Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da izjave tožnika niso skladne in verjetne ter nasprotujejo dostopnim in specifičnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom, saj je ugotovila, da je tožnik spreminjal svoje izjave in se le-te ne skladajo s specifičnimi informacijami o izvorni državi, saj je bila varnostna situacija v letu 2002 v okraju Jaghuri dobra, in v tem času ni bilo poročila o tem, da bi druge narodnostne skupine nadlegovale prebivalce Jaghurija, odkar je padla vladavina talibanov, primerov novačenja odraslih Hazarov s strani talibanov ni bilo moč zaslediti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil že drugo prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da je po narodnosti Hazara in muslimanske veroizpovedi. Ko je prvič zapustil Republiko Slovenijo, en mesec po oddaji prošnje, se je odločil, da odide v Avstrijo, tam je bil nastanjen v azilnem domu, vendar prošnje za mednarodno zaščito ni vložil, ker je želel oditi v Italijo, tam pa je podal prošnjo za mednarodno zaščito in ostal do ponovnega prihoda v Republiko Slovenijo. Kot razlog za odhod iz izvorne države je navedel, da je bil njegov oče pred prihodom Američanov v Afganistan član skupine, ki jo je vodil voditelj Hazarov A.A. in se je bojevala proti talibanom. Ko so talibani voditelja ubili, je ta skupina razpadla. Ob prihodu Američanov so talibani od tožnikovega očeta in drugih članov prejšnje skupine zahtevali, da se bojujejo proti Američanom, ker pa tožnikov oče tega ni želel, so sedmega ali osmega meseca 2002 raketirali njihovo hišo, pri čemer sta bila ubita oče in mati in dva brata. Tožnik se je v tem času z mlajšim bratom in sestrama nahajal pri stricu v bližini njihove hiše. Po tem dogodku se je začela vojna med talibani in prebivalci njihove vasi, zato ga je stric, skupaj z bratom in sestrama odpeljal v Pakistan, kjer so ostali do leta 2008, tega leta pa ga je stric poslal v Iran, kjer je v Teheranu ostal osem do devet mesecev in nato odšel na pot proti Italiji. V Afganistanu nima nikogar, sicer pa osebno ni bil nikdar preganjan zaradi razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je navedel, ampak je težave imela njegova družina, ker je bil njegov oče član skupine A.A. Če bi se moral vrniti v izvorno državo, bi se bal skupin B.B. in C.C., ki sta pripadnika talibanov, ki pobijajo šiite v Afganistanu in Pakistanu. Tožnik je pojasnil, da je v prvi prošnji navedel popolnoma drugačne razloge za zapustitev države zato, ker ni vedel, da je Republika Slovenija v Evropski Uniji in se je razloge izmislil. Povedal je še, da si je brazgotine na hrbtu tedaj prizadejal sam in da niso posledica udarcev, kot je to zatrjeval v prvi prošnji. Pri prvi prošnji pa je tožnik navedel, da je iz izvorne države odšel pred približno dvema letoma in sicer najprej v Pakistan. Od tod je odšel v Iran in potem v Turčijo. Glede razlogov pa je tedaj navedel, da se vas, kjer je prebival, nahaja med gorami, kjer so talibani. Ti so prisiljevali moške, da se jim pridružijo in se borijo proti Američanom in ker se jim njihova družina ni želela pridružiti, so jim talibani ukazali, da morajo zapustiti vas. Na poti pa so jih napadli talibani in en avto zadeli z bombo in v tem avtu so umrli njegov oče, mama in najstarejši brat, medtem ko so tisti avto, v katerem je bil tožnik skupaj z dvema stricema in bratrancem, talibani zajeli. Imeli so jih zaprte dva dni, nato so oba strica ustrelili, tožnika pa pretepli po glavi in po telesu so ga poškodovali z nožem. Nato so mu rekli, da lahko z bratrancem preživita tako, da ju odpeljejo v tujino in so ju poslali v Pakistan. V osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je pri podaji prve prošnje Republiko Slovenijo zapustil, ker so se blizu Azilnega doma nahajali sprovajalci, ki so ga pripeljali v Slovenijo in zahtevali od njega, naj jim plača še manjkajočih 1.500 EUR. Ko je bil soočen z izjavo, da je pri vložitvi prošnje rekel, da je Slovenijo zapustil zato, ker je ni poznal, je potem potrdil, da jo je zapustil iz razloga, ker je ni poznal. Na vprašanje, zakaj je pri podaji prve prošnje navedel drugačne razloge za zapustitev izvorne države, je povedal, da Republike Slovenije ni poznal in je navedel razloge, ki so mu tedaj padli na pamet. Afganistan je zapustil konec leta 2002 oziroma v začetku leta 2003. Tudi v razgovoru je povedal, da se oče ni hotel pridružiti v boju proti Američanom ter da je njihovo hišo zadela raketa, pri čemer so umrli oče, mati in dva brata. Na osebnem razgovoru je še povedal, da nikoli ni bil poškodovan oziroma pretepen, ne v Afganistanu ne v Pakistanu.

Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, kot ga določa drugi odstavek 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V skladu z 21. členom ZMZ mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem. Tožena stranka je v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ preverjala pogoje, kot jih določa to določilo. Pri tem je ugotovila, da se tožnik ni kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, saj je glede razlogov za zapustitev izvorne države podajal zgolj skope navedbe, ki jih je morala uradna oseba dopolnjevati z dodatnimi vprašanji. Tožnik ni navedel, zakaj ni mogel predložiti dokazov, niti kako si je morebiti poskušal pridobiti dokaze. Vendar pa je tožena stranka upoštevala, da naj bi bil ob odhodu iz izvorne države star komaj 10 let in zato ocenjuje, da ima utemeljene razloge, zaradi katerih bi izredno težko predložil kakršnekoli dokaze, ki bi potrjevali njegove navedbe. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da izjave tožnika niso skladne in verjetne ter nasprotujejo dostopnim in specifičnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. Tožnik smiselno navaja kot razlog preganjanja s strani talibanov, ker se jim njegov oče ni želel priključiti. Strah pred talibani uveljavlja zaradi svoje hazarske narodnosti oziroma šiitske veroizpovedi ter posledično strahu pred tem, da bi se moral priključiti talibanom oziroma strahu pred bratoma B.B. in C.C., ki se bojita, da bi ju tožnikova družina zaradi raketiranja hiše prijavila afganistanskim oblastem. Tožena stranka je na podlagi drugega odstavka 22. člena ZMZ pridobila 25 informacij o izvorni državi. Te so bile posredovane v mnenje pooblaščencema tožnika, ki sta v odgovor poslala odlomke in spletne naslove nekaterih drugih informacij o izvorni državi tožnika. Tožena stranka je prepričana, da je tožnik hazarske narodnosti. Nadalje je preverjala verodostojnost tožnika v zvezi z dogodki, zaradi katerih naj bi zapustil izvorno državo. Ugotovila je, da je tožnik spreminjal svoje izjave in se le-te ne skladajo s specifičnimi informacijami o izvorni državi. Tožena stranka je ugotovila, da je bil A.A. vodja politične stranke Hizb-e Wahdat. Po smrti A.A. se je stranka tudi formalno razcepila. Po začetku operacije dne 7. 10. 2001, s katero so Združene države Amerike začele vojno operacijo v Afganistanu, so se ZDA povezale s severnim zavezništvom, kamor je bila vključena tudi Khalili frakcija Hizb-e Wahdat, ki je s pomočjo bombardiranja ZDA v novembru 2001 prisilila talibane, da so zapustili mesti Mazar-e Sharif in Bamyan ter tako osvobodili Hazarajat. Po padcu talibanskega režima je bil v okraju Jaghuri vršilec dolžnosti vodja okraja Č.Č. Okraj Jaghuri je bil v letu 2002 tako kot vsi drugi okraji, kjer so bili Hazari v večini, pod oblastjo Hizb-e Wahdat Khalili. Varnostna situacija v letu 2002 je bila v okraju Jaghuri dobra, edina problema naj bi predstavljala oboroženost članov Hisb-e Wahdat Khalili, ker se razoroževanje v letu 2002 še ni začelo. V tem času ni bilo nobenega poročila o tem, da bi druge narodnostne skupine nadlegovale prebivalce Jaghurija, odkar je padla vladavina talibanov. V tožnikovi vasi v okraju Jaghuri se je od padca talibanskega režima pa do leta 2005 zgodil zgolj en oborožen spopad, kjer naj bi bil povod za nasilje družinsko maščevanje. Od sredine marca 2002 do dne 30. 7. 2002 se je s pomočjo UNHCR v okraj Jaghuri vrnilo 1.318 družin, v kratkem pa se je pričakovala še vrnitev dodatnih 1.587 beguncev in 617 razseljenih družin. Okraj Jahuri je bil v letu 2002 drugi največji sprejemnik beguncev, takoj po Ghazni centru. Na podlagi informacij je bilo tudi ugotovljeno, da prisilno novačenje s strani talibanov ni eden od bistvenih problemov konflikta v Afganistanu, saj talibani to počnejo le poredkoma in prisilno novačijo predvsem moške vaščane na območjih pod njihovim nadzorom. Tam, kjer pa nimajo nadzora, novačenja ni. Poskusi talibanov, da bi v svoje vrste novačili Hazare, so imeli zelo omejen uspeh. Primerov novačenja odraslih Hazarov s strani talibanov ni bilo moč zaslediti, temveč se je v določenih primerih pojavil le problem novačenja otrok. Izjave tožnika se ne skladajo s preučenimi specifičnimi informacijami o izvorni državi. Tožnik je pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru trdil, da so talibani po prihodu Američanov zahtevali od njegovega očeta, da se jim pridruži v njihovem boju proti Američanom. Ker tega ni želel, so v sedmem ali osmem mesecu 2002 raketirali njihovo hišo. To pa se ne sklada s preučenimi informacijami. Po padcu talibanov konec leta 2001 je oblast v okraju Jaghuri prevzel Č.Č., ki je pripadal hazarski politični stranki Hizb-e Wahdat Khalili, varnostna situacija pa je bila leta 2002 dobra, saj so se v ta okraj množično vračale razseljene družine. Zaradi tega se navedbe tožnika, da naj bi v letu 2002 talibani zahtevali od njegovega očeta, naj se jim pridruži v boju proti Američanom, ne skladajo z informacijami o izvorni državi. V letu 2002 v Hazarjatu, vključno z okrajem Jaghuri, talibani sploh niso bili prisotni, saj je bil novembra 2001 Hazarjat osvobojen in talibani pregnani iz tega področja. Razen tega je bil A.A., voditelj skupine, ki naj bi ji pripadal tožnikov toče, ubit že leta 1995, se pravi kar sedem let pred dogodki, ki jih opisuje tožnik in je glede na navedeno jasno, da njegov umor ne bi mogel imeti povezave z dogodki čez sedem let, kar tožnik smiselno zatrjuje. V primerjavi s specifičnimi informacijami o izvorni državi se je kot neresnična izkazala tudi izjava tožnika, da naj bi talibani s svojimi družinami živeli po okoliških hribih okrog njegove vasi, saj iz preučenih informacij izhaja, da so v letu 2002 v okraju Jaghuri živeli izključno Hazari ter da ni bilo nikakršnih naselbin Paštunov. Če bi bila v letu 2002 raketirana tožnikova rojstna hiša, na podlagi česar naj bi se celo začela vojna med prebivalci njegove vasi in talibani, bi bilo to vsekakor vključeno v specifične informacije, ki jih je pridobila tožena stranka. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je tožnik glede razlogov za zapustitev izvorne države podal neverodostojne izjave, ker se te ne skladajo s specifičnimi informacijami o izvorni državi. V letu 2002 talibani v okraju Jaghuri niso bili prisotni, kot je zatrjeval tožnik, prav tako pa iz preučenih informacij ne izhaja, da bi se zgodil kakršenkoli incident, ki bi bil podoben dogodku, ki ga je navajal tožnik. Nasprotno pa izhaja, da je bila varnostna situacija tedaj v Jaghuriju dobra. Tudi same tožnikove izjave med seboj niso skladne. Pri podaji prošnje je rekel, da je izvorno državo s stricem zapustil tri do štiri dni po raketiranju hiše v sedmem ali osmem mesecu v letu 2002, na osebnem razgovoru pa, da jo je zapustil konec leta 2002 oziroma ob začetku leta 2003. Ko je bil s tem soočen, je povedal, da se točnih mesecev ne spomni. Vseskozi pa je točno vedel, kdaj naj bi se zgodilo raketiranje njihove hiše (sedmi ali osmi mesec 2002). Razen tega je pri podaji prve prošnje navedel popolnoma različne razloge za zapustitev izvorne države, pri čemer je kot opravičilo za te izjave navedel, da ni poznal Republike Slovenije in je zato na hitro povedal določene razloge, to pa ni opravičljiv razlog. Poleg tega je v Republiki Avstriji podal drugačne osebne podatke, ker naj bi se s tem rešil situacije, kot je pojasnil na osebnem razgovoru. Različno je navajal tudi razlog, zaradi katerega naj bi samovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Pri podaji prošnje je navedel, da je ni poznal in ni vedel, ali bo tukaj lahko dobil azil, na osebnem razgovoru pa je navedel, da so sprovajalci večkrat prihajali do azilnega doma in se jih je bal, ker jim je bil dolžan 1.500 EUR, ko pa je bil z navedenim nasprotjem soočen, je rekel, da je Republiko Slovenijo zapustil, ker ni vedel ničesar o njej. Razen tega tožnik brez utemeljenega razloga ni zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je to mogoče. Ko je bil prvič prijet s strani policije 3. 12. 2009, je prošnjo podal šele 11. 12. 2009, to je po osmih dneh. Tudi drugo namero za podajo prošnje je podal šele 6. 12. 2010, to je četrti dan po nastanitvi v Centru za tujce. Tožena stranka je ugotovila, da v tožnikovih izjavah obstajajo notranja neskladja, da je navedel različne podatke glede časa zapustitve izvorne države, obstajajo tudi zunanja neskladja, ugotovljena v primerjavi tožnikovih izjav z objektivnimi informacijami o stanju v izvorni državi. Prav tako so bila ugotovljena neskladja v zvezi z varnostno situacijo v okraju Jaghuri in njegovi domači vasi Dahmorda, prisotnostjo talibanov in oblastjo na tem področju ter prisilnim novačenjem s strani talibanov. V skladu z navedenim je tožena stranka presodila, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti. Tožena stranka je preverjala tudi splošno situacijo glede Hazarov v Afganistanu. Iz preučenih informacij izhaja, da odkar je leta 2001 padel režim talibanov, so se etnična trenja in nasilje znatno zmanjšala v primerjavi s prejšnjimi obdobji. Okraj Jaghuri, iz katerega izhaja tožnik, je 100% poseljen s Hazari. Slednji sodelujejo v javnem življenju, vključno v vladi in parlamentu, saj zavzemajo visoke položaje v vladi. Tožena stranka meni, da pri Hazarih ne gre za standarde preganjanja iz 26. člena ZMZ, pri čemer se opira predvsem na smernice UNHCR, ki Hazarov zgolj zaradi njihove narodnosti ne obravnava kot etnično skupino, ki potrebuje mednarodno zaščito. Oseba, ki pripada dominantni etnični skupini, ima lahko določene težave na območju, kjer prevladujejo druge etnične skupine, nasprotno pa pripadnik etnične skupine, ki na državni ravni predstavlja manjšino, ne bo ogrožen na območju, kjer le-ta predstavlja lokalno večino. Pooblaščenka tožnika je v postopku predložila dve informaciji, ki obravnavata stanje Hazarov v Afganistanu na splošno, informacije iz leta 2003 tožena stranka ni upoštevala kot relevantne, ker je od njene izdaje minilo že več kot 8 let. Iz druge informacije izhaja, da se Hazari soočajo s socialno diskriminacijo, vendar pa ta informacija ne vsebuje ničesar novega, kar ne bi tožena stranka preučila že na podlagi informacij, ki jih je sama pridobila in se do njih že opredelila. Hazari so v veliki večini šiiti in so bili v času talibanskega režima preganjani zaradi svoje verske pripadnosti. Po padcu tega režima leta 2001 pa je prišlo do spremembe v odnosu do šiitov, saj so bili talibani pozvani, naj ne napadajo muslimanov, ki pripadajo drugim vejam, ker so tudi ti njihovi bratje. Od tedaj naprej šiiti niso več napadani. Torej Hazari tudi kot pripadniki šiitske veje zaradi svoje veroizpovedi niso preganjani s strani sunitskih talibanov. Iz informacij, ki jih je predložila pooblaščenka tožnika, izhaja, da je 6. 12. 2011 ob praznovanju šiitskega praznika v Kabulu in Mazar-Esharifu prišlo do bombnih napadov na vernike. Glede tega je tožena stranka pridobila dodatne informacije o dogodku. Iz teh informacij izhaja, da je odgovornost za napada prevzela pakistanska oborožena skupina, ki naj bi bila povezana z Al Kaido in je tudi v Pakistanu izvedla več napadov zoper šiite. Ta napad je obsodil tako afganistanski predsednik, obsodili pa so ga tudi talibani in ga označili kot organizirano zaroto tujih sil. Navedena bombna napada očitno nista izvedena s strani talibanov. Razen tega je ta napad izvedel nedržavni subjekt, ki se v skladu s 3. alinejo 24. člena ZMZ lahko šteje kot subjekt preganjanja oziroma resne škode samo takrat, če je mogoče dokazati, da država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred preganjanjem. Iz preučenih informacij pa izhaja, da je afganistanski predsednik zelo ostro obsodil teroristična napada in napovedal, da bo afganistanska vlada z vso silo in močjo ob podpori mednarodne skupnosti ukrenila vse potrebno v zvezi z napadoma. Iz pridobljenih informacij tudi izhaja, da okraj Jaghuri velja za najbolj varen del province Ghazni. Nevarnost pred mogočimi spopadi med Hazari in talibani je v tem okraju nižja kot kjerkoli drugje v Hazariatu. Med Jaghurijem in mestom Ghazni obstajajo tri glavne cestne povezave. Najbolj pogosto uporabljene ceste prečkajo okraj Nawur, kjer prebivalstvo predstavljajo izključno Hazari in zato velja za varnega. Druga cesta poteka preko okraja Muqur, ki pa je nevarna zaradi kontrolnih točk talibanov, tretja cesta poteka preko okraja Qarabagh, ki velja tudi kot zelo nevarna. Poleg navedenih cestnih povezav pa obstajajo varne stranske ceste iz Bamyana v Jaghuri in iz Behsouda v Nawur, ki pa zahtevajo daljši čas potovanja. Tožena stranka še poudarja, da se ob upoštevanju navedenega podatki o splošni varnostni situaciji v provinci Ghazni ne morejo uporabljati pri oceni varnostne situacije v okraju Jaghuri, iz katerega izhaja tožnik in kjer Hazarai predstavljajo 100% večino. Tožena stranka zato večino informacij, ki jih je v postopku predložila pooblaščenka tožnika, ni upoštevala, ker zgolj na splošno obravnavajo varnostno situacijo v provinci Ghazni in ne podajajo realistične ocene varnostne situacije v okraju Jaghuri. Razen tega so bile te informacije zelo selekcionirane, kar pomeni, da so bili odlomki poročil, ki so bili posredovani toženi stranki, vzeti iz konteksta oziroma so bili izbrisani tisti deli, ki poročajo o popolnoma drugačni varnostni situaciji v tistih predelih province Ghazni, kjer Hazari predstavljajo večinsko prebivalstvo. Ob upoštevanju smernic UNHCR tožnik ne bo ogrožen na območju, kjer Hazari predstavljajo lokalno večino, to je v okraju Jaghuri. Situacija je tam stabilna zaradi večinskega hazarskega prebivalstva, tam ni talibanov, obstajajo pa tudi varne cestne povezave do Jaghurija. Pooblaščenka tožnika je sicer predložila informacije o cestnih povezavah, iz katerih izhaja, da so bila junija 2010 prebivalcem razdeljena „nočna pisma“, ki so jih opozarjala, naj ne uporabljajo avtocestne povezave med Kabulom in Kandaharjem. Vendar pa to dejstvo za toženo stranko ni novo, saj je do enakih ugotovitev prišla pri preučitvi informacij, ki si jih je sama priskrbela. To ne vpliva na ugotovitev tožene stranke, da se v okraj Jaghuri lahko pride po varnih cestnih povezavah, ki vodijo skozi Nawur oziroma po stranskih cestah. Nadalje tožena stranka še obravnava dokumentacijo, predloženo s strani pooblaščenke tožnika, to je odločitev Tribunala za priseljevanje in zaščito v Novi Zelandiji, kjer je bil prosilcu hazarske narodnosti iz okraja Jaghuri priznan status begunca. S tem v zvezi tožena stranka ugotavlja, da je tribunal v svoji odločitvi glede varnostne situacije v okraju Jaghuri ugotovil enako kot tožena stranka, in sicer, da je varnostna situacija stabilna in da Hazari šiitske veroizpovedi v tem okraju zgolj zaradi svoje etnične pripadnosti ali veroizpovedi s strani talibanov ali drugih skupin ne bi bili preganjani. Za toženo stranko je presenetljiv zaključek tribunala, da naj bi bil prosilec, ki je Hazar in šiit, zgolj zato, ker bi bil vrnjen iz zahodnih držav, preganjan s strani talibanov zaradi domnevnega sodelovanja z vlado in mednarodno skupnostjo. Toženi stranki ni sporno, da so posamezniki, ki sodelujejo z vlado in mednarodno skupnostjo ogroženi s strani talibanov predvsem na področjih, ki so pod talibanskim nadzorom. Tribunal pa v svoji odločitvi ni navedel niti ene informacije oziroma poročila, na podlagi katerega bi se dalo sklepati, da talibani iz zahodnih držav vrnjene prosilce za mednarodno zaščito zgolj zaradi tega dejstva štejejo za osebe, ki sodelujejo z vlado in mednarodno skupnostjo. Iz niti ene informacije ne izhaja, da bi bili prosilci, vrnjeni iz zahodnih držav, zgolj zaradi tega preganjani.

Tožena stranka pa je tudi ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik v postopku ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni. Uveljavljal je razlog usmrtitve s strani talibanov B.B. in C.C., ki naj bi leta 2002 raketirala njegovo hišo. Ker pa je tožena stranka ugotovila, da je tožnik glede razlogov za zapustitev izvorne države podal neverodostojne izjave, saj se te ne skladajo s specifičnimi informacijami, njegovih izjav glede imenovanih ni upoštevala pri presoji upravičenosti do subsidiarne oblike zaščite. Tožnik tudi ni dokazal, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 2. alineje 28. člena ZMZ, to je zaradi mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Nadalje je tožena preverjala, ali v izvorni državi tožnika obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen resni škodi zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Na podlagi preučenih informacij je tožena stranka ugotovila, da se je varnostna situacija v mnogih predelih Afganistana v letih 2011 poslabšala, saj je v prvih šestih mesecih prišlo do 15% povišanja števila smrtnih žrtev med civilisti kot v istem obdobju leta 2010. Navkljub temu pa iz nobene preučene informacije ne izhaja, da bi v celotni izvorni državi tožnika obstajalo takšno stanje, da bi bilo civilistovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada ogroženo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Res je, da tudi iz preučenih operativnih smernic Združenega kraljestva iz marca 2011 ter 20. 2. 2012 izhaja, da v nekaterih predelih Afganistana obstaja vsesplošno nasilje, ampak na splošno ali v pretežnem delu Afganistana ni na takšni stopnji, da bi lahko trdili, da obstajajo utemeljeni razlogi za ugotovitev, da bi bilo življenje prav vsakega civilista zgolj zaradi njegove prisotnosti ogroženo.

Tožnik v tožbi navaja, da že dejstvo, da prihaja iz Afganistana, kjer že več let traja vojna, dovolj pojasnjuje težavne okoliščine, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države. Njegov oče je bil član skupine, ki se je bojevala proti talibanom, ko pa so talibani njihovega vodjo ubili, pa je skupina razpadla in zahtevali so, naj se člani te skupine bojujejo proti Američanom in ker je tožnikov oče to zavrnil, so talibani njihovo hišo porušili in ubili vse družinske člane. Iz tega razloga je tožnik pobegnil s stricem najprej v Pakistan, nato pa preko Teherana v Italijo. Odločitev tožene stranke je v nasprotju s poročili o državi izvora, operativnimi smernicami za Afganistan in smernicami za ocenjevanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana. Iz teh poročil izhaja, da se je varnostna situacija v mnogih predelih Afganistana v letu 2011 poslabšala in je prišlo do 15% povišanja smrtnih žrtev med civilisti. Tako je UNHCR v svojem poročilu označil področje Ghazni, iz katerega izhaja tožnik, za področje, kjer vlada splošno nasilje. Glede na tako stanje ni mogoče govoriti o tem, da življenje tožnika ob vrnitvi ne bi bilo ogroženo, pri tožniku pa je podan tudi hud strah za življenje, ob dejstvu, da so mu ubili njegovo družino. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato tožnik predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in zasliši tožnika, ki bo natančneje pojasnil okoliščine in podrobnosti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ker ima tožnik status prosilca za azil in je brez sredstev za preživljanje, prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi zgolj ponavlja svoje razloge za zapustitev izvorne države, ki jih je podal pri drugi prošnji, za katere pa je ugotovila, da ni podal verodostojnih izjav, zato se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Ne strinja se s tožbenimi navedbami, da je bila odločitev v nasprotju z informacijami o izvorni državi in čeprav tožena stranka ne ve točno, katera poročila in v čem ta poročila nasprotujejo ugotovitvam iz odločbe, ker jih tožnik ni navedel, tožena stranka poudarja, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta v skladu s preučenimi poročili, o čemer se lahko prepriča tudi sodišče z vpogledom v spis. Prav tako je v odločbi jasno obrazloženo, zakaj se splošni podatki glede stanja v provinci Ghazni ne morejo upoštevati na celotnem področju province Ghazni, še posebej ne v okraju Jaghuri, iz katerega prihaja tožnik. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje nobenega od teh dveh statusov. Tožena stranka je namreč po oceni sodišča skladno s tretjim odstavkom 21. člena ZMZ pravilno upoštevala pogoje, ki jih je potrebno upoštevati takrat, kadar prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, pravilno pa je tudi upoštevala, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi utrpel resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da izjave tožnika niso skladne in verjetne ter nasprotujejo dostopnim in specifičnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom, saj je ugotovila, da je tožnik spreminjal svoje izjave in se le-te ne skladajo s specifičnimi informacijami o izvorni državi, saj je bila varnostna situacija v letu 2002 v okraju Jaghuri dobra, in v tem času ni bilo poročila o tem, da bi druge narodnostne skupine nadlegovale prebivalce Jaghurija, odkar je padla vladavina talibanov, primerov novačenja odraslih Hazarov s strani talibanov ni bilo moč zaslediti. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da se navedbe tožnika, da naj bi v letu 2002 talibani zahtevali od njegovega očeta, naj se jim pridruži v boju proti Američanom, ne skladajo z informacijami o izvorni državi, ker v letu 2002 v Hazarjatu, vključno z okrajem Jaghuri, talibani sploh niso bili prisotni, saj je bil novembra 2001 Hazarjat osvobojen in talibani pregnani iz tega področja. Tožena stranka je tudi pravilno sklepala, da če bi bila v letu 2002 raketirana tožnikova rojstna hiša, na podlagi česar naj bi se celo začela vojna med prebivalci njegove vasi in talibani, bi bilo to vsekakor vključeno v specifične informacije, ki jih je pridobila tožena stranka. Pravilno je tudi ugotovila, da same tožnikove izjave med seboj niso skladne, ker je pri podaji prošnje rekel, da je izvorno državo s stricem zapustil tri do štiri dni po raketiranju hiše v sedmem ali osmem mesecu v letu 2002, na osebnem razgovoru pa, da jo je zapustil konec leta 2002 oziroma ob začetku leta 2003, razen tega pa je pri podaji prve prošnje navedel popolnoma različne razloge za zapustitev izvorne države, različno pa je med postopkom navajal tudi razlog, zaradi katerega naj bi samovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da ob upoštevanju smernic UNHCR tožnik ne bo ogrožen na območju, kjer Hazari predstavljajo lokalno večino, to je v okraju Jaghuri, ker je situacija tam stabilna zaradi večinskega hazarskega prebivalstva, tam ni talibanov, obstajajo pa tudi varne cestne povezave do Jaghurija. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj ni uveljavljal razlogov resne škode zaradi grozeče smrtne kazni, glede uveljavljanja razloga usmrtitve s strani talibanov B.B. in C.C., pa je tožena stranka tudi pravilno sklepala, da se tožnikove izjave ne skladajo s specifičnimi informacijami in zato njegovih izjav glede imenovanih ni mogla upoštevati pri presoji upravičenosti do subsidiarne oblike zaščite, tožnik pa tudi ni dokazal, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 2. alineje 28. člena ZMZ, to je zaradi mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, na podlagi preučenih informacij izhaja, da se je varnostna situacija v mnogih predelih Afganistana v letih 2011 sicer res poslabšala, vendar pa iz nobene preučene informacije ne izhaja, da bi v celotni izvorni državi tožnika obstajalo takšno stanje, da bi bilo civilistovo življenje zaradi samovoljnega nasilja v situacijah notranjega oboroženega spopada ogroženo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

Sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da so že zgolj ob dejstvu, da tožnik prihaja iz Afganistana, podane okoliščine, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj bi bilo potem ob takem stališču potrebno priznati pravico do mednarodne zaščite vsakomur, ki bi prišel iz te države, ne glede na okoliščine konkretnega primera. Nadalje tožnik v tožbi navaja tisto, kar je povedal ob podaji svoje druge prošnje za priznanje mednarodne zaščite, vendar pa se je tožena stranka do teh navedb že opredelila s tem, ko jih je preverjala v skladu s specifičnimi informacijami o izvorni državi in ugotovila, da se ne skladajo s temi informacijami.

V zvezi s tožbenim očitkom, da je odločitev tožene stranke v nasprotju s poročili o državi izvora, pa sodišče ugotavlja, da so te navedbe premalo konkretizirane, saj je glede teh poročil navedeno zgolj to, da iz njih izhaja, da se je situacija v Afganistanu v letu 2011 poslabšala in je prišlo do 15% povišanja smrtnih žrtev med civilisti ter da je UNHCR v svojem poročilu označil področje Ghazni, iz katerega izhaja tožnik, za področje, kjer vlada splošno nasilje. Vendar pa se je po ugotovitvi sodišča tožena stranka do teh poročil opredelila s tem, ko je navedla, da navkljub poslabšanju varnostne situacije v prvem polletju 2011 iz nobene informacije ne izhaja, da bi bilo v celotni izvorni državi tožnika takšno stanje. Glede navedbe, da v provinci Ghazni velja splošno nasilje, pa je tožena stranka dovolj podrobno pojasnila, da to ne velja za celotno provinco, ampak le za del province, kar izhaja iz smernic UNHCR. Iz teh smernic namreč izhaja, da v okraju Jaghatu, Jaghuri in Malistan, kjer Hazari predstavljajo večino, vladajo stabilne varnostne razmere. Iz navedenega razloga sodišče meni, da so tožbene navedbe tudi v tem delu neutemeljene.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Tožnikov predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen, tožnik pa ni navedel, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugoditev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Glede prošnje za oprostitev plačila sodnih taks pa sodišče pojasnjuje, da o tem predlogu ni posebej odločalo, saj je tožnik na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks, torej je plačila taks oproščen že na podlagi samega zakona.