Jedro

Tožnica istega ne more več ponovno doseči, ker je že doseženo. Vendar pa se ne sme spregledati, da je bila toženkina vrnitev zamenjanih ključavnic po izdaji začasne odredbe storjena pod grožnjo denarne kazni in ne prostovoljno; toženka se je zahtevku še naprej upirala. Varstvo po izdani ureditveni začasni odredbi pa je, kot že ime pove, začasno. V izogib situaciji, ki bi po črki zakona lahko vodila do uporabe 279. člena ZIZ, in v izogib potencialnim kondikcijskim zahtevkom v primerih, kot je ta (če bi bila začasna odredba denimo izvršena z izročitvijo novega ključa, kot je bilo tudi tu alternativno zahtevano), je bilo treba ugotoviti, da je bilo zahtevano posestno varstvo, doseženo (realizirano) z izdano ureditveno odredbo, delno enako tožbenemu zahtevku, utemeljeno. V tem obsegu je bilo treba zato tožničini pritožbi ugoditi. Na ta način ima tožnica v okviru svojega zahtevka zagotovljeno popolno oz. vseobsežno varstvo svoje posesti.

Izrek

I.Pritožba toženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I., II., III. in VI. točki izreka potrdi.

II.Pritožbi tožnice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v IV. in V spremeni tako, da se ugotovi, da je bil tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja, identičen 23. 3. 2022 izdani začasni odredbi, utemeljen. Sicer se pritožba tožnice zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v IV. in V. točki izreka v preostalem delu potrdi.

III.Toženka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v znesku 180,93 EUR v roku 8 dni, če zamudi pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Tožnica je 16. 3. 2022 vložila tožbo zaradi motenja posesti na njenih komunikacijskih napravah, nameščenih na spodnji in zgornji postaji krožno kabinske žičnice (v nadaljevanju KKŽ) in v kabelski kanalizaciji med njima, ki jih uporablja za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, ker je toženka med 14. 2. 2022 in 13. 3. 2022 večkrat samovoljno posegla v posest tožnice tako, da je v optičnem delilniku na zgornji postaji KKŽ namerno odvila optični spojnik. (Tožnica je 22. 3. 2022 tožbo (že dovoljeno) spremenila z razširitvijo tožbenega zahtevka na nova motilna ravnanja, s katerimi naj bi toženka motila posest tožnice tako, da je med vložitvijo tožbe in spremembo tožbe odvila in iztaknila dva optična spojnika na optičnem delilniku spodnje postaje KKŽ.)

2.Tožnica je 18. 5. 2022 dopolnila tožbeni zahtevek še tako, da je zahtevala izročitev ključev zunanjih vrat objekta spodnje in zgornje KKŽ ali namestitev starih ključavnic, kar je sodišče prve stopnje najprej zavrnilo (sklep 12. 3. 2023) iz razloga zamude objektivnega enoletnega roka za vložitev tožbe iz 32. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ); sledilo je toženki, da so bile ključavnice zunanjih vrat objektov spodnje in zgornje KKŽ zamenjane z elektronskimi ključavnicami konec leta 2020 (II.).

3.Pravnomočno je že odločeno o prepovednemu zahtevku tožnice - toženki je prepovedano nadaljnje motenje posesti, ki jo ima na prostorih v objektu spodnje postaje KKŽ, na kabelski kanalizaciji ter na prostorih v objektu zgornje postaje KKŽ.

4.Del odločitve glede spremembe tožbe z dne 18. 5. 2022 je bil razveljavljen in vrnjen v nov postopek, po katerem je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje to spremembo tožbe dopustilo (I. tč. izreka izpodbijanega sklepa) in ugodilo spremenjenemu zahtevku tako, da je toženki naložilo, da tožnici izroči ključe zunanjih vrat objekta ali pa namesti nazaj stare, in sicer tako za zgornjo (II. tč. izreka izpodbijanega sklepa) kot za spodnjo (III. tč. izreka izpodbijanega sklepa) postajo KKŽ.

5.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nadalje zavrnilo restitucijska zahtevka tožnice, saj je ugotovilo, da je toženka, na podlagi regulacijske začasne odredbe, že namestila nazaj stari ključavnici na vrata obeh notranjih prostorov, tako zgornje kot spodnje postaje KKŽ. Odločilo še, da mora tožena stranka tožeči povrniti njene pravdne stroške.

6.Zoper sklep se pritožujeta obe pravdni stranki, sklicujoč se na vse pritožbene razloge, predlagata ustrezno spremembo ali pa razveljavitev dela, ki ga izpodbijata, ter opredeljujeta svoje pritožbene stroške.

7.Tožnica izpodbija zavrnilni del sklepa rekoč, da začasna odredba ne nudi zadostnega varstva. Opozarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je toženka po 15. 4. 2022 zamenjala ključavnici za vstop v objekta na spodnji in zgornji postaji KKŽ, in da je bila njena tožba tudi glede tega motilnega dejanja pravočasna. Meni, da je zavrnitev zahtevka, da ji toženka dopusti stalen in nemoten dostop do naprav, kljub ugotovitvi, da je toženka novi ključavnici že zamenjala s starimi, napačen. Nasprotuje argumentaciji sodišča, da prepoved bodočih motilnih dejanj že pravnomočna, in da ima s tem zadostno varstvo svoje posesti, saj trdi, da zahtevek za dopustitev stalnega in nemotenega dostopa ni identičen s prepovedjo bodočih motilnih dejanj. Navaja, da namreč toženka ves čas od zamenjave ključavnic preprečuje stalen in nemoten dostop do naprav. Kljub izdani začasni odredbi z dne 11. 4. 2022 je med 15. 4. 2022 in 13. 5. 2022 namestila nove pametne ključavnice na zunanja vrata objektov, s čimer je začasno odredbo kršila, že predlogu za izdajo začasne odredbe se je upirala. Meni, da zavrnitev zahtevka nima podlage v materialnem pravu.

8.Toženka navaja, da tožnica nikoli ni imela posesti nad zgornjo in spodnjo postajo KKŽ, kvečjemu soposest, nikoli ni imela prostega dostopa, v najemu je imela le manjše prostore, občasno je dostopa do svoje opreme. S tem, ko ji je naloženo, da tožnici izroči ključe, bo slednji omogočeno vstopanje v celotni objekt, kar je več, kot je imela posesti prej. Sodišču očita, da je tožnici neupravičeno nudilo posestno varstvo na celotnem objektu kot edini in izključni posestnici. Nasprotuje oceni dokazov, na podlagi katere je sodišče prišlo do zaključka, da je bila sprememba tožbe pravočasna, saj naj bi bila nelogična in neživljenjska. Tudi če celoten sistem Salto ključavnic še ni bil montiran prej, to ne pomeni, da je imela tožnica vse do ugotovljenega dne prost in nemoten dostop do svojih naprav. Trdi, da nobena priča tega ni potrdila. Sklepanje, da je menjava ključavnic sama po sebi motenje posesti, naj bi bilo po mnenju pritožbe napačno, saj je le uvedla elektronsko kontrolo za dostop v svoje objekte. Nadalje navaja, da je tožba nedopustna, ker zanjo tožnica ne more več imeti pravnega interesa, in sicer zaradi izdane odločbe Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS z dne 21. 2. 2025.

9.Obe stranki sta vzajemno še odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, obe s predlogom za njeno zavrnitev.

10.Pritožba toženke ni utemeljena, pritožba tožnice je delno utemeljena.

O toženkini pritožbi

Kot je to pritožbeno sodišče o toženkini pritožbi navedlo že v sklepu II Cp 2220/2023 z dne 11. 3. 2024 (tč. 13 obrazložitve), toženka neutemeljeno očita, da tožnica ni upravičena do varstva posesti, ker na spodnji in zgornji postaji KKŽ in kabelski kanalizaciji ni imela posesti, pač pa kvečjemu soposest. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo prav to, da je tožnica objekta in prostora uporabljala na način, ki ustreza definiciji soposesti, saj je ugotovilo, da ni potrebovala posebnega dovoljenja toženke za vstop v objekta in v prostore arhiva in skladišča, kjer je imela nameščeno svojo infrastrukturo. Za vstop v prostore je razpolagala z ustreznimi ključi, in sicer tako za vstop v stavbo, kot tudi za vstop v prostore, kjer je njena infrastruktura. Kako pogosto je vstopala, ni pomembno, njena uporaba je bila redna, za potrebe vzdrževanja, ter tudi navzven vidna, saj ni niti verjetno, da bi tožničini zaposleni svoje naloge na infrastrukturi opravljali na skrivaj. Svojo ugotovitev o obstoju tožničine posesti je sodišče prve stopnje podprlo s prepričljivim razlogom, da je zakoniti zastopnik toženke sam izpovedal, da je prav zaradi neustreznega nadzora objektov namestil nove ključavnice, kar pa samo potrjuje dejstvo, da delavci tožnice za vstop v objekta niso potrebovali dovoljenja oziroma sodelovanja toženke. Ker se niti prepovedni niti restitucijski zahtevek ne razlikujeta v primeru, če gre za motenje (izključne) posesti ali pa za motenje soposesti, je to razlikovanje praktično nepomembno. Bistveno je, da je bilo (so)posestniku onemogočen oz. moten dotedanji način uporabe stvari. Z varstvom tožničine posesti bo samo vzpostavljeno stanje kot pred motenjem in se v dotedanji način izvrševanja soposesti drugih soposestnikov v ničemer ne posega. Tudi ne drži, da bi z nudenim varstvom tožnici sodišče priznalo več, kot je imela prej, torej izključno posest na celotnih stavbah zgornje in spodnje postaje KKŽ. Omogočena ji je natanko taka posest, kot jo je imela pred motenjem, torej vstop v prostore do napeljav skozi prostor glavne stavbe.

Dokazna ocena o tem, da je bilo motenje storjeno, je jasna, pregledna in prepričljiva ter je pritožbeni očitki ne omajejo. Ocena, da je imela tožnica (so)posest prostorov s tem, ko je imela ključe, je pravilna. Preko izvrševanja soposesti prostorov je izvrševala posest na svojih napravah.

Ključev zadevnih prostorov ni imela kot detentor, imela je voljo izvrševati posest za svojo dejavnost in v tem obsegu je uporabljala prostore, ki so ji bili dostopni s ključi. Pravilna je tudi ocena, da je šlo za motenje posesti, ko so toženkini zaposleni posegali v tožničino napeljavo. To, da naj bi toženka praviloma omogočala tožničinim delavcem odpravo napak (ki jih je pred tem svojim ravnanjem denimo sama povzročila), na navedeno oceno, da je šlo pri ugotovljenih posegih v napeljave za motenje posesti, ne vpliva.

Tudi z dokazna ocena o tem, da je bila sprememba tožbe z zahtevo po varstvu o pred motenjem z zamenjavo zunanjih ključavnic pravočasna, se pritožbeno sodišče strinja. Tudi ta je izčrpna (tč. 14. do 19. na str. 10 do 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa), pregledna in v celoti prepričljiva ter je pritožbeni očitki ne omajejo. Zakaj bi bila nelogična in v nasprotju z izvedenimi dokazi, pritožba konkretno niti ne pojasni, zato pritožbeno sodišče tudi ne more konkretno odgovoriti.

Ne drži, da menjava ključavnic ne more pomeniti motenja posesti, če se z menjavo nadgrajuje varnostni sistem. Motenja ne bi bilo, če bi toženka ob nadgradnji tožnici kot posestnici prostorov še naprej zagotovila enako možnost dostopanja, torej z izročitvijo novih ključev, kar je tožnica s svojim zahtevkom alternativno tudi sama zahtevala.

Sodišče prve stopnje je nadalje ustrezno zavrnilo očitek, da naj tožba ne bi bila več dopustna zaradi pomanjkanja pravnega interesa zanjo, kar naj bi bila posledica odločbe Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS z dne 21. 2. 2025. Razlogi sodišča prve stopnje, da odločba upravnega organa v ničemer ne vpliva na ta pravdni postopek, so pravilni. Ni pogojev oz. podlage za vezanost na predmetno odločbo, kot to korektno navaja prvostopenjsko sodišče v tč. 22. in 23. svoje obrazložitve.

O tožničini pritožbi

Tožnica je uspela dokazati svojo posest infrastrukture kabelskega omrežja preko naprav na spodnji in zgornji postaji KKŽ ter povezane kabelske kanalizacije, njeno motenje s strani toženke, in sicer tako z menjavo ključavnic notranjih, kot tudi s kasnejšo menjavo ključavnic zunanjih vrat KKŽ ter s posegi v samo napeljavo. Njena zahteva za varstvo pred motenjem posesti je bila pravočasna, in torej v celoti utemeljena.

Tožnica je skupaj s tožbo (18. 3. 2022) vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil praktično identična tožbenemu predlogu. Sodišče je njenemu predlogu ugodilo in s sklepom 23. 3. 2022 predlagano začasno odredbo izdalo. Šlo je za tim. regulacijsko, ureditveno začasno odredbo, s katero je tožnica zaradi izkazanih pogojev, ki so tako odredbo upravičevali, uspela doseči zahtevano varstvo takoj. Toženki je bilo s predmetnim sklepom naloženo, da v enem dnevu tožnici izroči ključe novo nameščenih ključavnic ali pa te zamenja s starimi, in sicer tako za prostore v zgornji kot tudi za prostore v spodnji postaji KKŽ (I. in II. tč. izreka predmetnega sklepa, list št. 28), toženki pa se je v bodoče prepovedalo poseganje v posest njenih naprav v teh prostorih ter v napeljavo samo (tč. III., IV., V.). Za primer kršitve začasne odredbe je bila izrečena denarna kazen 5000 EUR (tč. VI. in VII.), začasna odredba pa je bila izdana z veljavnostjo še 30 dni po pravnomočnosti končnega sklepa v tej zadevi (VIII. tč.).

Na naroku 12. 12. 2022 in v vlogi 2. 3. 2023 je tožnica navedla, da je toženka med 15. 4. 2022 in 9. 12. 2022 na vrata notranjih prostorov na spodnji postaji (skladišče) in zgornji postaji (arhiv) KKŽ, ki jih je imela tožnica v posesti, nazaj namestila stare ključavnice.

Poleg tega je navedla, da je toženka kršila izdano začasno odredbo na način, da je med 15. 4. 2022 in 13. 5. 2022 ključavnice zamenjala na vhodnih vratih v oba objekta. To ravnanje je bilo predmet posebne spremembe tožbe, ki se je naposled izkazala za pravočasno in o kateri je pravnomočno odločeno s tem sklepom.

Kršitev izdane začasne odredbe ne more biti samostojni razlog za pritožbo zoper končni sklep, saj je začasna odredba izvršljiva sama po sebi, ima namreč naravo sklepa o izvršbi (268. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ), v njej pa je tudi že izrečena denarna kazen za primer njene kršitve.

Kot že povzeto v tč. 5 zgoraj, je že pravnomočno odločeno o prepovednemu zahtevku tožnice - toženki je prepovedano nadaljnje motenje posesti, ki jo ima na prostorih v objektu spodnje postaje KKŽ, na kabelski kanalizaciji ter na prostorih v objektu zgornje postaje KKŽ (sklep tukajšnjega sodišča II Cp 2220/2023 z dne 11. 3. 2024 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju P 46/2022 z dne 12. 9. 2023, popravljenim s popravnim sklepom 28. 11. 2023).

S predmetnim sklepom je odločeno o zahtevani vzpostavitvi prejšnjega stanja posesti z izročitvijo ključev zunanjih vrat spodnje in zgornje postaje KKŽ.

Tožničin tožbeni zahtevek je bil delno zavrnjen (in sicer v delu, s katerim je zahtevala izročitev ključev obeh notranjih prostorov) izključno iz razloga, ker je bilo prejšnje posestno stanje z namestitvijo starih ključavnic na vrata notranjih prostorov v obeh objektih že vzpostavljeno po izdani začasni odredbi.

Tožnica torej istega ne more več ponovno doseči, ker je že doseženo. Vendar pa se ne sme spregledati, da je bila toženkina vrnitev zamenjanih ključavnic po izdaji začasne odredbe storjena pod grožnjo denarne kazni in ne prostovoljno; toženka se je zahtevku še naprej upirala. Varstvo po izdani ureditveni začasni odredbi pa je, kot že ime pove, začasno. V izogib situaciji, ki bi po črki zakona lahko vodila do uporabe 279. čl. ZIZ, in v izigob potencialnim kondikcijskim zahtevkom v primerih, kot je ta (če bi bila začasna odredba denimo izvršena z izročitvijo novega ključa, kot je bilo tudi tu alternativno zahtevano), je bilo treba ugotoviti, da je bilo zahtevano posestno varstvo, doseženo (realizirano) z izdano ureditveno odredbo, delno enako tožbenemu zahtevku, utemeljeno.² V tem obsegu je bilo treba zato tožničini pritožbi ugoditi. Na ta način ima tožnica v okviru svojega zahtevka zagotovljeno popolno oz. vseobsežno varstvo svoje posesti.

Na podlagi navedenega je bilo treba toženkino pritožbo zavrniti, tožničini pa delo ugoditi in sklep sodišča prve stopnje delno spremeniti (2. in 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. in 3. odst. 153. čl. ZPP. Toženka ni uspela s pritožbo, tožnica pa delno je, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da je upravičena do plačane sodne takse za pritožbo ter poštnine zanjo (180,93 EUR). Toženka mora to plačati v roku 8 dni (1. odst. 428. čl. ZPP v zv. s 313. čl. ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude (378. člen OZ).

-------------------------------

1Prim. sklep VSL II Cp 1994/2017.

2Prim. VSRS II Ips 258 /2016.