Jedro

Ker tožnica ni utrpela zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa le strah, ni upravičena do zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (diagnoza - pleuralna azbestoza).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 2.500.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (500.000 SIT za telesne bolečine in 2.000.000 SIT za strah), višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala 2.000.000 SIT zadoščenja za telesne bolečine, 2.000.000 SIT za strah in 4.000.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožnici povrniti 110.169 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2003. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni upravičena do višjega zadoščenja za telesne bolečine ter da pri njej sploh ni prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti (težave oziroma nevšečnosti, ki jih trpi, so namreč posledica drugih bolezni).

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da dosojen znesek zadoščenja ne predstavlja pravične denarne odškodnine, saj ni v skladu z uveljavljeno sodno prakso v podobnih primerih. Oškodovancem z enako diagnozo so bile priznane bistveno višje odškodnine. Revizija graja predvsem stališče sodišč prve in druge stopnje, da so vse tožničine težave posledica drugih bolezni ter da zato pri njej ni prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem se sklicuje na svojo izpovedbo in na izvide pljučne funkcije z dne 6.4.2000, iz katerih izhaja, da se je tožničina pljučna funkcija v treh letih zmanjšala. Zgolj dejstvo, da je še vedno v mejah normale, še ne pomeni, da tožnica ne trpi telesnih bolečin in da pri njej ni prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli upoštevati le mnenja izvedenca, pač pa bi se morali opreti tudi na tožničino izpovedbo (da zaradi azbestne bolezni ne more opravljati vseh del, zlasti del v zaprtih in toplih prostorih). Tožnica se zaveda svoje bolezni in se zato počuti omejeno in prikrajšano. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne morejo biti zajete v odškodnini za strah. Če pusti strah pri oškodovancu posledice, potem ena oblika škode preraste v drugo.

Tožena stranka je odgovorila na revizijo, pri čemer oporeka revizijskim navedbam in pritrjuje pravnim in dejanskim sklepom sodišč prve in druge stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Z revizijsko kritiko dejanske ugotovitve, da so tožničine težave in nevšečnosti ter omejitve njene življenjske aktivnosti posledica drugih bolezni, ne pa azbestoze, se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Dejansko podlago presoje, ali je dosojeno zadoščenje v skladu s standardom pravične denarne odškodnine (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), predstavljajo ugotovitve o naslednjih dejstvih: – zaradi izpostavljenosti azbestu je tožnica zbolela za pleuralno azbestozo; – posebnih bolečin v zvezi z azbestno boleznijo tožnica sicer nima, je pa imela in bo imela nevšečnosti glede nadaljnjega zdravljenja (oziroma spremljanja razvoja azbestoze), saj je bila in še bo podvržena različnim zdravstvenim pregledom in preiskavam (rentgenska slikanja in CT preiskave); – zaradi diagnosticirane azbestoze pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti - njene težave, nevšečnosti in omejitve življenjske aktivnosti so posledica drugih bolezni.

Ob takem dejanskem stanju je pravilen pravni sklep sodišč prve in druge stopnje, da zaradi neobstoja naravne vzročnosti, brez katere ni vzročne zveze med nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in škodo, tožnica ni upravičena do zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (173. člen ZOR). Če namreč ni zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki bi ga neposredno povzročila nevarna stvar ali dejavnost, tudi ni odškodnine za duševne bolečine iz tega naslova. Revizija ima seveda prav, ko pravi, "da duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne morejo biti zajete v postavko strahu". Vendar je ravno to, da tožnica ni utrpela zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa (poleg telesnih bolečin) le strah, razlog za zavrnitev zahtevka za zadoščenje za duševne bolečine. Tega, da bi pri njej strah prerasel v kako drugo obliko škode (v zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki bi povzročilo duševne bolečine), pa tožnica v rednem postopku ni zatrjevala. Njene revizijske trditve, da naj bi se to zgodilo, so zato prepozne (ter tudi preveč pavšalne, da bi bile upoštevne).

Po mnenju revizijskega sodišča dosojeno zadoščenje za telesne bolečine ni prenizko. Če bi presegalo znesek 500.000 SIT, bi odstopalo od podobnih primerov in bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelom individualizacije višine odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri tem je brez pomena revizijsko sklicevanje na primere, v katerih so sodišča oškodovancem z enako diagnozo prisojala višja zadoščenja. Zadoščenje se namreč ne dosoja za diagnozo, pač pa za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine in za strah (prim. 155. člen in 200. člen ZOR).

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve. Tožena stranka zato krije stroške, ki so ji s tem nastali (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).