Jedro

Z začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 bi sodišče lahko zadržalo izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, to pomeni do izdaje in vročitve prvostopenjske odločbe strankam postopka, kajti splošni presoji načela sorazmernosti, ki jo je na načelni ravni opravil že zakonodajalec s tem, ko je omenjene posledice izdaje odločbe uredil v zakonu, mora slediti še konkretna sodna presoja načela sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave) glede na dejanske okoliščine posamičnega primera v povezavi z določeno človekovo pravico, če jo tožnik uveljavlja kot škodo v obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožnik je v obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe škodo vezal na dve ustavni pravici in sicer na pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave in na ustavno pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, vendar pa je to storil na tak način, da ni zadostil dokaznemu standardu, ki se zahteva v zvezi z opredeljevanjem škode in verjetnostjo nastanka težko popravljive škode.

Tožnik ne more kopičiti zahtev za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 pride v poštev takrat, kadar ni mogoče izdati začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 zaradi specifičnosti izvrševanja akta, ki je predmet izpodbijanja v upravnem sporu; druge vrste začasne odredbe v upravnem sporu pa ni mogoče izdati.

Izrek

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je minister za pravosodje na podlagi četrtega odstavka in 1. točke prvega odstavka 287. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 281. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10 in 26/11) po uradni dolžnosti v prvi točki izreka odločil, da se ugotovi, da izvršitelj A.A. s sedežem v K., ni vreden javnega zaupanja. V drugi točki izreka je odločil, da izvršitelj A.A. ne izpolnjuje več vseh pogojev za imenovanje za izvršitelja, zato se z dnem dokončnosti te odločbe razreši kot izvršitelj. V tretji točki izreka odločbe pa je odločil, da mora razrešeni izvršitelj po prejemu te odločbe brez odlašanja izročiti zbornici izvršiteljev vse spise, vključno s spisi zaključenih zadev, vpisnike, evidence in vso ostalo dokumentacijo in predmete, ki jih je pridobil v zvezi z opravljanjem službe izvršitelja, po stanju, v kakršnem se nahaja na dan prejema odločbe. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je bilo ministrstvo v okviru disciplinskega postopka zoper izvršitelja A.A. s strani predlagatelja disciplinskega postopka, podjetja B. d.d., z dopisom z dne 3. 1. 2012 obveščeno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 2. 6. 2010 izdalo sodbo št. II K 7564/2010, s katero je izvršitelja A.A. spoznalo za krivega nevestnega dela v službi po 262. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo, 37/05 – odl. US, 17/06 – odl. US; v nadaljevanju: KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo in mu določilo kazen 5 mesecev zapora, ki pa se ne bo izrekla, če obtoženec v preizkusni dobi 2 let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Predlagatelj disciplinskega postopka je svojemu dopisu priložil kopijo citirane sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opremljeno s klavzulo o pravnomočnosti, ki izkazuje, da je sodba dne 30. 6. 2011 postala pravnomočna ter kopijo sodbe Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 7564/2010 z dne 2. 6. 2011, s katero je Višje sodišče potrdilo omenjeno sodbo sodišča prve stopnje. Po prejemu navedene sodbe je minister za pravosodje v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 287. člena ZIZ, v povezavi z določbama 7. točke prvega odstavka in tretjega odstavka 281. člena ZIZ, po uradni dolžnosti preveril, ali A.A., ki je bil za izvršitelja imenovan z odločbo ministra za pravosodje št. 165-02-45/2000 (MP 751-225/99-0304) z dne 28. 2. 2000, glede na izrečeno kazensko sodbo še vedno izpolnjuje vse pogoje za imenovanje za izvršitelja. Na podlagi prejetega odgovora sodišča in kopije citirane sodbe je bilo v postopku nedvomno ugotovljeno, da je bil izvršitelj A.A. v kazenskem postopku spoznan za krivega nevestnega dela v službi. Organ se nato sklicuje na določbe 1. točke prvega odstavka 287. člena, in 7. točko prvega odstavka 281. člena ZIZ. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 7564/2010 z dne 2. 6. 2010, izhaja, da je A.A. kriv, da je kot uradna oseba vedoma kršil druge predpise in kako drugače nevestno ravnal v službi, čeprav bi moral in mogel predvidevati, da lahko nastane zaradi tega premoženjska škoda, ki je tudi dejansko nastala. Po navedbi sodišča je A.A. očitano mu dejanje storil s tem, ko je v izvršilnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu pod opr. št. Ig 2006/00153, kot uradna oseba (kot izvršitelj) na podlagi določbe 280. člena ZIZ v nasprotju z določilom 69. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Uradni list RS, št. 18/03 in 83/06), s predstavnikoma dolžnika in upnika iz navedenega izvršilnega postopka sklenil dogovor, da dolžnik obročno nakazuje svoj dolg na njegov transakcijski račun, čeprav bi moral na podlagi 69. člena v zvezi s 63. členom navedenega pravilnika denarne zneske hraniti v sefu. Na podlagi sprejetega dogovora je dolžnik (oziroma zanj druga oseba) na transakcijski račun A.A. nakazal 8.845,84 EUR, od česar je izvršitelj upniku izročil zgolj 2.086,46 EUR ter mu za to v nasprotju z določbo 55. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja tudi ni izročil pobotnice, medtem ko ostalih prejetih zneskov izvršitelj upniku ni mogel izročiti, kar bi po mnenju sodišča izvršitelj moral in mogel predvideti, saj je Davčni urad RS navedenega sredstva na transakcijskem računu izvršitelja zaradi njegovega davčnega dolga zarubil. Iz navedenega razloga je upniku nastala premoženjska škoda v višini 6.759,38 EUR, kar se šteje za večjo škodo, sodišče pa ga je zaradi navedenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 262. členu KZ ter mu izreklo pogojno kazen 5 mesecev zapora. ZIZ kot merilo, kdaj se šteje, da oseba ni vredna javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, v tretjem odstavku 281. člena določa, da je to takrat, kadar je oseba obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja in takrat, kadar oseba ravna tako, da je na podlagi njenega ravnanja mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljala nalog izvršitelja. Minister za pravosodje nedvomno ugotavlja, da izvršitelj A.A. ni več vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja, saj je bil pravnomočno obsojen zaradi nevestnega ravnanja v službi, torej zaradi nevestnega ravnanja pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja. Ravno dejstvo nevestnega ravnanja pri opravljanju dejanj izvršbe in zavarovanja po mnenju ministra za pravosodje kaže na izvršiteljevo moralno nevrednost za nadaljnje opravljanje takih dejanj, saj bi moral izvršitelj kot uradna oseba svoje delo opravljati še posebej skrbno, v skladu s pravnim standardom strokovne (profesionalne) skrbnosti ter določila zakona in podzakonskih predpisov upoštevati dosledno, ne pa – kot v postopku izvršbe in zavarovanja. Takšno ravnanje izvršitelja kaže na njegovo moralno nevrednost za opravljanje teh dejanj, saj nekdo, ki bi moral že po svojem položaju posebej skrbno spoštovati predpise in vedno ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (prvi odstavek 288. člena ZIZ), pa to zavestno opusti, ter prostovoljno privoli v morebitno posledico, ne zagotavlja pravnega standarda vrednosti javnega zaupanja (7. točke prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 281. člena ZIZ).

2. Omejitev ustavne pravice svobode dela oziroma svobodnega opravljanja poklica s predpisovanjem posebnih pogojev za opravljanje nalog izvršitelja je dopustna zaradi varovanja pravice drugih oseb, da uživajo pravno varnost v pravnem prometu, ki jo zagotavlja izvršitelj s svojimi ravnanji, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi. Povsem predvidljivo je, da je med takšne omejitve (na normativni ravni) uvrščena tudi zahteva po izkazovanju javnega zaupanja za opravljanje službe izvršitelja. V nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic bi bilo, če bi zakonodajalec odrekel javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker bi s tem predpisal prepoved pridobitve poklica oziroma škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe. Tudi sodišče je v posamičnih primerih navedeno okoliščino pri izvršitelju (oseba vredna javnega zaupanja) štelo kot odločilno pri presoji resničnosti navedb strank v sodnem postopku (tako npr. Višje sodišče v Mariboru, sklep I Ip 1337/2009). S tem gre poudariti, da je vrednota javnega zaupanja izjemnega pomena z vidika javnega interesa, zagotavljanja pravne varnosti in zaupanja v pravosodje. Pravnomočna in izvršljiva obsodba izvršitelja za kaznivo dejanje nevestnega dela v službi (tj. v službi izvršitelja) po oceni ministra nedvomno pomeni, da oseba ni več vredna javnega zaupanja za opravljanje tovrstnega poklica. Minister za pravosodje svojo odločitev o razrešitvi A.A. kot izvršitelja utemeljuje torej v kazenski obsodbi, zraven navedenega pa svoje ugotovitve glede nevednosti javnega zaupanja za opravljanje dela izvršitelja dodatno utemeljuje še v dveh doslej izrečenih disciplinskih ukrepih izvršitelju A.A. – v javnem opominu z dne 1. 4. 2010, izrečenem zaradi tega, ker je izvršitelj za svoje delo oziroma stroške zaračunal višje plačilo, kot mu dejansko pripada po tarifi (odločba ministra za pravosodje št. 705-314/2007 z dne 1. 4. 2010) ter v javnem opominu z dne 21. 7. 2011, izrečenem zaradi dejstva, ker izvršitelj v izvršilnem postopku z dolžnikovim premoženjem ni ravnal v skladu z določili zakona in podzakonskih predpisov (odločba ministra za pravosodje št. 705-1347/2010/9). Tudi te dve okoliščini ministra za pravosodje še dodatno utemeljujeta v svojem prepričanju, da izvršitelj A.A. ni več vreden javnega zaupanja za opravljanje dejanj izvršbe in zavarovanja. Postopek za razrešitev izvršitelja v ZIZ-u ni podrobneje določen, zakon določa le, da odločbo o razrešitvi izda minister, pristojen za pravosodje (četrti odstavek 287. člena ZIZ) ter da razrešitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 287. člena ZIZ nastopi z izvršljivostjo odločbe, s katero se ugotovi, da izvršitelj več ne izpolnjuje pogojev za imenovanje za izvršitelja (drugi odstavek 287. člena ZIZ).

3. Tožnik je vložil tožbo, predlog za odlog izvršitve izpodbijanega akta in predlog za izdajo začasne odredbe. V tožbi pravi, da je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani dne 30. 11. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, o kateri Vrhovno sodišče še ni odločilo. Tožniku v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila zagotovljena minimalna jamstva v upravnem postopku, saj so bila kršena temeljna načela upravnega postopka, to je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), načelo materialne resnice (8. člen ZUP) in varstvo pravic stranke (7. člen ZUP). Tožnik z uvedbo postopka razrešitve ni bil seznanjen, saj je bilo prvo pisanje, ki mu je bilo v postopku vročeno, izpodbijana odločba. Tožnik v postopku razrešitve ni imel možnosti sodelovanja in se ni imel možnosti izjasniti v zvezi z očitanimi kršitvami oziroma okoliščinami, ki naj bi kazale na nevrednost javnega zaupanja. V danem primeru gre za postopek, ki je glede na težo posledic za stranko bistveno bolj invaziven od disciplinskega postopka, celo v disciplinskem postopku pa zakon izvršitelju nudi možnost izjave glede očitanih kršitev, zato je takšna zahteva še toliko bolj upravičena za postopek razrešitve izvršitelja. Razrešitev izvršitelja predstavlja poseg v ustavno zagotovljene pravice iz tretjega odstavka 49. člena Ustave (svoboda dela) in iz prvega odstavka 50. člena Ustave (pravica do socialne varnosti), ki izvirata iz opravljanja določenega dela. Zato odvzem možnosti, da se izvršitelj pred razrešitvijo izreče o očitanem neizpolnjevanju pogojev za opravljanje nalog izvršitelja, predstavlja grobo kršitev določb v postopku razrešitve. Odločba se sicer sklicuje na kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 8564/2010, pri čemer minister tožnikovega domnevno spornega ravnanja časovno in vsebinsko konkretneje ne opredeli, zlasti pa iz odločbe ne izhaja, na podlagi katerih izvedenih dokazov je minister prišel do dejanskih zaključkov v zvezi z domnevno nepravilnim ravnanjem izvršitelja A.A. in njegovi posledični nevrednosti javnega zaupanja. Tožnik glede na tek kazenskega postopka sicer ve, da naj bi se mu očitalo nepravilno ravnanje v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Ig 2006/00153 in sicer na dan 17. 5. 2006, ko je kot izvršitelj posredoval pri sklenitvi dogovora med upnikom in dolžnikom, da bo dolžnik prostovoljno obročno poravnal svojo obveznost do upnika na način, da bo na transakcijski račun izvršitelja mesečno nakazoval obroke dolgovanega zneska. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kot rečeno, ne izhaja, katero nepravilno ali nemoralno oziroma drugače nedopustno ravnanje minister pravzaprav očita tožniku, zato se slednji lahko zoper izdano odločbo brani zgolj na podlagi poznavanja očitkov tožilstva, podanih v kazenskem postopku. Minister tožniku sicer očita kršitev 69. člena v zvezi s 63. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja, pri čemer tožnik ostro zavrača kakršnokoli kršitev omenjenega Pravilnika v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. Ig 2006/00153. 69. člen Pravilnika določa, da se stvari, ki se pridobijo pri opravi izvršilnih dejanj, hranijo v sefu. V konkretnem izvršilnem postopku pa je bil sklenjen dogovor med upnikom in dolžnikom o prostovoljni izpolnitvi obveznosti, torej tožnik ni opravil nikakršnega izvršilnega dejanja. Izvršilna dejanja so taksativno našteta v Zakonu o izvršbi in zavarovanju ter opredeljena s Pravilnikom in v nobenem od omenjenih aktov izvršilna dejanja ne zajemajo prostovoljne izvršitve s strani dolžnika. Tožnik je namreč v konkretnem primeru, kakor tudi v drugih, ravnal skladno s 53. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja in je pred opravo izvršilnih dejanj pozval dolžnika k prostovoljni izpolnitvi obveznosti; po opravljenem pozivu je bil med upnikom in dolžnikom sklenjen dogovor o prostovoljnem obročnem poplačilu dolga, zato tožnik kot izvršitelj z izvršilnimi dejanji ni nadaljeval, postopek izvršbe pa je bil odložen. Tožnik torej upoštevaje navedeno ni mogel ravnati po 69. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju in zagrešiti kakršnekoli kršitve 69. člena v zvezi s 63. členom Pravilnika, saj v konkretnem izvršilnem postopku ni opravljal izvršilnih dejanj. Po pravni teoriji in sodni praksi so izvršilna dejanja samo tista dejanja, ki so realna dejanja izvršitelja in kot takšna določena v Zakonu o izvršbi in zavarovanju in samo v zvezi s temi dejanji bi tožnik lahko ravnal nepravilno, nevestno in samo glede teh dejanj bi lahko izvršilno sodišče odločalo o zahtevi za odpravo nepravilnosti, v konkretnem primeru pa kot rečeno ni šlo za opravo izvršilnih dejanj. Izpodbijana odločba tožniku očita neizdajo pobotnice, pri čemer tudi tega ravnanja časovno ne opredeli in iz odločbe ne izhaja, na katerih izvedenih dokazih minister gradi omenjeni očitek. Glede očitane kršitve 55. člena Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja tožnik navaja, da je pobotnica sredstvo za dokazovanje izpolnitve obveznosti pri predaji ali odvzemu denarja, za katero ni drugih dokazil (drugi odstavek 55. člena Pravilnika), za kar v konkretnem primeru prav tako ni šlo. Dolžnik je skladno z dogovorom z upnikom nesporno izvršitelju A.A. na transakcijski račun nakazoval obroke dolga, torej mu jih ni izročil na roke (razen v primeru gotovinskega zneska z dne 17. 5. 2006, ko pa je izvršitelj dolžniku tudi izdal pobotnico). Sicer se pa zneske, nakazane na transakcijski račun izvršitelja, pobotnice ne izdajajo. Tako tožnik ni mogel kršiti 55. člena Pravilnika, kot mu neutemeljeno očita izpodbijana odločba. V kazenskem postopku se je kot nesporno izkazalo, da je bil med upnikom in dolžnikom sklenjen dogovor o predaji sredstev upniku takrat, ko bo poravnana celotna dolžnikova obveznost in bo skladno z določilom ZIZ in Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja izdelano poročilo in obračun. Slednje je v kazenskem postopku potrdila tudi zaslišana priča B.B. (glej zapisnik o zaslišanju). Očitek, da izvršitelj upniku ni predal sredstev, je tako dejansko in pravno zmoten, saj bi bila predaja denarja pred poplačilom celotne obveznosti v nasprotju z dogovorom upnika in dolžnika in v nasprotju z določili ZIZ in Pravilnika, ki pred izročitvijo sredstev upniku zahteva izdelavo poročila in končnega obračuna. Da v zvezi s predajo sredstev ni bilo nikakršnih nepravilnosti in je tožnik postopal skladno s 97. členom ZIZ, je potrdilo v disciplinskem postopku tudi Ministrstvo za pravosodje (glej tretji odstavek na 5. strani sklepa z dne 10. 10. 2007). Tožniku izpodbijana odločba prav tako neutemeljeno očita oškodovanje upnika. Tudi v zvezi s tem spornim dejstvom sicer izpodbijana odločba nima razlogov o tem, na katerih izvedenih dokazih temelji sporni dejanski zaključek. Tožnik pa poudarja, da bi škoda upniku lahko nastala šele v primeru, če bi dolžnik poplačal celotno obveznost, izvršitelj pa upniku ne bi izročil vseh sredstev (seveda po odbitku stroškov). Dolžnik pa ni izpolnil celotne svoje obveznosti do trenutka, ko je bil tožniku kot izvršitelju odvzet spis in zadeve niti ni mogel zaključiti. V zvezi z istim izvršilnim postopkom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. Ig 2006/00153 in identičnim dejanskim stanjem je bil s strani Ministrstva za pravosodje zoper tožnika že sprožen disciplinski postopek, najprej s sklepom z dne 5. 6. 2007 oziroma s spremenjenim sklepom z dne 10. 10. 2007, št. 705-314/2007/37. V disciplinskem postopku je bila opravljena ustavna obravnava dne 14. 12. 2007, 1. 4. 2010 pa izdana odločba o disciplinski odgovornosti tožnika in izrečena sankcija javni opomin (sklep št. 705-314/2007/96). Tožnik torej opozarja, da je v zvezi z istim historičnim dogodkom, istim izvršilnim primerom, za katerega je bil že obravnavan v disciplinskem postopku, sedaj sankcioniran še z razrešitvijo. Navedeno je v nasprotju s temeljnim načelom prepovedi večkratnega odločanja o isti stvari oziroma večkratnega sankcioniranja za isto ravnanje in je nasprotno postopanje ministra nepravilno in nezakonito. Tožnik se zoper odločbo z dne 1. 4. 2010 zaradi zamude roka ni pritožil, kar seveda ne pomeni, da sankcijo sprejema.

4. Opozarja na samo nesprejemljivost uporabe skrajnega ukrepa razrešitve. Upravno sodišče je ministrstvo za pravosodje v zvezi z isto zadevo s sodbo U 1381/2007-9 z dne 12. 9. 2007 že glede začasne prepovedi opravljanja dejavnosti opozorilo na veliko intenzivnost posega v ustavno zagotovljene pravice, zato bi moral minister pri izreku tako skrajnega ukrepa, kot je razrešitev izvršitelja, ravnati posebej previdno in posebej skrbno. Ob tem bi moral minister glede na morebitno kazensko sodbo raziskati dejansko stanje v zvezi z očitanimi kršitvami, torej ugotoviti materialno resnico in šele v primeru, da bi bile ugotovljene kakršnekoli nepravilnosti, ustrezno ukrepati. V konkretnem primeru minister pred izdajo odločbe nedvomno ni izvedel dokaznega postopka in ni ugotavljal materialne resnice v zvezi z eventualnimi kršitvami izvršitelja, ki bi lahko privedle do izgube javnega zaupanja, temveč se je v celoti oprl na kazensko sodbo, brez da bi dal tožniku možnost izjasniti se v zvezi z očitki, ki ga bremenijo v izpodbijani odločbi.

5. Nenazadnje je potrebno opozoriti še na določilo 298.e člena ZIZ, ki predvideva zastaranje pregona za eventualno disciplinsko kršitev v roku enega leta od dne kršitve oziroma absolutno v roku dveh let. Glede na poznavanje kazenskopravne zadeve, v kateri se tožniku očita nepravilno ravnanje na dan 17. 5. 2006, je tudi ta rok že potekel. Predlaga zaslišanje tožnika.

6. Tožnik se ukrepu iz 3. točke izreka upira, saj meni, da gre za nezakonito odločitev o predaji zadev, ki jih je izvršitelj dolžan hraniti skladno z veljavnimi predpisi in so njegova last. Tožnik je kot izvršitelj od sodišča prejemal predloge za izvršbo, sklepe o izvršbi in sklepe o imenovanju, vse ostale listine, na podlagi katerih je formiral spise, je pridobival in izdeloval sam. Tožnik mora aktivne spise ne glede na stanje, v katerem se nahajajo, zaključiti in za opravljene storitve izstaviti račune, kar mu je z zahtevo po takojšnji izročitvi onemogočeno, medtem ko spisov, ki so zaključeni in jih je dolžan hraniti, glede na omenjeno dolžnost ne more in ne sme predati toženi stranki ali zbornici, saj spisi niso njihova last in je dolžnost hrambe na izvršitelju, ki je zadevo vodil. Za odločitev po 3. točki izreka izpodbijane odločbe torej ni ustrezne pravne podlage.

7. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

8. V zvezi z predlogom za odlog izvršitve izpodbijanega akta se sklicuje na 2. odstavek 32. člena ZUS-1. Tožnik glede na zgoraj povzeto zakonsko določilo naslovnemu sodišču predlaga, da odloži izvršitev odločbe Ministra za pravosodje v celoti in sicer do izdaje pravnomočne odločbe, saj trdi, da mu bo z izvršitvijo odločbe nastala težko popravljiva škoda. Škoda v sferi tožnika, ki je pogoj za odložitev izvršitve izpodbijanega akta, bo tako nematerialna kot materialna. Glede na veljavno zakonodajo, enako izhaja tudi iz 5. strani izpodbijane odločbe, bo o spornem ukrepu razrešitve obveščena tako Zbornica izvršiteljev, kakor tudi vsa okrožna sodišča v Republiki Sloveniji, dejstvo razrešitve je glede na osmi odstavek 287. člena ZIZ objavljeno na spletni strani Ministrstva za pravosodje, Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Zbornice izvršiteljev s podatki o osebnem imenu, sedežu in datumu razrešitve, kar predstavlja hud poseg v osebno in službeno integriteto tožnika, nepopravljiv udarec za ugled in ime tožnika kot posameznika in kot izvršitelja, splošno znano pa gre za takšno škodo v sferi osebnostnih pravic posameznika, ki jo tudi eventualne drugačne odločitve upravnih in sodnih organov, četudi so javno objavljene, ne bodo mogle popraviti. Poleg izpostavljene nematerialne škode, ki bo z izvršitvijo odločbe nastala tožniku, pa tožniku grozi tudi nepopravljiva ali težko popravljiva premoženjska škoda. Ministrstvo za pravosodje in javno upravo oziroma minister je v 3. točki izpodbijane odločbe izvršitelju naložil izročitev vseh spisov in s samo vročitvijo odločbe de facto pride do prenehanja opravljanja dejavnosti, kar je znaten poseg v pravico do zagotovitve opravljanja določenega dela (tretji odstavek 49. člena Ustave) in znaten udarec za tožnikovo pravico do socialne varnosti, saj je s tem tožniku onemogočeno pridobivanje dohodkov v poklicu, za katerega je usposobljen, in to praktično čez noč. Tožniku je z izpodbijano odločbo v trenutku odvzeta možnost zaslužka, takšne situacije oziroma stanja pa tudi ne bo mogoče popraviti, saj bo tožnik izgubil vse spise in torej celotno delo in tudi v primeru, da se ugotovi, da je bil razrešen nezakonito, spisov ne bo mogel več pridobiti nazaj in bo torej primoran začeti na novo. Glede na navedeno so torej podani pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe.

9. V zvezi s točko C. tožbe pa pravi, da tretji odstavek 32. člena ZUS-1 določa, da iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 stranka lahko zahteva izdajo začasne odredbe, če se z verjetnostjo izkaže kot potrebna. Tožnik torej na podlagi določil 32. člena ZUS-1 v zvezi z določilom 272. člena ZIZ vlaga predlog za izdajo začasne odredbe s predlogom, da sodišče odloži izvrševanje izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu, saj se z izvrševanjem izpodbijanega upravnega akta tožniku dela težko popravljiva oziroma nepopravljiva škoda, prizadeta pa je tudi javna korist. Skladno z določilom 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve upnika, če slednji izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

10. Tožnik je v tem postopku že v razdelku A. tožbe z obsežnimi trditvami izkazal verjetnost obstoja svoje terjatve in se v izogib ponavljanju trditev v celoti sklicuje na trditve v razdelku A. Tožnik je nadalje že v predhodnem razdelku B. pojasnil dejstva, ki govorijo za nastanek težko popravljive škode v tožnikovi sferi za primer, da se začasno ne uredi razmerje, ki ga vzpostavlja izpodbijana upravna odločba. V izogib ponavljanju se tožnik v utemeljitev navedene predpostavke v celoti sklicuje na navedbe v razdelku B. V smislu zgoraj navedenih navedb tožnik izkazuje tudi nevarnost, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena oziroma, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, da bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe prizadeta tudi javna korist. V tem času za tožnika kljub odsotnosti vsakršnih prihodkov nastajajo stroški najema poslovnih prostorov in dveh skladišč, ki jih izvršitelj mora imeti na voljo (odpoved najemne pogodbe za nedoločen čas poteka po določenem postopku in tožnik zagotovo ne more glede na splošno znano trajanje postopka odpovedi najema poslovnega prostora pričakovati za manj kot eno leto dni stroškov najema, ki mesečno stane 650,00 EUR za poslovni prostor in 350,00 EUR za eno garažo ter 20,00 EUR tedensko za drugo garažo), fiksnih stroškov v zvezi z najetimi prostori (telefonski priključek, elektrika, komunala, ki jih mora plačevati skladno z najemno pogodbo). Tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela nikakršnih neugodnih posledic, za razliko od tožnika, za katerega ima izpodbijana odločitev nepopravljive posledice. Prav tako začasno ureditvijo spornega razmerja v tem času ne bi bila prizadeta javna korist, saj je potrebno upoštevati, da je tožnik od očitanega mu ravnanja več kot 5 let nemoteno delal brez vsakršnih težav in nevšečnosti, uspešno in vestno. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče z začasno odredbo uredi sporno razmerje tako, da začasno odloži izvršitev izpodbijanega akta in sicer do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu, saj izvršitev izpodbijanega akta tožniku lahko prizadene ne zgolj težko popravljivo, temveč nepopravljivo škodo in da se do pravnomočne odločitve Upravnega sodišča zdrži izvrševanje odločbe ministra za pravosodje.

11. V odgovoru na začasno odredbo tožena stranka pravi, da iz zahtev za izdajo začasnih odredb izhaja, da tožeča stranka kumulativno zahteva izdajo dveh (različnih) začasnih odredb, pri ureditveni začasni odredbi pa še v povezavi z 272. členom ZIZ. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre glede na ustaljeno upravno-sodno prakso za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Po prepričanju tožene stranke nenadomestljive škode ni mogoče zatrjevati s pravnimi posledicami, ki zaradi razrešitve nastanejo na podlagi zakona; ali je bila razrešitev izvršitelja pravilna in zakonita, pa bo predmet odločanja o glavni stvari. Sama tožeča stranka pravilno ugotavlja, da je ena izmed pravnih posledic razrešitve, ki jo predvideva zakon, tudi ta, da se na spletni strani ministrstva, Vrhovnega sodišča RS in Zbornice izvršiteljev objavijo podatki o osebnem imenu, sedežu in datumu razrešitve izvršitelja in podatke o tem, da izvršitelj ni predlagal identifikacijski znakov (deveti odstavek 287. člena ZIZ). Glede na navedeno ni mogoče govoriti o nedopustnem posegu v osebno in poklicno integriteto tožene stranke, ki bi na tej podlagi utemeljevala izdajo začasne odredbe. S 3. točko pa je razrešenemu izvršitelju naloženo le to, kar zahteva peti odstavek 287. člena ZIZ. Razrešeni izvršitelj namreč po prejemu odločbe o razrešitvi ne sme več opravljati svoje izvršiteljske službe. Res je, da razrešitev po vsebini pomeni zakonsko dopusten poseg v ustavno zavarovano pravico do svobode dela in do socialne varnosti. Tožeča stranka z ničemer ni izkazala težko popravljive škode in sicer, da bi bila z razrešitvijo v premoženjskem smislu ogrožena njena eksistenca, saj trdi le, da ji je „onemogočeno pridobivanje dohodkov, odvzeta možnost zaslužka, da bo izgubila vse spise in da bo morala začeti na novo“. Materialne škode tako tožeča stranka v ničemer ne konkretizira in že na tej podlagi z zahtevo za izdajo začasne odredbe ne more uspeti. Po ustaljeni upravno-sodni praksi mora stranka izkazati vse okoliščine in vsa dejstva, s katerim utemeljuje verjetni nastanek in višino škode in tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Tudi če bi tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo, bi moralo sodišče v nadaljevanju v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi. Za zadevo, ki je po vsebini primerljiva z obravnavano zahtevo za izdajo ureditvene začasne odredbe pod točko C., je že Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 360/2006 z dne 15. 3. 2006 presodilo, da z ureditveno začasno odredbo (izdano po tedaj veljavnem drugem odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu) ni mogoče začasno urejati stanja v nasprotju z zakonom, saj ZIZ določa, da mora izvršitelj, za katerega je z dokončno odločbo ugotovljeno, da ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti, prenehati opravljati to dejavnost z dnem izvršljivosti odločbe o neizpolnjevanju pogojev. Povedano velja tudi za obravnavni primer. Tožena stranka še opozarja, da tožeča stranka v upravnem sporu ne more zahtevati izdaje začasne odredbe na podlagi 272. člena ZIZ, temveč le na podlagi ZUS-1, zato tudi ni mogoče sprejeti argumentov, ki jih tožeča stranka navaja v zvezi z izdajo začasne odredbe po ZIZ.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

12. Po določilu 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda in pri tem odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. To pomeni, da mora tožeča stranka ob uveljavljanju zahteve za izdajo začasne odredbe z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi mu z izvršitvijo akta nastala škoda, škodo mora dovolj natančno opredeliti in z zadostno stopnjo prepričljivosti mora utemeljiti in izkazati, da bi bila škoda težko popravljiva, po standardu v upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča „odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop“ (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 326/2010 z dne 22. 10. 2010). Uporaba tega standarda v konkretnih primerih je odvisna od tega, ali tožnik z začasno odredbo varuje ustavno pravico ali pravico iz mednarodne pogodbe, ali pa varuje zakonsko pravico, ali morda zgolj pravni interes, kajti namen instituta začasne odredbe je ravno v varstvu pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva pravic (25. in 23. člen Ustave); razen v izjemnih primerih namreč sama tožba v upravnem sporu ni suspenzivno pravno sredstvo. Tožena stranka nima prav, ko v odgovoru na začasno odredbo pravi, da tožnik ne more uspešno uveljavljati začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, ker je v konkretnem primeru že zakonodajalec izrecno predvidel pravne posledice ugotovitvene odločbe ministra in akta o razrešitvi iz 1. točke 1. odstavka 287. člena ZIZ. Z začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 bi sodišče lahko zadržalo izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, to pomeni do izdaje in vročitve prvostopenjske odločbe strankam postopka, kajti splošni presoji načela sorazmernosti, ki jo je na načelni ravni opravil že zakonodajalec s tem, ko je omenjene posledice izdaje odločbe uredil v zakonu, mora slediti še konkretna sodna presoja načela sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave) glede na dejanske okoliščine posamičnega primera v povezavi z določeno človekovo pravico, če jo tožnik uveljavlja kot škodo v obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožnik je v obrazložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe škodo vezal na dve ustavni pravici in sicer na pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave in na ustavno pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave, vendar pa je to storil na tak način, da ni zadostil dokaznemu standardu, ki se zahteva v zvezi z opredeljevanjem škode in verjetnostjo nastanka težko popravljive škode. Kar zadeva opredelitev materialne škode se tožnik sklicuje na 3. odstavek 49. člena Ustave, vendar pa to določilo ureja pravico, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Tožnik pa ni navedel, da so posledice izdane odločbe prizadele tožnika na diskriminatorni podlagi, češ da v nekaterih drugih bistveno enakih primerih izvršitelje niso prizadele takšne posledice, kot jih je tožena stranka naložila tožniku v izpodbijanem aktu. Določilo 3. odstavka 49. člena ustave pa ne zagotavlja pravice do opravljanje določenega dela, kot to navaja tožnik v utemeljitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Če tožnik morda meni, da mu je škoda v zvezi z pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave nastala, ker se ni imel možnosti izreči o zadevi pred izdajo izpodbijanega akta, pa ravno tako velja, da tožnik ni navedel, da je minister v drugih primerih izdaje odločbe po 1. točki 1. odstavka 287. člena ZIZ ravnal drugače. V tožbi se sicer tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U 1381/2007-9 z dne 12. 9. 2007, vendar pa je šlo v tej zadevi za bistveno drugačno dejansko in pravno situacijo, saj je minister v omenjeni zadevi z odločbo uvedel disciplinski postopek zoper tožnika zaradi hujše disciplinske kršitve in mu začasno prepovedal opravljati službo izvršitelja do konca disciplinskega postopka, tožnik pa je v tožbi uveljavljal določena dejstva, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve. V obravnavanem upravnem sporu pa tožnik kršitev pravice do zaslišanja, kar bi bilo mogoče povezati z neenakim dostopom do delovnega mesta iz 3. odstavka 49. člena Ustave, podpira z izpodbijanem dejstev, o katerih je pravnomočno odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani v kazenski zadevi II K 7564/2010 (II K 289/2008) z dne 2. 6. 2010 in so sestavni del sodne odločbe o krivdi tožnika. Škoda v zvezi s pravico iz 3. odstavka 49. člena Ustave torej ni izkazana. Glede drugega dela materialne škode, ki ga tožnik povezuje s pravico do socialne varnosti, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik preveč pavšalen. Zgolj navedba, da odločba pomeni „znaten udarec“ za tožnikovo pravico do socialne varnosti, ker mu je „čez noč“ onemogočeno pridobivanje dohodkov v poklicu, za katerega je usposobljen, in da mu je „odvzeta možnost zaslužka“ ni dovolj konkretno opredeljena škoda. Tožnik ne navaja in z nobenimi dokazi ne utrjuje, da bi posledično zaradi izvršitve izpodbijane odločbe ne mogel zagotoviti minimalnih socialnih pogojev za življenje, ne navaja, da skrbi za kakšnega nepreskrbljenega družinskega člana, ne navaja, da nima prihrankov, da nima drugega premoženja in prihodkov, ne navaja, da nima nobenih drugih kvalifikacij, sam pa pravi, da službo izvršitelja opravlja 5 let, kar ni dolgo, pri čemer sodišče iz spisa ugotavlja, da je tožnik star 50 let. Ob tem je sodišče upoštevalo tudi, da so morale biti tožniku posledice, če bi bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje pri izvajanju službe izvršitelja, kar se po naravi stvari povezuje s pogojem javnega (ne)zaupanja iz 7. točke 1. odstavka v povezavi z 3. odstavkom 281. člena ZIZ, znane vnaprej. To pomeni, da tudi del škode, ki ga tožnik povezuje s pravico do socialne varnosti, ni izkazan. Sodišče pa priznava tožniku, da je izkazal nematerialno škodo, ki bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijane odločbe, in sicer škodo na njegovem ugledu oziroma da bo to lahko „nepopravljiv udarec za ugled“, kot se je izrazil tožnik. Vendar pa mora v zvezi s to škodo sodišče upoštevati na drugi strani, da tožena stranka z izpodbijano odločbo izvršuje zakonsko pooblastilo za odgovornost nad javnim zaupanjem strank do izvršiteljev in da koristi strank v izvršilnih postopkih, ki imajo legitimna pričakovanja na ničelno stopnjo tolerance (v smislu kazenske odgovornosti) do nepravilnosti pri izvajanju službe izvršitelja, odtehtajo poseg v profesionalni ugled tožnika. Tudi ukrep objave podatkov o izvršitelju na določenih spletnih straneh je namreč predpisan z zakonom in je s to posledico tožnik moral računati pri izvajanju službe izvršitelja. Ob upoštevanju načela sorazmernosti je torej sodišče tudi za ta del zatrjevane težko popravljive škode ugotovilo, da tožnik ni izkazal pogojev za izdajo začasne odredbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (2. odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

13. Tožnik ne more kopičiti zahtev za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 pride v poštev takrat, kadar ni mogoče izdati začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 zaradi specifičnosti izvrševanja akta, ki je predmet izpodbijanja v upravnem sporu; druge vrste začasne odredbe v upravnem sporu pa ni mogoče izdati. Ker je sodišče v prvi točki izreka ugotovilo, da je zahteva za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 neutemeljena, tožnik ne more uspešno uveljavljati še začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1, pri čemer je tožnik predlagal začasno ureditev stanja na isti način, kot je zahteval začasno odredbo po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, to je, da sodišče zadrži izvrševanje izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Na tej podlagi je sodišče zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1 v drugi točki izreka zavrglo.