Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožnika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela podana prepozno, saj je toženka na podlagi poskusne dobe v trajanju štirih mesecev, ki je bila podaljšana z aneksom k pogodbi o zaposlitvi, odpoved podala pred iztekom poskusne dobe, torej pravočasno in v skladu s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1. Takšen zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi med drugim sklenjena tudi na podlagi Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS (KPKD). KPKD dolžino poskusnega dela določa v 15. členu, in sicer je navedeno, da znaša poskusno delo za za dela V. skupine zahtevnosti (kamor je uvrščeno tudi tožnikov delo) največ tri mesece. Zato je sklenjeni aneks k pogodbi o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na spremembo 3. člena pogodbe o zaposlitvi in s katerim je bilo poskusno delo določeno v trajanju štirih mesecev, ničen, saj nasprotuje predpisom (določilom KPKD) in morali. Ker je toženka izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v nasprotju s 4. odstavkom 125. člena ZDR-1 (ki določa, da v primeru, če delodajalec v času trajanja ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec poskusnega dela ni uspešno opravil, lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi), je odpoved nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo ugodilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 9. 1. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku 12. 1. 2015 nezakonita in se razveljavi.

2. Tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 19. 1. 2015, temveč mu še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo.

3. Toženka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo v 8 dneh, pod izvršbo.

4. Toženka je dolžna tožnika za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 20. 1. 2015 naprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za čas prenehanja delovnega razmerja tudi obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 8. 9. 2014 in od njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plač ter mu za ta čas izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 2,40 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka parcijskega roka dalje do plačila.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 9. 1. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku 12. 1. 2015. Zavrnilo je tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

2. Zoper navedeno sodbo je tožnik pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navedel je, da je nepravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bila odpoved podana pravočasno pred iztekom podaljšane poskusne dobe ter skladna s četrtim odstavkom 125. člena ZDR-1. S pogodbo o zaposlitvi je bilo namreč dogovorjeno trimesečno poskusno delo. Iz drugega odstavka 125. člena ZDR-1 izhaja, da se poskusno delo lahko podaljša le v primeru začasne odsotnosti z dela. Tožnik v času poskusnega dela ni bil začasno odsoten z dela in tako ni obstajal razlog za podaljšanje trajanja poskusnega dela, zagotovo pa ne za en mesec. Zaradi take ugotovitve je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Potrebno je upoštevati, da je tožnik kot delavec v tovrstnih razmerjih šibkejša stranka, ki želi ohraniti delovno razmerje, saj je od tega odvisna njegova eksistenca in eksistenca njegovih družinskih članov. Prav zaradi strahu pred prenehanjem delovnega razmerja je tožnik tudi podpisal aneks k pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega toženka v izpodbijani odpovedi ni nič navedla, katerih normativov tožnik ni izpolnjeval in kakšni so bili ti normativi ter katerih navodil ni izpolnil ter kdaj. Zato je tožnik v pritožbi vztrajal, da je odpoved pavšalna in v nasprotju s 87. členom ZDR-1, zaradi česar je odpoved nezakonita, sodišče pa je v tem delu kršilo materialno pravo. Tožnik je tudi vztrajal, da je razlog za podajo odpovedi njegovo zdravstveno stanje, ki mu je onemogočalo delo v klimatiziranih prostorih zaradi težav s sinusi, s čemer je bila direktorica tožene stranke seznanjena pred njegovim nastopom dela. Po pravni teoriji mora biti delavec seznanjen s tem, kdo poskusno delo usmerja, nadzira, o njem poroča in naredi oceno. Iz izvedenega dokaznega postopka pa je nedvomno mogoče zaključiti, da delavci, ki naj bi spremljali poskusno delo tožnika, niso niti vedeli, da bi morali spremljati njegovo delo. V tem delu je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Po mnenju tožnika je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče je namreč svojo odločitev oprlo zgolj na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, do navedb tožnika pa se niti ne opredeljuje in ne obrazlaga, zakaj mu ne verjame. Tožnik je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo vse navedbe tožnika prerekala kot neutemeljene in neizkazane. V obrazložitev svojega odgovora na pritožbo je navedla, da sta tožnik in toženka pred potekom prvotno dogovorjenega obdobja poskusnega dela sklenila pisni aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim sta dobo poskusnega dela soglasno podaljšala iz treh na štiri mesece. Zato so pritožbene navedbe tožnika v smeri, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno, v celoti neutemeljene. Povsem neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe tožnika. Toženka se v celoti strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je dejansko stanje ugotovilo pravilno in pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Zato je potrebno tožnikovo pritožbo v celoti zavrniti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Je pa prvostopno sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta stranki 8. 9. 2014 sklenili pogodbo o zaposlitvi (dalje: PZ) za nedoločen čas na delovnem mestu administrator - prodajni referent. V 3. členu te PZ je bila določena tudi poskusna doba v trajanju treh mesecev od 12. 9. 2014 dalje, ko je tožnik nastopil delo. Stranki sta nato 11. 12. 2014 sklenili še aneks k PZ, v katerem sta poskusno dobo določili v trajanju štirih mesecev. Nato je toženka 8. 1. 2015 podala oceno tožnikovega poskusnega dela in v njej ugotovila, da tožnik poskusnega dela ni uspešno opravil in ni primeren za delo v njenem kolektivu. Sledila je odpoved PZ zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 9. 1. 2015. Ob navedeni ugotovitvi dejanskega stanja je prvostopno sodišče ugotovilo, da ugovor tožnika, da je bila odpoved PZ podana prepozno, ni utemeljen, saj je toženka na podlagi poskusne dobe v trajanju štirih mesecev, ki je bila podaljšana z aneksom k PZ, odpoved podala malo pred iztekom poskusne dobe. Poskusna doba se je namreč iztekla 12. 1. 2015, odpoved pa je bila podana 9. 1. 2015, torej pravočasno in v skladu s členom 125/4 ZDR-1. Tak zaključek prvostopnega sodišča pa je nezakonit, saj sodišče ni upoštevalo materialnega prava, ki bi ga moralo, kot sledi v nadaljevanju te obrazložitve.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 s sprem.) v 9. členu določa, da sta delavec in delodajalec pri sklepanju in prenehanju PZ in v času trajanja delovnega razmerja dolžna spoštovati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. S PZ oz. s kolektivno pogodbo se lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon.

8. Iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko izhaja, da je bila ta PZ med drugim sklenjena tudi na podlagi Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS (KPKD, Ur. l. RS, št. 45/1994 s sprem.), katere uporaba je bila izrecno določena tudi v 1. členu PZ. KPKD dolžino poskusnega dela določa v 15. členu in tam je določeno, da za dela V. skupine zahtevnosti znaša največ tri mesece. V to skupino spada tudi tožnikovo delo, kot izhaja iz preambule sklenjene PZ. V KPKD poskusno delo v trajanju štirih mesecev (kot sta stranki določili v aneksu k PZ) sploh ni predvideno za nobeno skupino zahtevnosti del. Zato je sklenjeni aneks k PZ z dne 11. 12. 2014 v delu, ki se nanaša na spremembo 3. člena PZ in s katerim je bilo poskusno delo določeno v trajanju štirih mesecev ničen, saj nasprotuje predpisom (določilom KPKD), pa tudi morali. Dejstvo je, da je delavec pri sklepanju pogodbe v določeni meri v podrejenem položaju in da pogodbo o zaposlitvi oz. aneks pripravi delodajalec (tako je bilo tudi v tem primeru), delavec pa vse to podpiše iz bojazni pred izgubo zaposlitve. Navedeno pa je na podlagi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprem.) v povezavi s členom 88/1 OZ razlog za ugotovitev ničnosti spornega pogodbenega določila, na kar je pritožbeno sodišče skladno s členom 15/1 ZDR-1 pazilo po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi poudarja, da je tožnik že v tožbi izrecno navajal (smiselno enako tudi na zaslišanju), da v času trimesečnega poskusnega dela sploh ni bil odsoten z dela, ne zaradi bolezni in ne zaradi kakšnega drugega razloga, zaradi česar ni bilo razlogov za podaljšanje poskusnega dela na podlagi člena 125/2 ZDR-1. Tega dejstva toženka ni nikjer prerekala, sicer pa je v samem aneksu k PZ toženka izrecno zapisala, da se sklepa zaradi „medsebojnega interesa“. To pa je za tožnika manj ugodno od določbe KPKD, torej v nasprotju s členom 9/2 ZDR-1 ter v nasprotju s 15. členom KPKD, s tem pa nično in v nasprotju z moralo.

9. V posledici uporabe zgoraj navedenega materialnega prava je mogoča nadaljnja ugotovitev, da je toženka v nasprotju s členom 125/4 ZDR-1 podala izpodbijano odpoved PZ in je ta nezakonita. Temu ustrezno je utemeljen tudi tožnikov tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo, tožnik pa je upravičen tudi do povračila stroškov postopka. O stroških je pritožbeno sodišče odločalo na podlagi člena 154/1 ZPP in tožniku priznalo priglašene stroške za urbano v višini 2,40 EUR.

10. Pritožbeno sodišče se na podlagi člena 360/1 ZPP o ostalih pritožbenih navedbah in razlogih ni opredelilo, ker za sprejeto odločitev niso odločilnega pomena.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe (za kar je imelo podlago v 5. alineji 358. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.