Jedro

V sporu zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj se mora sodišče izreči o tem, ali je pogodba, s katero naj bi do oškodovanja upnika prišlo, navidezna ali ne. Ne zadošča sklicevanje na tretji odstavek 50. člena, ki določa, da navideznosti pogodbe proti tretji pošteni osebi ni mogoče uveljavljati. Za odločitev, ali je tožnik upravičen do pravnega varstva, je odločilno, kakšen posel je bil sklenjen. Samo na podlagi ugotovitve o sklenjenem pravnem poslu je mogoče presojati njegov vpliv na dolžnikovo plačevitost.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da v obliki notarskega zapisa med toženo stranko in dolžnikom J.P. sklenjena darilna pogodba nima učinka do višine tožnikove terjatve v višini 50.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi in tožnikovih izvršilnih stroškov z zamudnimi obrestmi, ki bodo tožniku nastali v postopku In 22/2012 pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Toženka je dolžna dopustiti poplačilo te terjatve iz njenega 1/12 deleža nepremičnine z ID znakom 000-828/3-0 in iz njenega ½ deleža nepremičnine z ID znakom 000-828/6-0. 2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Trdi, da je obstoj tožnikove terjatve sporen, saj je dolžnik v izvršilnem postopku, v katerem se terjatev izterjuje, z ugovorom uspel. Pri reševanju ugovora je sodišče ugotovilo, da gre za zadolžnico, ki ne more biti neposredno izvršljiva. Glede na to, da je bil sklep o izvršbi razveljavljen, terjatve, ki naj bi izhajala iz navedenega sklepa o izvršbi, ni oz. jo bo morala tožeča stranka uveljaviti v pravdnem postopku. Obstoj terjatve, prvi pogoj za izpodbijanje dolžnikovih dejanj, je nedvomno predhodno vprašanje v tej zadevi. Prekinitev postopka bi bila zato racionalna rešitev. Sodišče, ki je predhodno vprašanje sámo reševalo, dokazov, razen vpogleda v notarski zapis SV 1052/2009 in tožnikovega zaslišanja, ni izvedlo. Iz tožnikove izpovedi jasno izhaja, da JP dne 1.10.2009 ni dal posojila in da mu po letu 2008 ni posodil ničesar več. Posojilna pogodba, katere obstoj tožnik dokazuje z zadolžnico, nedvomno ni bila sklenjena. Odsotnost pravne podlage (neobstoj posojila) pa je razlog za ničnost pogodbe. Ničnost zadolžnice je tožeča stranka izrecno uveljavljala, sodišče pa njenega ugovora ni obravnavalo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je bila JP postavljena diagnoza bipolarna motnja oz. manično depresivna psihoza, zaradi katere je zašel v finančne težave in podpisal zase škodljive pogodbe. Ker tožeča stranka te trditve ni prerekala, je ni bilo treba dokazovati. Izkazano je, da je tožnik izkoristil bolezen JP, da je le-ta podpisal zadolžnico, ki nima podlage. Tudi tega, da je tožnik zaradi sklenitve sporne pogodbe postal neplačevit, tožeča stranka ni dokazala. Opozarja, da je bilo predlagano zaslišanje JP o vseh okoliščinah, zlasti pa o tem, da je vse terjatve iz leta 2008 že poravnal in o tem, da ima do delodajalca S. d.o.o. terjatev v višini skoraj enoletnih plač, ki jih zaradi finančnih težav podjetja ni prejel. Zato ne drži, da bi se tožnikova terjatev lahko poplačala samo s prodajo nepremičnin. Ni obrazloženo, zakaj je dokaz zavrnjen. Povsem napačno je sodišče obravnavalo tudi toženkin ugovor, da je izpodbijana pogodba navidezna in prikriva drugo pogodbo, to je priznanje dejstva, da sta nepremičnini toženkino posebno premoženje. Določilo tretjega odstavka 50. čl. Obligacijskega zakonika, da navideznosti pogodbe ni mogoče uveljaviti proti tretji pošteni osebi, velja za razmerja v pravnem prometu, ne pa v sodnih postopkih, zato se tožnik na to zakonsko določilo ne more sklicevati. Materialno pravo je bilo nepravilno uporabljeno. Posledično je nepravilna odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je pavšalne navedbe o dolžnikovem zdravstvenem stanju prerekala v vlogi z dne 16.5.2012. Meni, da dokazni predlog z zaslišanjem dolžnika ni bil substanciran. Okoliščine, o katerih naj bi izpovedoval, niti zatrjevane niso bile, saj so trditve tožene stranke posplošene. Trdi, da gre za informativen dokaz. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V sporu zaradi izpodbijanja dolžnikovih dejanj je sodišče prve stopnje sledilo tožeči stranki (upniku), ki izpodbija učinkovanje dolžnikovega pravnega dejanja. Ugotovilo je, da so izpolnjeni pogoji, ki jih materialni predpis določa za izpodbijanje dolžnikovih dejanj. Gre za določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki predvidevajo sledeče pogoje za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj: – objektivni pogoj, ki se nanaša na obstoj upnikove terjatve, dolžnikovo neplačevitost in pravno dejanje, ki se izpodbija (255. čl. OZ); – subjektivni pogoj, ki se nanaša na zavedanje, da lahko pride do oškodovanja upnikov (256. čl. OZ); – rok za izpodbijanje (257. čl. OZ).

6. Ker med strankama ni bilo sporno, da je tožba vložena v roku, predvidenem za izpodbijanje, se s tem vprašanjem sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot v pritožbenem postopku je sporen obstoj pogojev, predpisanih z 255. čl. OZ.

7. Pritožba graja ugotovitev, da ima tožnik zapadlo terjatev do dolžnika. Kot pomembno ocenjuje dejstvo, da je bilo s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. In 22/2012 z dne 3.2.2014 (dokaz B 4) ugodeno ugovoru in sklep o izvršbi, izdan zaradi izterjave tožnikove terjatve, razveljavljen. Ker se v omenjenem sklepu ne navaja, da bi bila terjatev plačana, ampak je izvršilno sodišče sodno varstvo upniku odreklo zato, ker je ocenilo, da zadolžnica, na osnovi katere upnik predlaga izvršbo, ni izvršilni naslov, ta sklep nima dokazne vrednosti. Sklep ne zanika niti obstoja terjatve niti njene zapadlosti. Taka terjatev – obstoječa in zapadla – je pogoj za izpodbijanje dolžnikovega dejanja. Ne zahteva pa se, da bi za vložitev tovrstne tožbe upnik imel izvršilni naslov. Ker se izvršilni postopek vodi zaradi izterjave terjatve in ne zaradi ugotavljanja njenega obstoja, je nerazumno vztrajanje pri predlogu, da bi moral biti ta pravdni postopek prekinjen do zaključka izvršilnega postopka. Obstoj terjatve in dopustnost izvršbe se v primeru spornosti na terjatev nanašajočih se dejstev, ugotavlja v pravdnem postopku (50. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju). Da bi bil sprožen pravdni postopek, katerega namen bi bilo ugotavljanje (ne)obstoja tožnikove terjatve, toženka na zatrjuje.

8. Da tožnikova terjatev obstoji, je ugotovljeno na podlagi notarskega zapisa SV 1052/09 z dne 6.10.2009. Gre za zadolžnico, s katero je dolžnik potrdil, da ima do upnika (tožnika) na podlagi posojila z dne 1.10.2009 obveznost v višini 50.000,00 EUR. Ni mogoče slediti pritožbi, da terjatev nima pravne podlage. Podlago – posojilo – je dolžnik v notarskem zapisu potrdil, o njej je izpovedoval tožnik, zaslišan kot stranka. Tožnikova izpoved – da je dolžnik s podpisom zadolžnice v višini 50.000,00 EUR podpisal stanje dolga na dan podpisa zadolžnice, posojilo v višini, večji od višine zadolžnice pa mu je bilo dano že pred tem – je skladna z notarskim zapisom. Ali je tožnik dolžniku denar izročil ob sklenitvi posojilne pogodbe 1.10.2009, ali pa je bilo tega dne posojilno razmerje prestrukturirano – vračilo prej izročenega posojila prolongirano – ni bistveno. Tudi če je bil denar izročen že pred 1.10.2009, zadolžnica ni nična. Dejstvo, da je bilo posojilo dano, v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sporno ni bilo. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da terjatev ne izvira iz posojilne pogodbe, se zatrjuje šele v pritožbi in je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. čl. ZPP). V postopku pred sodiščem prve stopnje je toženka obstoj posojilnega razmerja in tožnikove terjatve priznavala, nasprotovala pa njeni višini. V odgovoru na tožbo je priznavala višino dolga 11.000,00 EUR, v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi pa v višini 3.000,00 EUR.

9. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tožeča stranka soglašala s toženčevo opravilno nesposobnostjo ob podpisu zadolžnice. Na navedbo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je toženka za dolžnikovo (moževo) diagnozo manično depresivne motnje izvedela šele v tem postopku, se je tožeča stranka odzvala v vlogi z dne 16.5.2012 (VIII. točka) z navedbo, da gre za pavšalne in nedokazane trditve. Da dolžnik zaradi duševne bolezni v času podpisa zadolžnice ni bil sposoben razumno presojati svojih ravnanj, je tožena stranka bolj določno navedla v ugovoru zoper začasno odredbo (vloga z dne 19.3.2012, 5. točka). Tožeča stranka pa je v vlogi z dne 31.5.2012 (I. točka odgovora na pritožbo) te navedbe označila za neresnične in se sklicevala na notarjeva opozorila ob zapisu zadolžnice. Nesprejemljiva je zato pritožbena trditev, da je dolžnikova omejena opravilna sposobnost v času zapisa zadolžnice nesporna.

10. Tako z obstojem posojilnega razmerja in obstojem terjatve se je torej sodišče ukvarjalo; prav tako z ugovorom dolžnikove bolezni v času podpisovanja zadolžnice, zato je neutemeljen očitek, da se z razlogi, s katerimi tožena stranka uveljavlja ničnost zadolžnice, sodišče ni ukvarjalo.

11. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče JP ni obrazložilo. Ta dokazni predlog je tožeča stranka podala v 5 točki ugovora zoper začasno odredbo (vloga z dne 19.3.2012, list. št. 27). Dokazni predlog je tudi substancirala – povsem določno je navedla, da bi ta priča izpovedala o tem, da notarski zapis ne izkazuje pravilnega stanja dolga, ker je po zapisu notarskega zapisa dolžnik tožniku vrnil še 29.000,00 EUR v gotovini in pri tem določno navedla lokacije, na katerih so bila plačila izvedena. Argumentirano je torej oporekala višini terjatve in navedla tudi dokaz, s katerim zatrjevano dejstvo (plačilo zneska 29.000,0 0EUR na točno določenih lokacijah) dokazuje, zato ni mogoče soglašati s tožečo stranko, da gre za informativen dokaz. Na istem mestu je tožena stranka podala tudi trditev, da je tožnik izkoristi dejstvo, da je JP zbolel za depresijo in anksioznostjo, zaradi katere ni mogel razumno presojati svojih ravnaj. Dokaz z zaslišanjem JP je bil očitno predlagan tudi zaradi dokazovanja njegove sposobnosti razsojanja v času podpisa zadolžnice. Ker sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem JP ni izvedlo, je bilo toženi stranki onemogočeno obravnavanje pred sodiščem. Podana je absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, kršeno pa je tudi načelo kontradiktornosti, ker zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložena. Ker navedene kršitve pritožbeno sodišče ne more sámo odpraviti, je prvostopenjska odločitev razveljavljena (354. čl. ZPP).

12. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo zgoraj navedeno procesno kršitev. Zaradi trditve tožene stranke, da je darilna pogodba navidezna, se bo moralo izreči tudi o tem, ali darilna pogodba z dne 18.10.2011 vsebuje pravo pogodbeno voljo, torej, ali je navidezna ali ne. Ne zadošča sklicevanje na tretji odstavek 50 člena, ki določa, da navideznosti pogodbe proti tretji pošteni osebi ni mogoče uveljavljati. Za odločitev, ali je tožnik upravičen do pravnega varstva, je odločilno, kakšen posel je bil sklenjen. Samó na podlagi ugotovitve o sklenjenem pravnem poslu je mogoče presojati njegov vliv na dolžnikovo plačevitost. 13. Ker je merilo za odločitev o stroških postopka uspeh strank v postopku, bo tudi o stroških pritožbenega postopka določalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. čl. in 154. čl. ZPP).