Jedro

Izvenzakonskemu partnerju (možu) pripada odškodnina za duševne bolečine v primeru, ko zaradi škodnega dogodka njegova partnerka (žena) rodi mrtvega otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 300.000,00 SIT in mu povrniti

121.437,00 SIT pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovne zavrne tožbeni zahtevek. V pritožbi tožena stranka navaja, da tožnik zaradi smrti nerojenega otroka nima pravice do odškodnine, saj se dojemanje otroka s strani očeta začne šele po otrokovem rojstvu. Pri tožniku je bila izražena predvsem želja po otroku in ne navezanost na mrtvorojenega otroka. Napačna je tudi odločitev o teku zamudnih obresti, saj le-te gredo šele od izdaje sodbe. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka obširno opisuje razloge zakaj je odločitev sodišča glede zamudnih obresti napačna.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje o tožnikovem zahtevku za duševne bolečine zaradi nerojenega otroka so določbe čl. 201 ZOR na katere je tudi oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, ki določajo, da v primeru smrti lahko sodišče prisodi ožjim družinskim članom odškodnino za duševne bolečine. Ob škodnem dogodku je bila tožnikova izvenzakonska partnerka v sedmem mesecu nosečnosti in je v posledici škodnega dogodka rodila mrtvega otroka. Ob takih okoliščinah in duševnih bolečinah, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku pripada tovrstna škoda. Za prisojo odškodnine ni pomembna samo navezanost kot trdi tožena stranka, temveč tudi pričakovanje, sicer pa ta okoliščina na katero se sklicuje tožena stranka lahko vpliva le na višino prisojene odškodnine, ki pa je v konkretnem primeru prisojena v primernem znesku. Protispisna in neutemeljena je trditev v pritožbi, da je sodišče prisodilo odškodnino zaradi strahu za izvenzakonsko partnerko, razočaranje ker otroka ne bo in za bojazen, da otrok ne bo imel, ko pa sodišče prve stopnje tožniku iz teh razlogov ni prisodilo odškodnine. Pravilno je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zamudnih obresti, saj je odločitev sodišča prve stopnje v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS (Pravna mnenja I/2002) po katerem pripadajo oškodovancu zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od uveljavitve OZ (1.1.2002) do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero (sedaj po 13,5 % obrestni meri), od izdaje sodbe pa po predpisani meri zamudnih obresti, tako da je pritožba tožene stranke neutemeljena tudi v tem delu.

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).