Jedro

Čeprav toženec ni bil dolžan uporabiti kriterijev za izbiro presežnega delavca, je kot kriterij, na podlagi katerega je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podal tožnici, upošteval dejansko večopravilnost njenega sodelavca. Takšno ravnanje je zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je vtoževala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 11. 2010 in po kateri ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po izteku 30 – dnevnega odpovednega roka nezakonita in kot taka brez pravnega učinka in se razveljavi, posledično pa je zavrnilo tudi njen reintegracijski in reparacijski zahtevek (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Razen tega je zavrnilo tudi njen podredni tožbeni zahtevek, v katerem je tožnica vtoževala ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 11. 2010 nezakonita in kot taka brez pravnega učinka in se razveljavi in da je tožnica še naprej v delovnem razmerju pri tožencu od 4. 12. 2010 dalje do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer naj bi ji bil dolžan toženec za to obdobje priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, vključno z izplačilom neto plače (po odvodu ustreznih dajatev od pripadajoče bruto plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec plačati odškodnino v višini 6.144,00 EUR (II. točka izreka izpodbijane sodbe). V III. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da zaključek sodišča o tem, da je poslovni razlog, na podlagi katerega se je toženec odločil za uvedbo postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ni v zadostni meri izkazan in niti z ničemer podprt. Toženec ni dokazal, da je obstajal objektivni kriterij, da je delo tožnice postalo nepotrebno zaradi izkazanega poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je spregledalo argumente tožnice, da se delo pri tožencu še vedno opravlja na 20 let starih strojih in da toženec v tem času ni dosegel nobene tehnološke izboljšave. Toženec poskuša izkoristiti čas recesije in splošne krize kot izgovor za odpuščanje delavcev. V prid zgornji trditvi je tudi dejstvo, da je toženec 15. 4. 2010 objavil prosto delovno mesto upravljalca strojev za rezanje in predelavo kovin in na to delovno mesto zaposlil D.B.. Ta zaposlitev je bila za nedoločen čas, kar pomeni, da se je število delavcev pri Tožencu celo povečevalo. Toženec se je želel tožnice znebiti, saj drugače ne bi zaposlil D.B., tožnico pa odpustil, pri čemer je bila tožnica pri tožencu zaposlena 10 let in je D.B. tudi uvajala v delo. Čeprav je toženec manjši delodajalec, bi moral na transparenten in argumentiran način opredeliti, kdo je presežni delavec. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožencu ni bilo možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji, ker naj bi D.B. in tožnica opravljala isto delo. Ob tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje, ko je ugotovilo, da je razlog za izbiro vsestranskost delavca. To vsestranskost je D.B. pridobil zgolj v slabih dveh mesecih, tožnica pa ga je v delo uvajala. Tožnica je bila določena za presežno delavko brez izdelanih kriterijev, zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Toženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilo uporabilo tudi materialno pravo.

Bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Tožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da prihaja samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani zaključuje, da sta tožnica in D.B. opravljala enako delo, po drugi strani pa ugotavlja, da je bil temeljni razlog izbire dejstvo, da je bil tožničin sodelavec bolj vsestranski delavec. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe v zvezi s spoštovanjem določbe člena 88/3 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki za toženca z ozirom na določbo člena 88/4 ZDR sploh ni bila zavezujoča (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima toženec status manjšega delodajalca, skladno s členom 5/3 ZDR) zares ugotovilo, da sta tožnica in D.B. opravljala enako delo. Navedeno ugotovitev pa je potrebno razlagati v povezavi z že omenjenim členom 88/3 ZDR, kjer se ustreznost dela presoja glede na določbo člena 90/3 ZDR (torej z ozirom na vrsto in stopnjo izobrazbe, ki se (formalno) zahteva za opravljanje določenega dela). Dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delavec D.B. lahko opravljal težja opravila in več opravil kot tožnica (varjenje radiatorjev, prenašanje težjih bremen, embaliranje, priprava materiala za kopalniške radiatorje, ...), ki predstavlja ugotovitev dejanskega opravljanja dela na delovnem mestu, na katerem je bil zaposlen D.B. (na enakem delovnem mestu je bila sicer zaposlena tudi tožnica) pa ne predstavlja v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitev sodišča prve stopnje o opravljanju enakega dela se je namreč nanašala na delovni mesti, na katerem sta bila zaposlena tožnica in delavec D.B. (torej na naziv delovnega mesta in opis del in nalog tega delovnega mesta), ugotovitev o tem, da je bil D.B. bolj vsestranski delavec pa se je nanašala na primerjavo dejansko opravljenega dela tožnice in D.B..

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi tega ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, v posledici česar je utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice v celoti neutemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil podan poslovni razlog za redno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, da zaposlitev D.B. ni vplivala na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da toženec ni bil dolžan uporabljati posebnih kriterijev za določitev presežnega delavca, da tožnici sporna odpoved ni bila dana zaradi njene bolniške odsotnosti niti zaradi šikaniranja in da toženec ni imel možnosti zaposliti tožnice pod spremenjenimi pogoji. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe in se v izogib ponavljanju na njih le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na pritožbene navedbe tožnice o zatrjevani nepopolni oziroma nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice, da tožencu ni uspelo dokazati poslovnega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz dokaznega postopka izhaja, da je prišlo pri tožencu do znižanja števila in obsega naročil v letu 2010, kar je bilo posledica zaostrenih gospodarskih razmer na trgu, da je prišlo do 18 % povečanja stroškov materiala in nabavne vrednosti prodanega blaga ter stroškov storitev, da so se podaljševali plačilni roki, da je imel toženec težave pri poravnavanju tekočih obveznosti zaradi plačilne nediscipline in zaradi podaljševanja plačilnih rokov (sodelovanje pri projektu C.). Posledično je prišlo do zmanjšanja obsega dela v letu 2010 glede na isto obdobje v letu 2009, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec podal tožnici dne 2. 11. 2010. Neutemeljeno je v pritožbi zatrjevano dejstvo, da toženec tega poslovnega razloga ni dokazal tudi zato, ker je v aprilu 2010 zaposlil D.B. za nedoločen čas (pogodba o zaposlitvi z dne 22. 4. 2010 – C1), saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sklenitev te pogodbe v aprilu 2010 ni imela vpliva na zakonitost ugotavljanja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v novembru 2010. Iz izpovedb toženca ter prič D.B. in J.S. ter tudi iz prilog B (B2 – B7) je razbrati, da se je v letu 2010 (torej tudi po aprilu 2010) zmanjševal obseg naročil, prihajalo je do neplačil storitev, toženec pa je bil v postopkih davčne izvršbe zaradi neplačil davkov in v izvršilnih postopkih zaradi neplačanih obveznosti, zaradi česar je prišlo do odločitve glede racionalizacije poslovanja (zmanjšanja števila delavcev). Glede na navedeno tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zaposlitev D.B. v aprilu 2010 sama po sebi ne pomeni, da v novembru 2010 zato ni obstajal poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec 2. 11. 2010 podal tožnici.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice, da toženec ni dokazal, da je tožnici podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po objektivnih kriterijih. Toženec sicer ni bila dolžan upoštevati kriterijev za določitev presežnih delavcev, saj ga k temu ni zavezovala niti določba 96. člena ZDR niti panožna kolektivna pogodba, razen tega pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožnici podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je bil drugi delavec (pri tožencu sta poleg tožnice delala le še delavec D.B. in toženec) sposoben opravljati več različnih del kot tožnica in tudi težja dela (varjenje radiatorjev, prenašanje težjih bremen, embaliranje, …) kar je bil razlog, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožnici. Zato je neosnovan tudi pritožbeni očitek tožnice, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo objektivnih kriterijev za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec kot kriterij, na podlagi katerega je postalo delo tožnice pri tožencu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, upošteval dejansko večopravilnost tožničinega sodelavca v primerjavi s tožnico. Ker je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da toženec tožnici ni podal izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi šikaniranja oziroma zaradi tega, ker je bila tožnica v določenem obdobju v bolniškem staležu, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo njen tožbeni zahtevek.

V zvezi s trditvijo tožnice, da je delavec D.B. dejansko nadomestil tožnico, je potrebno ugotoviti, da je ta trditev sicer točna, vendar je v pristojnosti delodajalca, na kakšen način bo organiziral svoje delo. Toženec je namreč ugotovil (kar izhaja iz dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča), da lahko vse potrebno delo opravita le dva delavca. S tem, ko je toženec tožnici podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je logično, da je del njenih opravil v nadaljevanju opravljal tudi delavec D.B.. Iz izpovedbe toženca izhaja, da je bilo možno kompletno delo pri njem opraviti le z dvema delavcema.

V pritožbi zatrjevani dejstvi, da je delavca D.B. v delo pri toženi stranki uvajala tožnica oziroma da v 20-ih letih toženec ni dosegel nobene tehnološke izboljšave, na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nimata odločilnega vpliva. Toženec namreč ni zatrjeval, da naj bi postalo delo tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno zaradi posodobitve proizvodnje, temveč zaradi upada naročil, zmanjšanja obsega dela … .

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj se predmetni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).