odgovarja za celoten dolg, največ pa do višine vrednosti svojega dednega deleža, vendar pa kolikor je plačal preveč, od ostalih sodedičev izterja preplačilo. Ker pa gre v konkretnem primeru za razmerje med samima dedinjama, sedanja dolžnica (pritožnica) odgovarja v razmerju do svoje sodedinje (upnice) le v sorazmerju z višino svojega dednega deleža v razmerju do dednega deleža sodedinje, ki ne sme preseči višine vrednosti dednega deleža. 9. V posledici navedenega, ob dejstvu, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP ter prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožba dedinje M. K. zoper sklep o nadaljevanju izvršbe zoper njo neutemeljena ter jo je bilo potrebno zavrniti, sklep sodišča prve stopnje pa potrditi. Odločitev temelji na določbi druge točke 365. člena ZPP.

10. Sodišče druge stopnje pri tem ponovno poudarja, da kot je razvidno iz vsebine tega spisa, sodišče prve stopnje (dedinji) pritožnici še ni poslalo tudi sklepa o izvršbi, kar bo moralo storiti v nadaljevanju postopka.

11. O stroških postopka s pritožbo ni bilo odločeno, ker jih pritožnica ni priglasila.

12. Določbe ZPP so bile uporabljene na podlagi 15. člena ZIZ.