Jedro

Odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, ki so bile izdane na podlagi postopkov, uvedenih po 18.10.1991, Republike Slovenije niso neposredno zavezovale, saj je šlo za tuj zavod izven suverenosti Republike Slovenije.

Izrek

Glede delne zavrnitve zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti in glede sklepa o prekinitvi postopka se revizija zavrže, v preostalem pa zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z dokončno odločbo, št. P-9875049 z dne 4.11.2002, priznala tožniku pravico do starostne pokojnine od 28.6.2002 dalje. Ugotovila je, da tožnik od tega dne dalje izpolnjuje pogoje za priznanje starostne pokojnine po splošnih predpisih glede na določbe četrtega odstavka 2. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98, v nadaljevanju ZPIZVZ), saj mu je kot zavarovancu po predpisih bivše SFRJ o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev na dan 18.10.1991 manjkalo manj kot pet let starosti ali pokojninske dobe za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih, je imel tega dne stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, 28.6.2002 pa mu je bila izdana tudi odločba o sprejemu v državljanstvo RS.

Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku za odpravo gornje odločbe in priznanje pravice do starostne ali vojaške pokojnine vse od 1.3.1992 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, delno ugodilo, navedeno odločbo tožene stranke odpravilo in tožniku priznalo pravico do starostne pokojnine od 18.7.1998 dalje, odmero njene višine pa naložilo toženi stranki. Od neplačanih zneskov pokojnine je toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od izdaje sodbe dalje, obrestni zahtevek za nazaj pa zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje pravice do vojaške ali starostne pokojnine za čas od 1.3.1992 do 21.3.1996, glede odločanja o pravici do starostne pokojnine za čas od 22.3.1996 do 17.7.1998 pa postopek prekinilo in odločitev o tem pridržalo za dopolnilno sodbo. Ugotovilo je, da je sicer tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) z 22.3.1996, da pa je ZPIZVZ v 1. odstavku 15. člena določil, da se lahko starostna pokojnina bivšim vojaškim zavarovancem izplačuje za nazaj najdlje od uveljavitve tega zakona dalje, torej od 18.7.1998. Glede na to je tožena stranka vročitev odločbe o sprejemu v državljanstvo RS napačno upoštevala kot podlago za začetek izplačevanja pokojnine, saj je bil tožnik v državljanstvo sprejet na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu RS (Ur. l. RS, št. 1/91-I s spremembami) in je bil kot tak na podlagi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS, št. 1/91-I) v pravicah in dolžnostih izenačen z drugimi državljani RS. Zahtevek za priznanje pravice do vojaške pokojnine za čas od 1.3.1992 dalje je sodišče zavrnilo, ker je tožnik pridobil le pravico do starostne pokojnine po določbah četrtega odstavka 2. člena ZPIZVZ, glede odločanja o pravici do starostne pokojnine v času od izpolnitve pogojev 21.3.1996 do uveljavitve ZPIZVZ pa je postopek prekinilo zaradi predhodne ureditve pravne podlage, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 22.4.2004, objavljeno v Ur. l. RS, št. 51/2004. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in toženi stranki naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlih zneskov pokojnine od 26.9.2002 dalje oziroma od kasneje zapadlih mesečnih zneskov, v preostalem pa pritožbo zavrnilo in potrdilo delno sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje in zoper sklep o prekinitvi postopka glede dela zahtevka vlaga tožnik revizijo, smiselno iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi ob pravilni uporabi drugega odstavka 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) sodišče tožniku moralo priznati pravico do zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakokratnega zneska neizplačane pokojnine dalje do plačila. Graja odločitev sodišča, ko je zahtevek za priznanje vojaške pokojnine od 1.3.1992 dalje zavrnilo zgolj s sklicevanjem na izpolnjevanje pogojev po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ. Ker je tožnik pridobil pravico do vojaške pokojnine, je v nasprotju z načeli pravne in socialne države, da se prizna začetek izplačevanja le-te šele več let po upokojitvi, ne glede na državljanstvo, ki je bilo po krivdi države priznano šele z večletno zakasnitvijo. Zaradi protiustavnosti bi moralo sodišče glede določb ZPIZVZ predlagati ustavno sodno presojo. Graja obrazložitev sklepa o prekinitvi postopka glede odločanja o delu zahtevka zaradi vzpostavitve pravne podlage, saj bi moralo sodišče ob neustrezni zakonski podlagi odločiti neposredno na podlagi ustavnih določb. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Glede odločitve o delni zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti in glede sklepa o prekinitvi postopka revizija ni dovoljena, v preostalem pa ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, ki je dovoljena le v z zakonom predvidenih primerih (31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04, in 367. člen ZPP). Pri tem je za presojo dovoljenosti revizije odločilna le vrednost oziroma opredelitev glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri tem ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (39. člen ZPP). To hkrati pomeni, da v zvezi z odločitvami o zamudnih obrestih, kot postranski terjatvi, revizija ni dovoljena (tako na primer tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 105/2004 z dne 9.11.2004). Ker je tožnik uveljavljal plačilo zakonskih zamudnih obresti kot postransko terjatev, je sodišče revizijo, kolikor se nanaša na začetek teka zakonskih zamudnih obresti od neplačanih zneskov pokojnine, na podlagi 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Na podlagi prvega odstavka 384. člena ZPP je revizija dovoljena tudi zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o prekinitvi postopka iz drugega odstavka 205. člena ZPP ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan. Tudi, če za izdajo takega sklepa ni bilo podlage v 205. in 206. členu ZPP, revizija zoper njega ni dovoljena. Zato je sodišče na podlagi 377. člena ZPP tudi v zvezi s sklepom o prekinitvi postopka glede odločanja o tožnikovem zahtevku za čas od 22.3.1996 do 17.7.1998 revizijo kot nedovoljeno zavrglo. Sicer pa je razlog nedoločnosti pravne podlage, na katerega se v tej zadevi sklicuje sodišče, ne glede na njegovo utemeljenost, s spremembami in dopolnitvami ZPIZVZ (Ur. l. RS, št. 118/06) odpadel. V zvezi s pravnomočno zavrnitvijo zahtevka za priznanje vojaške pokojnine za čas od 1.3.1992 do 21.3.1996 tožnik ni določno navedel in opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato sodišče v nasprotju s 371. členom ZPP v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkušati.

Glede revizijskega očitka zmotne uporabe materialnega prava sta nižji sodišči ugotovili, da tožnik do 18.10.1991 ni uveljavil pravice do vojaške pokojnine pri takratnem Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu (iz podatkov spisa je razvidno, da je bil iz aktivne vojaške službe razrešen šele z 31.12.1991, zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine pa je podal 16.1.1992 in mu je bila predčasna pokojnina s strani navedenega zavoda priznana od 1.1.1992 dalje), tako da je izpolnjeval le pogoje po četrtem odstavku 2. člena ZPIZVZ, to je, da je bil upravičen do pokojnine po določbah ZPIZ-a, kot so veljale za druge zavarovance Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Glede na gornja dejstva in upoštevaje ureditev v 2. členu ZPIZVZ je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za priznanje vojaške pokojnine.

Na podlagi 2. člena ZPIZVZ je Republika Slovenija, s posebej opredeljenimi izjemami, prevzela obveznosti plačevanja pokojnine svojim državljanom in takratnim prosilcem za državljanstvo, bivšim zavarovancem Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu, ki so do 18.10.1991 ob izpolnjenih pogojih pri tem zavodu zaprosili za upokojitev, druge takratne zavarovance navedenega zavoda, ki jim je do izpolnitve pogojev za upokojitev manjkalo manj kot pet let, pa v bistvu izenačila z zavarovanci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Ob takšni ureditvi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje vojaških zavarovancev, izdane na podlagi kasneje uvedenih postopkov, Republiko Slovenijo niso neposredno zavezovale, saj je šlo za tuj zavod izven suverenosti Republike Slovenije.

Take rešitve predstavljajo razumno ureditev položaja bivših vojaških zavarovancev v prehodnem obdobju ob osamosvojitvi Republike Slovenije, ki ne nasprotujejo ustavnim načelom pravne in socialne države ter načelu enakosti pred zakonom (2. in 14. člen Ustave RS). Zato revizijsko sodišče ne vidi potrebe po posebni presoji njihove ustavnosti.

Glede na povedano revizijski razlogi niso podani. Na podlagi 378. člena ZPP je zato sodišče revizijo v sicer dovoljenem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo.