Jedro

Tudi za pritožbo mora pritožnik izkazovati pravni interes.

Izrek

Pritožba zoper sodbo se zavrže. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 2336/2000-13 z dne 14.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 16.10.2000, s katero je tožena stranka odločbo Centra za socialno delo L.Š. z dne 26.6.2000 odpravila in odločila, da se osebni stiki tožnika z njegovo takrat mladoletno hčerko M.N., rojeno 5.5.1983 prepovedo (1. točka izreka), tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo Centra za socialno delo L.Š. pa je kot neutemeljeno zavrnila (2. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje tožnika ni oprostilo plačila sodnih taks.

V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) in predlaga, da sodbo in sklep pritožbeno sodišče razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje oziroma sodbo samo spremeni tako, da zahtevku ugodi. Ureditev stikov med mladoletnim otrokom in njegovim očetom ni samo v korist otroka, ampak je tudi pravica otrokovega očeta. Dolžnost obeh roditeljev je, da stiki dejansko in redno potekajo in sicer tako, da so v otrokovo korist in da nobeden teh stikov ne zlorablja za odtujevanje otroka od drugega roditelja. Tožniku je z odločitvijo tožene stranke onemogočeno normalno družinsko življenje. Pravica do spoštovanja družinskega življenja je zagotovljena s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če tožnik nima stikov mu je to onemogočeno. Zaradi tega je prizadet in utrpel je nepopravljivo materialno in nematerialno škodo. Dolgotrajno odločanje je pripeljalo do odtujitve med očetom in hčerko. Hčerka je prikrajšana za odnos z očetom, ki je nenadomestljiv v razvoju njene osebnosti, zlasti v vzpostavitvi čustvenega ravnovesja. Brez razumnega in stvarnega razloga je bilo odločeno, da stiki niso v korist otroka. Roditelj, ki otroka nima pri sebi, nima možnosti, da izvršuje roditeljsko pravico in skrbi ter vzgaja otroka. Vzgoja otroka kot najpomembnejše upravičenje, ki izhaja iz roditeljske pravice, je na ta način očetu onemogočena. S plačilom sodne takse bi utrpel prikrajšanje v smislu, da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje, zato je na mestu oprostitev plačila. Predlaga tudi taksno oprostitev v pritožbenem postopku.

Pritožba zoper sodbo ni dovoljena.

Po določbi 3. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja v upravnem sporu na podlagi 16. člena ZUS, je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki za pritožbo ni imela pravnega interesa. Namreč tudi za pritožbo mora pritožnik izkazovati pravni interes, torej kot verjetno mora izkazati, da bo ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Na obstoj pravnega interesa mora tudi pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

V tem primeru je predmet upravnega spora ureditev stikov med očetom in otrokom, to je med tožnikom in mladoletno hčerko M.N. Glede na to, da je M.N., ki je rojena 5.5.1983, v času, ko je tožnik vložil pritožbo (29.4.2002), že napolnila 18 let in je postala polnoletna, tožnik nima več pravnega interesa v tem postopku, saj bi morebitna zanj ugodna odločitev pritožbenega sodišča o njegovi pritožbi zoper odločbo tožene stranke, ki je prepovedala stike med njim in mladoletno hčerko, zanj ne pomenila več nobene pravne koristi. Njegov pravni položaj se zaradi take odločitve pritožbenega sodišča ne bi izboljšal, ker po polnoletnosti potreba za urejanje stikov po državi oziroma organu, ki ga je država za to pooblastila, ni več podana. S polnoletnostjo postane otrok popolnoma poslovno sposoben in ni več otrok. Tudi roditeljska pravica preneha s polnoletnostjo otroka (1. odstavek 117. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list SRS, št. 19/76, 30/86, 1/89, 14/89 in Uradni list RS, št. 13/94, 82/94, 26/99, 60/99, 70/00 in 64/01 ter 44/03 odl. US). S polnoletnostjo centru za socialno delo preneha obveznost ukrepanja v zvezi z varstvom in vzgojo otroka ali varstva njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi. Zato tudi ponovno odločanje o stikih v tem primeru ne bi bilo več možno, kar pomeni, da se položaj tožnika kljub morebitnemu uspehu ne bi mogel izboljšati. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrglo na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS.

Odločitev upravnega sodišča, da se tožnika ne oprosti plačila sodnih taks je pravilna. Z uporabo 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 3/78-1/90 in Uradni list RS, št. 14/91-70/00) je upravno sodišče presodilo listine, ki jih je predložil tožnik na poziv sodišča (odločbo o odmeri dohodnine za leto 2000, potrdilo, da nima katastrskega dohodka ter potrdilo o višini plače za mesec februar 2002) in na tej podlagi je tudi po presoji pritožbenega sodišča napravilo pravilen zaključek, da s plačilom sodne takse ne bo prizadeto oziroma ogroženo preživljanje tožnika in njegovega družinskega člana, ki ga je dolžan preživljati. Iz navedenih listin namreč izhaja, da je tožnik redno zaposlen in da prejema plačo (v februarju 2002 je prejel 266.143,00 SIT bruto). Pritožbeni ugovor s tem v zvezi ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča, saj ga tožnik niti ni konkretiziral. Tožnik je že v tožbi uveljavljal oprostitev plačila sodnih taks v tem postopku, kar pomeni, da je že takrat uveljavljal tudi oprostitev taks v pritožbenem postopku. Zato se zavrnitev tega predloga nanaša tudi na pritožbeni postopek in pritožbeno sodišče o predlogu za oprostitev taks v pritožbenem postopku ni posebej odločalo, ker je o njem že odločeno.

Neutemeljeno pritožbo zoper sklep je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.