Jedro

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe toženca št. P-544.058 z dne 9.5.1994 in dovolitev obnove postopka, saj niso podani pogoji za obnovo postopka po 2., 3. oz. 5. točki 249. člena ZUP in ker je zamudil 5 letni rok po 252. členu ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odločba toženca št. P-544.058 z dne 9.5.1994 razveljavi in se dovoli obnova postopka, potem ko je ugotovilo, da je odločba, s katero je bil predlog za obnovo postopka zavržen, zakonita, saj je tožnik zamudil 5 letni rok za vložitev predloga za obnovo postopka po 252. čl. ZUP, niso pa podani pogoji za obnovo postopka po 2., 3. oz. 5. tč. 249. čl. ZUP.

Zoper sodbo je v zakonitem roku vložil pritožbo tožnik, njegov pooblaščenec pa jo je naknadno, z dopolnitvijo pritožbe z dne 7.8.1995, obrazložil. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku tožnika v celoti ugodi. Navaja, da je v postopku pred toženo stranko zahteval obnovo postopka glede na to, da je šele 20.12.1993 njegova bivša delovna organizacija s pismeno vlogo priznala, da je v spornem obdobju od leta 1972 do 1976 opravljal delo v podaljšanem delovnem času in bi torej vsi prejemki v tem obdobju morali predstavljati pokojninsko osnovo. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča glede uporabe ZUP in njegovih določb o obnovi postopka, saj meni, da po 2. odst. 4. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo.

Uveljavlja pravilno odmero pokojnine in meni, da mu niti tožena stranka niti sodišče te pravice ne moreta odreči. Tudi v primeru uporabe ZUP, po njegovem mnenju, zahtevek za obnovo postopka, glede na določbo 4. odst. 252. čl., ni prepozno vložen, saj gre v njegovem primeru prav za obnovitveni razlog po 5 tč. 249. čl. ZUP v povezavi s 144. čl. ZUP. Tožena stranka pa se v presojo, ali je podan ta obnovitveni razlog, ni spuščala, saj je štela, da je zahteva za obnovo postopka vložena prepozno. Pravilno pa bi tožena stranka glede na citirani dopis podjetja XY morala ugotoviti, da je prvotno vzeta pokojninska osnova za tožnika nepravilno upoštevana.

Tožnik v drugi dopolnitvi pritožbe z dne 17.4.1996, ki ji prilaga obsežno listinsko dokumentacijo v zvezi z njegovim dolgoletnim prizadevanjem za vštetje osebnega dohodka za delo prek polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo, opozarja, da je iz te dokumentacije razvidno, da je delodajalec že leta 1987 in ne šele v letu 1993 priznal utemeljenost zahtevka delavcev - teleprintistov za vštetje tega osebnega dohodka v pokojninsko osnovo in bil tudi pripravljen plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Toženec, ki je sprva zahtevek vseh treh delavcev za novo odmero pokojnine z upoštevanjem spornega OD zavrnil, je kasneje, z "ugotovitvijo" z dne 19.5.1989 zahtevku sodelavke XY ugodil, tožnikov enak zahtevek pa zavrnil in ima bistveno nižjo pokojnino. Zato je zahteval pojasnilo tudi od generalnega direktorja toženca, ker ga pa ni dobil, prosi, da mu vsaj sodišče odgovori na zastavljena vprašanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede dejstev, pomembnih za odločitev v sporu ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je temeljito in pravilno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi sodišče v celoti soglaša in jih v izogib ponavljanju ne navaja znova.

Glede na pritožbene navedbe pa poudarja naslednje: Prav ima pritožnik, da je obnovo postopka pred tožencem predlagal na podlagi dopisa delodajalca z dne 20.12.1993, kar je kot nesporno ugotovilo že prvostopno sodišče. Na podlagi omenjenega dopisa je prvi predlog za obnovo postopka vložil 23.12.1993, drugega pa 21.3.1994, ki ga je dopolnil z vlogo z dne 6.4.1994. Toženec je oba predloga zavrgel (z odločbama št. P-544.058 z dne 4.3.1994 oz. z dne 9.5.1994) z utemeljitvijo, da je zamudil rok, določen za obnovo postopka po 252. čl. ZUP. Pritožbeno stališče, da prvostopno sodišče, pred njim pa že toženec, ne bi smela uporabiti ZUP in njegovih določb o obnovi postopka, nima podlage v veljavni zakonodaji in je tudi v nasprotju s temeljnim načelom pravnega sistema, načelom pravnomočnosti odločbe, saj bi v pokojninskem sistemu izgubilo vsak pomen. Ne le 253. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami) temveč tudi 7. čl. zakona (splošne določbe) jasno določa, da se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če s tem zakonom ni drugače določeno. Prav v devetem delu, ki ureja postopek za uveljavljanje in varstvo pravic, je zakonodajalec, upoštevajoč posebnosti tega sistema, uveljavil še posebne primere razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe (269. in 270. čl.). 271. čl. zakona, ki določa učinek odločb, izdanih po 269. in 270. čl., pa v 3. odst. izrecno določa, da po 1. in 2. odst. določen učinek velja tudi za odločbe, izdane v obnovi postopka, torej v obnovi postopka po ZUP. Pritožbeno stališče bi bilo pravno utemeljeno le tedaj, če bi zakonodajalec izrecno predpisal, da se za uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja ne uporablja ZUP in njegove določbe o obnovi postopka.

Določbe 2. odst. 4. čl. zakona, da pravice iz tega zavarovanja ne zastarajo, namreč ni možno interpretirati tako, kot jo pritožba, saj je njen smisel v tem, da zavarovanec ni vezan na rok za uveljavitev pravice in jo lahko uveljavi kadarkoli. Pravico do starostne pokojnine pa je tožnik uveljavil že pred leti.

Nima prav pritožnik, da gre v njegovem primeru za obnovitveni razlog po 5. tč. 249. čl. ZUP v povezavi s 144. čl. ZUP in da se tožena stranka v presojo tega obnovitvenega razloga ni spuščala. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno prvostopnega sodišča, da ta obnovitveni razlog ni podan iz razlogov, ki jih je navedlo na str. 3 sodbe. Po 5. tč. 249. čl. ZUP je ta obnovitveni razlog podan le v primeru, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Odločba toženca (št. P-544.058 z dne 5.6.1979 in odločba iste opr. št. z dne 1.4.1987), kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, se ne opira na kakšno predhodno vprašanje, ki bi ga pristojni organ pozneje v bistvenih točkah drugače rešil. O vštevanju osebnega dohodka za delo prek polnega delovnega časa v pokojninsko osnovo je toženec v vseh postopkih povsem samostojno odločil na podlagi predloženih podatkov o osebnih dohodkih in druge listinske dokumentacije, ki mu je bila predložena, upoštevajoč tedaj veljavno zakonodajo. Tega vprašanja torej ni obravnaval kot predhodno vprašanje in za njegovo rešitev delovna organizacija tudi ni bila in ni pristojna. Zato njeno stališče, ki ga je, kot poudarja tožnik, kasneje spremenila v njegovo korist, za samo odločitev pravno ni relevantno. Zakonitost odločbe toženca št. P-544.058 z dne 1.4.1987 je v sodnem varstvu presojalo Sodišče združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, ki je z odločbo št. Sp 187/87 z dne 25.4.1988 tožnikovemu (tedaj predlagateljevemu) zahtevku delno ugodilo. Ta odločba je bila tožniku vročena 16.5.1988 in se zoper njo, kot ugotavlja prvostopno sodišče, ni pritožil. Pozneje, kot izhaja iz upravnega spisa, je zoper odločbe toženca, izdane v obnovah postopka, uveljavljal sodno varstvo pravice, s svojimi zahtevami pa ni uspel. Zato je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da se rok, določen v 3. odst. 252. čl. ZUP, šteje od dneva vročitve omenjene odločbe. Takšno stališče je pritožbeno sodišče, Sodišče združenega dela R Slovenije že zavzelo v odločbi I Sp 47/92 z dne 2.7.1992 in je bil tožnik kot stranka z njim tudi seznanjen. Ker je tožnik zadnji predlog za obnovo postopka pri tožencu podal 21.3.1994, je ugotovitev prvostopnega sodišča, kot pred tem že toženca, da ga ni vložil v roku, določenem po 3. odst. 252. čl. ZUP, edino pravilna. Res se po določbi 4. odst. citiranega člena izjemoma lahko predlaga oz. uvede obnova postopka tudi po preteku 5 let, vendar samo iz razlogov, ki so navedeni v 2., 3. in 5. tč. 249. čl. tega zakona. Le-ti pa v tožnikovem primeru, kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, niso podani. Sicer pa se tudi pritožba, kot je bilo že omenjeno, sklicuje le na obnovitveni razlog iz 5. tč.

249. čl. ZUP. V presojo tega obnovitvenega razloga pa se je toženec spustil, kar je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe z dne 9.5.1994 v 2. odst. na str. 2. V zvezi z ostalimi navedbami pritožnika, v katerih še posebej opozarja na primer sodelavke XY, ki naj bi imela višjo pokojnino, čeprav je delala na enakem delovnem mestu in ob enakih pogojih, pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče presoja pravilnost in zakonitost odločbe v konkretnem primeru, zato so te navedbe za samo odločitev pravno irelevantne.