Jedro

Ne glede na pritožbene navedbe o kršitvi domneve nedolžnosti, pravice do pravnih jamstev in kršitev pravice do poštenega sodnega postopka pa je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju dejstva, da se po nastopu pravnomočnosti obtožbe ni soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi vplivali na utemeljenost suma, utemeljen sum glede vseh iz obtožbe izhajajočih očitkov kaznivih dejanj, naslonilo na pravnomočnosti obtožnice in ne zgolj na priznanje nekaterih kaznivih dejanj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obdolženega A. A. še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa, da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno razpravljanje in odločanje, oziroma še podredno, da se sklep spremeni tako, da se pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Glede pritožbeno izpodbijanega utemeljenega suma je sodišče prve stopnje razumsko obrazložilo, da je postala obtožnica, ki je bila vložena zoper obtoženca, pravnomočna, s čimer je dokazni standard utemeljenega suma tudi dognan. Iz izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je obtoženi na predobravnavnem naroku izvršitev nekaterih kaznivih dejanj po obtožbi tudi priznal. Ne glede na pritožbene navedbe o kršitvi domneve nedolžnosti, pravice do pravnih jamstev in kršitev pravice do poštenega sodnega postopka pa je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju dejstva, da se po nastopu pravnomočnosti obtožbe ni soočalo z novimi dejstvi oziroma dokazi, ki bi vplivali na utemeljenost suma, utemeljen sum glede vseh iz obtožbe izhajajočih očitkov kaznivih dejanj, naslonilo na pravnomočnosti obtožnice in ne zgolj na priznanje nekaterih kaznivih dejanj. S tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazni standard utemeljenega suma za vsa kaznive dejanja, ki izhajajo iz pravnomočne obtožnice dosežen. Sodišču prve stopnje tako glede obrazložitve utemeljenosti suma ni moč očitati procesne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Obtoženčevo ponovitveno nevarnost je sodišče prve stopnje obrazložilo v 6. do 9. točki pritožbeno izpodbijanega sklepa, kjer je nanizalo tako objektivne okoliščine kot tudi številne okoliščine, ki se tičejo osebnosti obtoženca in so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Drugostopenjsko sodišče nikakor ne more pritrditi pritožbeni trditvi, da kriminalna količina v predmetnem kazenskem postopku in predkaznovanost ne utemeljujeta pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, slediti pa ne more niti pavšalnim navedbam, da naj bi se obtoženec spremenil. Sodišče prve stopnje na ponovitveno nevarnost ni sklepalo zgolj in izključno na podlagi obtoženčeve predkaznovanosti in kriminalne količine, ampak v povezavi z ostalimi v napadenemu sklepu izpostavljenimi okoliščinami, ki pa pritožbeno niti niso problematizirane. Na ravni utemeljenega suma je izkazano tudi kaznivo dejanje na škodo mladoletnega otroka, zato ne more biti produktivna pritožbena razprava o tem, da sodišče zaključek o ponovitveni nevarnosti gradi na dveh obtožencu nenaklonjenih pričah. Vrednotenje verodostojnosti prič pa bo pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku. Tudi po sodbi drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje v zadostni meri in razumno utemeljilo obtoženčevo izrazito ponovitveno nevarnost, zaradi česar v tem pogledu ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zlasti pa tudi v tem pogledu ni nepopolno oziroma nepravilno ugotovilo pravno relevantnega dejanskega stanja.

7. Povsem nesprejemljivo je tudi pritožbeno zatrjevanje, da ni podana sorazmernost, upoštevajoč težo kaznivih dejanj, ki se očitajo obtožencu in čas prestan v priporu. Nasprotno pritožbeno sodišče ugotavlja, da se obtožencu očita storitev treh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem in drugem odstavku 192. člena KZ-1, za vsako od očitanih kaznivih dejanj pa je predpisana kazen zapora do 5 let, kar že samo po sebi nakazuje na težo kaznivih dejanj in visoko stopnjo ogrožanja pravno zavarovanih dobrin, kar vse je prvostopenjsko sodišče v pritožbeno izpodbijanem sklepu tudi ustrezno obrazložilo. Glede na obtoženčevo predkaznovanost, glede na dejstvo, da se obtoženec nahaja še v drugih kazenskih postopkih, kar vse pritožbeno ni izpodbijano in glede na obseg očitane kriminalne dejavnosti, je tudi po sodbi pritožbenega sodišča ponovitvena nevarnost tako izrazita in intenzivna, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča glede na obtoženčeve osebne lastnosti, ni mogoče pričakovati, da bi bil že pritožbeno predlagani hišni pripor zadosten ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti, saj je za uspešnost milejšega ukrepa potrebno sodelovanje obtoženca in njegova volja, da ukrepa ne bo kršil, na kar iz dosedanjega načina življenja obtoženca ni mogoče utemeljeno sklepati. Glede na to, da je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo neogibnost pripora in tudi sorazmernost uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa, sodišču prve stopnje ni moč očitati kršitev določb člena 192 in 199 a Zakona o kazenskem postopku, relevantne okoliščine pa je sodišče prve stopnje razumno presodilo, zato tudi ne more biti na mestu očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je odrejeni osebni omejevalni ukrep sorazmeren in neogibno potreben.

8. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP. S tem je pritožbeno sodišče tudi odgovorilo na vse pravno relevantne pritožbene navedbe.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 94. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.