Jedro

Zatrjevati je treba tudi splošno znana dejstva, ker sme sodišče skladno z razpravnim načelom upoštevati le tisto, kar je zatrjevala ena ali druga stranka. Tožnik bi moral na prvi stopnji zatrjevati konkretna življenjska dejstva, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja zastaranja.

Na tek zastaralnega roka ne vpliva odločitev o protipravnosti oziroma pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je najprej ugotovilo, kdaj je tožnik lahko uveljavljal svojo odškodninsko terjatev in kot začetka teka zastaralnega roka ni štelo datuma pravnomočnosti sodb, s katerima sta bila sklepa o disciplinski sankciji razveljavljena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožbeni postopek:

1.Tožnik je s tožbo zahteval plačilo škode, ki mu je nastala zaradi dveh izrečenih disciplinskih sankcij, ki jih je izrekla toženka in ki sta bili izpodbiti pred sodiščem.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Ugotovilo je, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti lahko uveljavljal odškodnino od 2. 4. 2018 dalje in da je tako tožba, vložena 15. 4. 2021 - po preteku treh let - prepozna.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik in med drugim navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je bilo zastaranje zadržano zaradi epidemije SARS-CoV-2. Sodišče je tudi zavzelo napačno materialnopravno stališče glede začetka teka zastaralnega roka. Ta je lahko začel teči šele, ko so bile disciplinske sankcije razveljavljene in odpravljene. Šele s sodbama o razveljavitvi in odpravi sankcij je vse, kar je tožnik utrpel, postalo pravno priznana škoda in šele takrat je bilo mogoče toženko opredeliti kot povzročiteljico škode. Do protipravnosti posledic sankcij, ki jih je tožnik trpel, je prišlo šele z razveljavitvijo sankcij. Tudi zastaralni rok za uveljavljanje odškodnine priprtih oseb, ki so bile kasneje oproščene obtožb, ne začne teči z izpustitvijo iz pripora. Tožnik situacijo primerja tudi z uveljavljanjem škode, ki nastaja sukcesivno, in trdi, da v obravnavani zadevi še toliko bolj velja, da se tožniku ni potrebno izpostaviti stroškovnim posledicam za primer, da oblikovalnemu zahtevku za razveljavitev in odpravo sankcij ne bi bilo ugodeno. Dokler ni sodišče ugodilo tožnikovima zahtevkoma za izpodbijanje sankcij, je bil odškodninski zahtevek preuranjen.

3.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

O teku zastaralnih rokov med epidemijo SARS-CoV-2 (COVID-19):

5.Tožnik na prvi stopnji ni nikoli omenil dejanskih okoliščin, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje bilo dolžno uporabiti materialno pravo, ki ureja zadržanje zastaranja, to je 360. člen Obligacijskega zakonika.

Res je sicer, da so bili v času od 12. 3. 2020 do 31. 5. 2020 izpolnjeni pogoji za uporabo 360. člena OZ zaradi epidemije covid-19 in z namenom njenega obvladovanja izrečenih izrednih ukrepov in da je obstoj in čas veljavnosti izrednih ukrepov splošno znano dejstvo, zato tožniku tega dejstva (nepremagljivih ovir) ni treba podrobneje utemeljevati in dokazovati, vendar pa bi tožnik moral okoliščine nepremagljivih ovir opisati oziroma zatrjevati. Zatrjevati je namreč treba tudi splošno znana dejstva, ker sme sodišče skladno z razpravnim načelom upoštevati le tisto, kar je zatrjevala ena ali druga stranka. Tožnik bi torej moral na prvi stopnji zatrjevati konkretna življenjska dejstva, ki se prilegajo kateremu od abstraktnih dejanskih stanov zadržanja zastaranja.

6.Pritožbene navedbe v zvezi z epidemijo SARS-CoV-2 kot nepremagljivo oviro za sodno zahtevanje izpolnitve obveznosti so pritožbena novota. Tožnik ni navedel razloga, da teh dejstev ni navajal že na prvi stopnji. Tožnik bi moral podati ugovor zadržanja zastaranja oziroma navesti dejstva, s katerimi ta ugovor utemeljuje, pred prvim narokom, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora.

Ker tožnik teh trditev pred sodiščem prve stopnje sploh ni podal, jih pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi ne sme upoštevati skladno s prvim odstavkom 337. členom Zakona o pravdnem postopku.

O začetku teka materialnega roka:

7.Zakon je glede začetka teka zastaralnega roka jasen: odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Na tek zastaralnega roka ne vpliva odločitev o protipravnosti oziroma pravnomočnost odločitve o odškodninskem temelju.

Sodišče prve stopnje je tako postopalo pravilno, ko je najprej ugotovilo, kdaj je tožnik lahko uveljavljal svojo odškodninsko terjatev in kot začetka teka zastaralnega roka ni štelo datuma pravnomočnosti sodb, s katerima sta bila sklepa o disciplinski sankciji razveljavljena.

8.V pravnomočno zaključenih postopkih sta sodišči z izdanima sodbama sklepa, s katerima sta bili izrečeni disciplinski sankciji, razveljavili in odpravili. To pa ne pomeni - kot to očitno razume tožnik - da sta do odprave in razveljavitve sklepa bila zakonita. Ravno zaradi nezakonitosti oziroma protipravnosti sta sodišči ugodili tožnikovima zahtevkoma. Z izdanima sodbama se tako protipravnost ni šele vzpostavila, ampak se je le ugotovila in odpravila. Posledično tudi ne drži stališče tožnika, da je šele z izdajo sodb nastala pravno priznana škoda (ta je nastajala ves čas od nezakonitega sprejetja aktov toženke) ali da je šele takrat toženka postala povzročiteljica škode (toženka je bila odgovorna za škodo vse od izdaje nezakonitih sklepov). Če bi držala tožnikova razlaga - tj. dokler so bile sankcije v veljavi, negativne posledice niso predstavljale ničesar protipravnega - se škoda, ki je nastala do pravnomočne odločitve, sploh ne bi smela priznati kot pravno priznana škoda (ker v tistem času ni bila posledica protipravnega ravnanja). Takšno stališče je v nasprotju s siceršnjimi tožnikovimi zahtevami po povrnitvi izgubljenega dohodka tudi za čas pred pravnomočnostjo sodb.

9.Pravico do povrnitve škode osebam, ki jim je bila neutemeljeno vzeta prostost, ureja (vključno z zastaranjem) Zakon o kazenskem postopku v XXXII. poglavju kot lex specialis. Tožniku prostost zaradi izrečenih disciplinskih sankcij ni bila odvzeta. Njegova situacija, ki jo ureja OZ (glede izpodbijanja odločitev toženke pa Zakon o društvih), tako na noben način ne more biti primerljiva z ureditvijo priprtih oseb, ki so bile oproščene obtožb.

10.Tožnik se v pritožbi sklicuje na sodbo VSRS II Ips 30/2023 z dne 17. 8. 2023, ki je obravnavala pretrganje zastaranja pri sukcesivno nastalem prikrajšanju. Navedena zadeva z obravnavano že na prvi pogled ni primerljiva, ker se pri sukcesivno nastalih škodah zastaranje z vložitvijo tožbe pretrga, v obravnavani zadevi, kjer je tožnik zgolj izpodbijal izdane sklepe toženke in povrnitve odškodnine tedaj ni zahteval, pa pogoji za pretrganje zastaranja odškodninske terjatve niso izpolnjeni. Riziko pravočasne ocene, da je škodno ravnanje tožene stranke protipravno, vselej nosi tožeča stranka.

V vseh odškodninskih tožbah, kjer je element protipravnosti sporen, se tožniki izpostavijo tveganju, da z zahtevkom ne bodo uspeli, izpostavijo pa se tudi stroškovnim posledicam v primeru neuspeha. Možnost neuspeha ne postavlja tožnika v posebej težek položaj, kot trdi v pritožbi, predvsem pa to ne more biti razlog, da se zastaralni rok podaljši tako, da začne teči šele po pravnomočnosti odločitve o temelju. Tako podaljšanje zastaralnega roka (ko pravzaprav vse do zaključka postopka glede temelja ne bi bilo jasno, kdaj bo zastaranje sploh začelo teči in kdaj se bo zastaralni rok iztekel) bi zaradi poteka časa bistveno poseglo v pravico tožene stranke do učinkovite obrambe.

11.Ne drži tožnikova trditev, da toženka zaradi vložitve tožbe za odpravo disciplinskih sankcij ni mogla šteti, da tožnik šteje sankcije za zaključen dogodek in da bi tako toženka lahko pričakovala, da bo tožnik po izpodbijanju njenih sklepov vložil tudi odškodninsko tožbo. Razpolaganje s tožnikovimi zahtevki je prosto in sam se lahko odloči, ali bo vložil odškodninsko tožbo ali ne in kdaj (znotraj zastaralnega roka) jo bo vložil. Nenazadnje je v prosti dispoziciji tožnika, da se odloči, ali bo najprej izpodbijal nezakonite sklepe toženke in šele nato zahteval odškodnino (ali pa ne), ali bo oboje zahteval v isti tožbi ali pa bo zahteval le odškodnino. V zadnjem primeru njegov zahtevek ne bi bil zavrnjen zgolj zato, ker sta sklepa toženke še veljala, kot trdi tožnik. Sodišče bi pri presoji izpolnjenosti predpostavk za odškodninsko odgovornost moralo presoditi, ali so trditve tožnika glede nezakonitosti izdanih aktov utemeljene in ali je zaradi tega podan element protipravnosti, četudi tožnik samih sklepov ne bi izpodbijal oziroma bi v času odločanja o odškodninskem zahtevku sklepa še veljala. Uveljavljanje odškodnine pred pravnomočno ugotovitvijo temelja odškodninske odgovornosti torej ni preuranjeno in odškodninski zahtevek ne bi bil zavrnjen zgolj zaradi veljavnih - a protipravnih - sklepov, kot trdi tožnik.

Sklepno in stroški:

12.Upoštevajoč navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev nepravilne uporabe materialnega prava (sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13.Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1S prvim sklepom z dne 29. 5. 2017 (in njegovim popravkom z dne 12. 6. 2017) je bila tožniku izrečena kazen prepovedi opravljanja vseh dolžnosti v košarki za obdobje 12 mesecev - ta sklep je bil razveljavljen in odpravljen s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 0000/2017 z dne 7. 11. 2018 (v zvezi s sodbo VSL I Cp 515/2019 z dne 22. 5. 2019). Z drugim sklepom z dne 5. 1. 2018 pa je bila tožniku izrečena kazen doživljenjske prepovedi vodenja ekipe in opravljanja vseh dolžnosti v košarki - ta sklep je bil razveljavljen in odpravljen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I P 0000/2018 z dne 17. 12. 2019 (v zvezi s sodbo VSL I Cp 1112/2020 z dne 3. 9. 2020).

2Zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti (360. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ).

3Sklep VSRS III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023.

4Sodba VSL II Cp 805/2023 z dne 24. 10. 2023.

5Prim. sodbo VSRS II Ips 48/2020 z dne 13. 11. 2020. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče sicer ugotovilo, da je bila tožnica navajanja dejanskih okoliščin razbremenjena, ampak le zato, ker so bila pravno relevantna dejstva že vključena v procesno gradivo. V obravnavani zadevi pa okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo pravila o zadržanju zastaranja, niso bile zatrjevane vse do pritožbenega postopka.

6Prim. tudi sklep VSL II Cp 1295/2023 z dne 19. 2. 2024, v katerem je sodišče ugotovilo, da je tožnik pravočasno pred prvim narokom podal ugovor zadržanja zastaranja zaradi razglasitve epidemije.

7Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

8Sodba VSL I Cpg 1022/2016 z dne 11. 10. 2017, sodba VSL II Cp 4359/2008 z dne 10. 3. 2009.

9Uradni list RS, št. 176/2021 - UPB16 in nadaljnji.

10Uradni list RS, št. 64/2011 - UPB2 in nadaljnji.

11Sodba VSRS II Ips 1202/2008 z dne 10. 9. 2012.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 352, 352/1, 360 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.